234. dan: Dovolj

Natrpan dan je bil, če vam ni jasno, zakaj, kar odprite jutrišnje Novice. ;) Takoj po službi sem letela z Boštijem, Luko, Lidi in Evo na Primoža. Tam sem srečala še nekaj prijateljev, šibala dol in zdaj se z Lidi že peljeva v Thn (beri: Tuhinjska dolina) na obisk k naši mladoporočenki, da pokaže fotkice z medenih tednov.

Sliši se kar vredu, kajne? No, ampak je bilo polno malenkosti, ki so me spravljale ob živce. Naveličana sem nekih izsiljenih klicev, kjer me na drugi strani vedno pričaka malce tečen glas. In potem še sama postanem tečna. Naveličana sem vedno istih, precej smotanih očitkov, ki jih konec koncev izzovem sama, naveličana sem zavračanja. Tistega, ki ga pokasiram sama, in tistega, ki ga zaradi mene pokasirajo drugi.

In tisti omenjeni klic me je ravno toliko zdražil, da sem se odločila - dovolj je jokanja in stokanja. Dala bom priložnost novim ljudem in novim dogodivščinam. Priložnost bom dala sebi in spet se bom naučila uživati. Življenje je kratko. Prekratko, kajne? Treba je izkoristiti vsako priložnost. Da se imam lepo.

Zato sem pa končno odgovorila na tisti SMS. Namesto odgovora sem dobila kar klic, ki me je - pravzaprav pričakovano - spravil v dobro voljo. Končno eden!

Do konca še: 131 dni, 132 nalog. Se beremo jutri.