Sem danes razmišljala, kakšno sliko o sebi rišem v zadnjih dneh. Če ne drugega, ste bralci in bralke mojega bloga (izvzemam svoje najbljižje prijateljice, ki so kolikor toliko ažurno obveščene o vseh večjih in manjših podrobnostih) bržkone precej zmedeni. En dan zaljubljena do ušes, že naslednjega pa vsa objokana, žalostna in razočarana.
Kaj naj rečem: sem pač iskrena! To je bila, je in ostaja rdeča nit tega spletnega dnevnika. Čustev tako ali tako nikoli nisem znala skrivati in jih ne znam niti zdaj. So mi rekli, da je nositi srce na dlani nevarno. Imeli so prav. Da ga nosim in da to ni dobro zame. Ampak to sem pač jaz. Vrti me v vse smeri, danes sem na vrhu, jutri na dnu. Včasih imam občutek, da se moje življenje obrne za 360 stopinj v le nekaj urah. A vsaj živim, ne životarim. In po pravici povedano: raje izberem prvo kot drugo!
Občutki, ki jih opisujem, so odraz tega, kar doživljam. In v zadnjih dneh mi dolgčas očitno res ni, kajne? :) Ne vem, kam me nese, ne vem, kje se bom na koncu znašla. Trenutno sem brez pristana, na prepihu usode. "Točno to potrebuješ," mi je rekel zadnjič in mogoče, pravim - samo mogoče!, je imel celo prav. Domine so padle, podirale so se dolgo. Predolgo, če sem iskrena. Temelje moram na novo postaviti in to obdobje, ko sem pač izpostavljena vsemu in vsakomur, moram nekako prebresti. Delo in športanje, pa prijateljice, tiste iskrene, in morda še kakšna oseba, ki jo zdajle namenoma ne omenjam, mi pri tem pomagajo.Pa še nekaj moram zapisati: ati, hvala! Ti že veš, zakaj. Danes si mi dokazal, da sem še vedno tvoja hčerka. Veliko mi pomeni.
Do konca še: 152 dni, 152 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar