Kot nalašč sem v službi, kjer sta mi že za dobro jutro sodelavki pripravili lepo presenečenje (Ajda in Tina, še enkrat hvala!), dobila posebno nalogo: šla sem na obisk h gospe Anici, ki prav danes - praznuje 100. rojstni dan. Sedela je na vrtu pred hišo v njenih domačih Dolenjskih Toplicah, obkrožena z domačimi in prijatelji. "Ste kaj utrujeni? Toliko ljudi, zdaj vas pa še mi hočemo zase," sem hotela biti vljudna, potem ko sem ji zaželela vse najboljše. "Ah, ne, ne. Jaz sem rada med ljudmi. Na koncu samo to šteje: da se imamo radi," mi je rekla. Povedala sem ji, da imam tudi jaz rojstni dan, da sem natanko 73 let mlajša od nje, in potem sva trknili s kozarcema. "Tole bo precej klasično vprašanje, pa vseeno: imate kakšen skrivni recept za tako dolgo življenje?" sem jo vprašala. "Jaz nimam nikjer nič zapisano," se je zasmejala. Popoldne smo z najbližjimi imeli manjše slavje (ta glavna fešta še pride) :), potem pa sem si privoščila sprehod, sama s sabo. Ko sem hodila, sem veliko razmišljala o gospe Anici, tako čili in bistri pri teh častitljivih letih. S svojimi preprostimi odgovori mi je res dala misliti. Življenje je pravzaprav tako enostavno. Samo če ga sami ne kompliciramo za brezveze.
Hvala vsem za lepa voščila, za tople besede, iskrene poljube. Tudi jokala sem že danes. A tokrat od same ganjenosti. Lidija moja, vem, da veš ... Pa vseeno: neizmerno te imam rada. In vse moje ljudi, sami že veste, kateri ste. Ker na koncu, kot pravi gospa Anica, samo to šteje: da se imamo radi!
Do konca še: 134 dni, 135 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar