236. dan: Daj-dam

Saj ne vem, a sem vam že omenila, kako imamo pri nas doma rojstne dneve? Ker je res malce posebno. Jaz sem se rodila 26. avgusta, brat Rok 28. avgusta, sestrica Monika pa 29. avgusta. Ne vsi v istem letu, se razume. ;) Skratka, rojstne dneve imamo zelo na kupu. Z mojo družbo, kamor so povabljeni tudi moji najbližji, bom sicer praznovala naslednjo soboto (ko vikend, za razliko od tega, ne bo delaven), a vseeno sem se danes po službi oglasila doma, na rodnem Klancu pri Komendi, kjer smo imeli mini družinsko praznovanje.

Kot sem ugotavljala že pred nekaj meseci, se v nekoč moj domači kraj vse lažje vračam, grenki občutki, žalostni spomini počasi plahnijo. V hiši, kjer sem preživela otroštvo in mladost, se počutim vse bolj sproščeno. Res je, da tja še vedno pridem le na obisk in da bo pri tem tudi ostalo, a ko sedim na tisti sedežni v dnevni, je vse okej. To ne pomeni, da sem pozabila, kako je točno tam pred petimi leti in pol ležalo mamino negibno telo. Samo boli manj. Veliko manj. In ko si grem v kuhinjo natočit kozarec vode, me oči več ne skelijo toliko. Včasih mi je hudo, ker tudi njena podoba v moji glavi počasi megli. Njenih obraznih potez se ne spominjam več tako natančno. A potem se pomirim. Ker njenega objema in topline njenega glasu nisem pozabila. In vem, da ju nikoli ne bom.

Seveda je bil obisk tudi priložnost za izmenjavo daril. Precej časa sem razmišljala, kaj naj podarim Moniki, potem pa sem ugotovila, da bo najlepše, če ji poklonim - svoj čas. Izdelala sem darilni bon za celodnevni izlet v neznano, kamor bomo šle samo me tri, sestrice Kepic. Kam, ne povem. Datum smo določile - 14. september. In tamala, ne vrtaj v Ano, ker RES ne ve, kam vaju peljem. ;) Kakopak, tudi jaz nisem ostala praznih rok: moram omeniti risbico mojega sončka, dve leti in pol starega nečaka Gala. "Ja pa iiii," sem se topila, ko sem občudovala njegovo umetnino.

Lepo je dati in lepo je dobiti. Ne materialnih stvari. Ampak čas. In ljubezen. Ker to je vedno vzajemno, sistem daj-dam se tukaj vedno obnese. Prejle sem med sprehodom razmišljala, da najlepše stvari v življenju itak niso stvari. So občutki. In ti so vedno - zastonj!

Do konca še: 129 dni, 130 nalog. Se beremo jutri.