233. dan: Kar ne veš ...

Priznam, telefon preveč valjam po rokah in z njim sem že malo obsedena. To bi vam bržkone potrdili vsi, ki se družijo z mano. Sicer je tako, da na žalost ne izstopam kaj bistveno od ostalih, ker smo s to igračko po malem zasvojeni že (skoraj) vsi.

Zadnjič smo s sodelavkami sedele na kavi, pa nam je ena - sveže zaljubljena - razlagala o zmenkih nekoč in zmenkih danes. "Ma, ta internet in vsa ta tehnologija, to je čista katastrofa," je rekla. Bila sem kar malo presenečena, ker je sicer zelo moderna žeska, pa tudi precej mlada, nima jih še niti 40. "Ne, res!" je nadaljevala, najbrž mi je brala misli. "A veš, zdaj mu pošljem SMS in potem samo buljim, kdaj mi bo odpisal. Ali pa ga pokličem in se ne javi, potem sem pa non-stop živčna, kaj dela, da ne more odgovoriti na klic. In kdaj bo končno poklical nazaj. Tega včasih ni bilo. Tega nismo poznali. In vsi smo lažje živeli." 

Smo se ostale kar strinjale z njo. "Zdaj gre pa na službeno zabavo in če ne odpiše v nekem zglednem času, si v glavi že delam filme, kaj počne. Psihiram sebe, psihiram njega, čisto za brezveze. Če bo delal neumnosti, jih itak bo. So jih delali tudi včasih. Ampak preprosto se nismo mogli toliko nadzorovati. In tako je bilo celo bolje. Za vse!" je še priznala.

Povsem jasno mi je, da smo šli že predaleč in da poti nazaj ni. Telefon, internet, elektronska pošta - vse to moraš imeti, če želiš normalno funkcionirati v novodobnem svetu. A povsem jasno mi je tudi, da kolikor je to olajšalo komunikacijo med nami, jo je tudi otežilo. Vsak je tako rekoč dostopen vsakomur. Na družabnih omrežjih in povsod drugod kažemo svoje profile, da se včasih počutim, kot bi bila izdelek na trgovinski polici. In vsi vi z mano. Pogledaš, prebereš embalažo in se na podlagi tega odločiš, ali boš nekaj (no, v tem primeru nekoga) "kupil" ali ne. In potem se seveda večinoma odločimo za napačni "izdelek". Ker embalaža še nič ne pove. Ali pač?

Velikokrat sem si že zabičala, zdaj se bom to res trudila večkrat realizirati: telefon bom vsaj takrat, ko nisem v službi, pospravila v kot in šla na sprehod, tek, na kavo - brez njega. Ker je moteč. Res moteč.

Ko sva si z Urško privoščili sprehod ob robu kamniških gozdov s pogledom na sončni zahod, sem ugotovila: v naravi morda res ni wi-fija, ampak tam lahko najdemo še precej boljšo povezavo. Takšno, ki z novodobnimi igračkami nima nobene zveze.

Do konca še: 132 dni, 133 nalog. Se beremo jutri.