225. dan: Začetki

Vsak začetek je težak. In v tem letu sem jih doživela že ogromno, po čemer lahko sklepam, da to ni najlažje leto zame. Prelomno leto je. Leto vzponov in padcev. Leto sprememb. Leto začetkov.

Danes je bil spet čas za enega. Pravzaprav sem ugotovila, da bom morala vsak dan sproti sprejeti odločitev, da začnem znova. Vsak dan sproti se bom morala opomniti, da sem zavestno zaprla ena vrata, da bi lahko odprla druga. Tista, ki ne vodijo v slepo ulico, ampak v prihodnost. V svetlejšo prihodnost. Tista, ki ne vodijo v igro mačke z mišjo, ampak v ljubezen. Iskreno. Pravo. Brez laži. Brez sprenevedanj. Ker to si zaslužim. In nič manj. In pika.

Ni lahko, res ni. Vedno je, ko sprejmeš neko odločitev, to šele začetek poti. A pravi napori se začnejo šele, ko zagrizeš v prvi klanec. Takrat je treba vztrajati, pa čeprav te prime, da bi obupal. In jaz sem že ne-vem-več-v-katere-letos spet na začetku klančine. Gledam gor, proti vrhu, in prav nič me ne mika, da bi se lotila vzpona. Ne da se mi. Utrujena sem. Raje bi podlegla. Pa ne smem. Ker bom spet pristala za tistimi vrati, kjer je trda tema, kjer zadaneš ob goli zid, kjer ni izhoda. Samo vrneš se lahko in poskusiš drugje. A skozi isti hodnik, ves črn in poln zapletenih ovinkov, ne grem več. Preveč potre.

Zato sem globoko vdihnila. Pa še enkrat. In še enkrat. Navlekla sem nase športni modrček, pa trenirko, majico, anorak. Se usedla v avto in se zapeljala pogledat prenovljeni kamniški stadion. Se postavila na črto in začela delati kroge. Prvega, drugega, tretjega ... Tako to gre. Včasih je dovolj že samo to, da ne nehaš dihati. Da ne nehaš živeti. Da se prebiješ skozi dan. Včasih je že samo to - uspeh.

Do konca še: 140 dni, 141 nalog. Se beremo jutri.