Sva prejle sedela na tistem pivu na plaži, ki da je zadnji. Milijon bleščic se je lesketalo na morju, ki je nežno valovalo. Kar gledala sva, tja nekam v prazno. Misel, da bi to pravljico podaljšala še za en dan, je sicer vseskozi visela nad nama, a tega nihče ni hotel izreči na glas.
Pa se je vseeno zgodilo. Nekje med pogovorom, da je v življenju vseskozi treba loviti ravnotežje. Med odgovornostjo in spontanostjo. Med skrbjo za druge in sebičnostjo. Med razumom in čustvenostjo. Nič ne rečem, morda me kdaj pa kdaj zanese, morda kdaj štrbunknem v vodo. A toliko si že zaupam, da sem prepričana, da bom vse rešila, tako kot je treba. In, to si upam komaj priznati naglas, zdaj vem, da toliko zaupam tudi njemu.
Ker sva si podobna. Ker se oba zavedava, da se živi enkrat. In to priložnost, eno in edino, ki jo imava, hočeva izkoristiti. Brez obžalovanj. Brez dolgočasja, ki ga dobiš, če delaš in živiš vedno in samo po pravilih. Rada ga imam. Prav zato ga imam rada. Svoje življenje in mojega Gizmota.
Do konca še: 158 dni, 158 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar