Dolgo ga nisem obiskala, tega našega Primoža. Zadnje čase se precej več posvečam teku, tista 21-ka se pač nezadržno bliža. Vmes se je zgodilo še morje in potem so pohodi kar malce poniknili z mojega urnika.
Hvalabogu, me je pred nekaj dnevi pohopsal Miha in sva se danes skupaj odpravila gor. Joj, morala sva nadoknaditi vse, jaz o njem, on o meni. Mi je všeč, ko se pogovarjam z njim, ker mi pove vse tako ... No, tako po moško. Moji problemi, ki to seveda niso, ga na momente noro zabavajo, da sem ga parkrat pošteno dregnila pod rebra.
A ko sva na vrhu sedela na tisti klopci ob cerkvici, mi je dal par iztočnic, ki so se me kar dotaknile. On zna to povedati na takšen način, da ne izapde dramatično, čeprav je. "Lej, kljub vsemu se vidi, da si polna življenja. Ne stagniraš, dogaja se ti in to je razbrati iz tvojih zapisov. To je pozitivno," je dejal z resnejšim tonom. Končno! "In če sva že takrat o vlaku smrti: to je pač tvoj način. Ti se samo trdno drži volana, da te s kakšnega ovinka ne vrže ven. Sicer je pa vse okej, uživaj v vožnji." Ja, ima prav. Pa še par nasvetov mi je dal, čisto tako, kako na neke stvari gledajo fantje, in to ženski pri mojih letih in v obdobju kakršnem sem vedno prav pride. :)
Za piko na i sva na poti navdzdol srečala Vida in Saša. Malo sta zalajala name, kam se se izgubila, da me sploh ni več videti na Primožu, ampak vem, da dobronamerno. Se bom popravila, obljubim!
Dan se je končal na enega najlepših možnih načinov: z mojima puncama, ki sem jima v zadnjem času posvečala čisto premalo pozornosti, smo šle na večerjo v kitajsko in ko je natakar izdajal račun, je vprašal: "Kakšen poseben razlog, da ste prišle? Kaj proslavljate?" "Ja, proslavljamo. Proslavljamo prijateljstvo!" sem ustrelila kot iz topa. Predvsem pa - iz srca!
Do konca še: 148 dni, 148 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar