174. dan: Velika punca

Nekaj čez šest zjutraj mi je zapiskal telefon: "Hej. Kako je bilo na morju? Zdaj pa nazaj na delo." Moj odgovor nekoliko kasneje: "Jutro. Odlično. Pa hvala, ker si me opomnil, drugače bi ziher pozabila. :)"

V resnici sem se zbudila nervozna. Misel na to, da je ponedeljek - za povrhu še deževni ponedeljek -, ko je treba v službo po prekratkem dopustu, ni bila preveč mikavna. "Ti trije dnevi na obali so bili ravno za zdražit. Ko se človek navadi, da je luštno, je pa treba domov," sem ob kavi vsa poklapana razlagala sodelavki.

A kot že tolikokrat do zdaj, sem danes spet ugotovila, da je delo najboljša terapija. Najtežje je začeti, a če si v to prisiljen, itak nimaš izbire. Ko prebereš prvo novico, ko odgovoriš na prvi mail, ko napišeš prvo vrstico, je vse lažje. In da so mi malo pobožali mojo delavsko dušo, me je na mizi pričakala posebna pošiljka. Dobila sem čisto svoje vizitke, takšne, kot sem si predstavljala, da jih bom imela, ko sem bila še otrok. Saj ni nič takšnega, najbrž, a prebrati svoje podatke na tistem kartončku ... No pač, bil je poseben občutek. 

"Zdaj sem velika punca," sem si rekla. In velike punce ne jočejo. Vsaj ne tako, da bi solze pokazale pred svetom. Po službi sem se namesto tarnanja raje odločila za tek in počutje, ko sem se vsa premočena postavila pod tuš, je bilo že precej boljše kot zjutraj.

Do konca še: 191 dni, 191 nalog. Se beremo jutri.

173. dan: True colors

Že nekaj dni, morda celo tednov, me preganja čuden nemir in ne vem, čemu naj ga pripišem. Oziroma nisem vedela ali, bolje rečeno, sem si pred razlogom zanj zatiskala oči.

Zato pa pravijo, da vsakega človeka v svojem življenju spoznaš v trenutku, ko to potrebuješ. In, dodajajo, je vsak človek v tvojem življenju le toliko časa, dokler te ne nauči tistega, kar te je moral. Od določenih se učimo tedne, mesece in leta, včasih pa je za to, da ti nekdo obrne svet na glavo, potreben le dan ali dva.

Že zaradi poklica, ki ga opravljam, srečam in spoznam veliko novih ljudi. Tako rekoč na dnevni bazi. S tem nikoli nisem imela posebnih težav, komunikativna sem po naravi. A to še ne pomeni, da si z leti okoli sebe nisem zgradila zidu, ki ga lahko preplezajo le redki. Morda se sliši hecno - konec koncev pišem zelo osebni dnevnik, ki je javni (kar malo kontradiktorno, ane?) - ampak je res. So kotički mene, ki ostajajo skriti pred svetom. Ljudi, ki jih kdaj pa kdaj spustim tja, lahko naštejem na prste ene roke.

Ker iskrenost in biti iskren ne pomeni, da moraš vsem povedati vse. Iskrenost, kot si jo predstavljam jaz, pomeni, da ne lažeš o občutkih. Da ne skrivaš čustev, ki jih doživljaš. Ali, če hočete, da odkrito priznaš, da si tudi ti samo človek - s svojimi skrivnostmi vred.

Pred kratkim sem nekoga spoznala (pa ne ravno na način, kot bi si sama želela, a to v tej zgodbi pravzaprav ni pomembno). Kar tako, brez mojega privoljenja, mi je odprl oči, da sem končno spoznala, kakšen zid sem (spet) zgradila okoli sebe. Zato pa je ta nemir: ker se bojim lastne življenjske situacije, v katero sem se pahnila. Ker najbrž nimam dovolj poguma, da bi udarila po mizi. Sama pred sabo.

Da bi se spomnila, kdo res sem ali se vsaj podala na pot, da to ponovno odkrijem, sem naredila nekaj precej banalnega. Po poletnem sprehodu sem vzela v roke svničnik in papir, se usedla na vrt pred hišo in današnji zapis napisala na roko. Že kot otrok sem to počela: v svoj mali zvezek sem pisala dnevnik in tako ubesedila svoje - takrat osnovnošolske - misli. In se po tem počutila bolje. Najraje, kot rečeno, zunaj pred hišo, takrat ko tam ni bilo nikogar.

Za trenutek sem se ustavila, za trenutek sem se umirila. A to je le vrh ledene gore, ki jo moram staliti.

You with the sad eyes
Don't be discouraged
Oh I realize
It's hard to take courage
In a world full of people
You can lose sight of it all
And the darkness, inside you
Can make you feel so small ...

... So don't be afraid to let them show
Your true colors
True colors are beautiful,
Like a rainbow.

Do konca še: 192 dni, 192 nalog. Se beremo jutri.

172. dan: Naporna tekma

Gledam tekmo med Braziljo in Čilem, pa je vse skupaj postalo že prav mučno. Navijam za Čilence, ker vem, da so na tej tekmi vseeno drugokategorniki, obenem pa se mi gostje smilijo, če bi izpadli, ker živijo za to prvenstvo. Ta tekma me malo spominja na moje ljubezensko življenje. Če ga gledaš od zunaj, je najbrž zanimivo, a za akterje (beri: mene) je postalo že naporno. Res naporno.

Pogovor ob jutranji kavi (na žalost zadnji na tem super truper ekspresnem dopustu) me je napeljal k razmišljanju, da je z mano najbrž težko. Nič novega, a ne? :) Gre za to, da se nočem ukloniti čisto vsem normam, ki se jih od žensk moje starosti bojda pričakuje. "Meni je mami vedno govorila: veš, če hočeš desca obdržat, mu moraš biti tudi malo mama," me je podučila Urška. Ampak meni to ne gre. 

Sem se spomnila na prijatelja, ki je bil dolgo samski, zdaj ima dekle, ki jo ima, pravi, rad. "Sva ugotovila, da si ustrezava. Ker oba veva, da je skupaj lažje biti sam," mi je rekel. Meni je to razmišljanje bližje. Hvalabogu za vse pare, ki se najdejo. Ki se trudijo. Ki funkcionirajo. Na svoj način, pa kakršenkoli že je.

Jaz pa bom nekoč, nekje potrebovala nekoga, ki bo verjel v moje sanje. Ki bo razumel, koliko mi pomenijo. Obožujem otroke, družina mi je sveta. Ampak vseeno potrebujem prostor zase in za svoje nemogoče lastnosti. Kot je recimo ta, da se na morju počešem šele po treh dneh. 

Težka bo, a ne? :)

Do konca še: 193 dni, 193 nalog. Se beremo jutri.

171. dan: Velike malenkosti

Sanjam, da bom nekoč tako živela. V majhni hiši na obali. Pri šestdesetih, recimo. Ko bo moja kariera že tam, da si bom to lahko privoščila. In bom pisala samo še za dušo. Tako kot zdajle.

Vem, da se že ponavljam, a se namenoma. Tako se vsaj opomnim, da lepi trenutki v življenju niso samoumevni. In tudi ne smejo biti. Ker potem jih pa ne cenimo. 

Sprehod ob obali. Šarjenje po štantih. Evin nasmeh, ko ji kupim punčko z veliko vijolično mašno. Pes z balonom v gobčku. "Glemo, glemo, piha puha!" Vožnja z vlakcem. Štok-kola med vožnjo z vlakcem. Ponočevanje pred prikolico. Nove interne fore. Boris, ki gre takoj, ko vstane, po svež kruh. Danes je kupil še Novice in z zanimanjem prebral mojo kolumno. Teroristične veverice, ki z dreves mečejo storže. Dopisovanje z nekom, ki me zna spraviti v smeh. Spontano kosilo na plaži. Čisto prava rumena podmornica, kot iz tiste pesmi od Beatlov. Evini angelski kodri, ki na soncu še posebno lepo pozlatijo. Plavanje. Veliko plavanja.

 

Sreča, pravijo, tako ali tako ni nekaj, kar bi lahko trajalo v nedogled. Sreča so trenutki, ki ostanejo. V mojem primeru - trenutki, kot so sedaj.

Do konca še: 194 dni, 194 nalog. Se beremo jutri.

170. dan: Dobro jutro

Zapise sem do zdaj vedno objavljala zvečer, morda kdaj izjemoma v popoldanskih urah. Danes pa sem se odločila, da se vam oglasim že zjutraj. Preprosto zato, ker sem imela idealen začetek dneva.

Zbudila sem se na blazini v baldehinu, za dobro jutro me je po obrazu požgečkal žarek sonca. Ko sem dojela, kje sem, sem se nasmehnila sama sebi. Končno sem se zbudila spočita! Odlično!

Vstala sem pred vsemi ostalimi. Obala je bila še prazna, majhni valovi so nežno butali v skale. Temperatura je bila ravno pravšnja, zato sem se odločila za tek. Takšen - jutranji in ob morju ima poseben čar, kajne? :)

Ko sem se vrnila s precej dolge ture okoli Novigrada, so se tudi ostali počasi prikobacali iz postelj. Eva čeblja in se mi nežno stisne v naročje. Njena mamica medtem peče palačinke. In domača slivova marmelada. Na mizi me čaka knjiga, topel poletni dan pa na to, da ga izkoristim.

Mislim, da se ne bo zgodilo nič posebno razburljivega. Če pa, vam povem jutri, nič bat. Zdaj pa grem polnit baterije. Dober dan!

Do konca še: 195 dni, 195 nalog. Se beremo jutri.

169. dan: Off

Pot v svobodo je bila. Pa kaj, če me je na cesti ustavila policistka in mi izdala globo za 80 evrov?! A kaj je bilo? Ah, brezveze. Zapeljala sem iz Petrola. Prazna cesta. Pregledno. In sem skenslala tisti znak za obvezno smer. Pa sem zavila levo. In mi je pomahala.

Vonja po svobodi vseeno ni vzela. Tukaj svira Vino na usnama, čeprav je v kozarcu pivo. Galeb se sprehaja v bližini, jaz pa skram vsak atom posebej. Živim. Svobodna sem. Čutim se. Po kar dolgem času. In plavanje v dežju je nekaj posebnega. Vam povem!

Do konca še: 196 dni, 196 nalog. Se beremo jutri.

168. dan: Naveličana ...

... vsega. Obevznosti. Pritiskov. Vprašanj. Dežja. Prenizkih temperatur za ta letni čas. Glavobola. Utrujenosti, za katero več ne morem reči, da je spomladanska. Ljudi, ki se obnašajo grdo. Ljudi, ki brez razloga prizadanejo. Ljudi, ki brez razloga prizadanejo in se zato niti ne opravičijo. Čudnih sodniških odločitev na svetovnem prvenstvu. Preslanega krompirja. Nesproščenega teka. Naliva, ki te ujame med tekom. Pretiranega sopenja. Glavobola. A sem to že rekla?

Zato sem pa spokala. V boršo sem vrgla tiste dve majice in brisačo. Grem. Do sobote. Obljubim, da se bom potrudila najti wi-fi. In obljubim, da bodo zapisi nastajali sproti. Predvsem pa obljubim, da domov ne bom prišla tako zatežena. :)

Do konca še: 197 dni, 197 nalog. Se beremo jutri.

167. dan: Jabolko spora

Sem okrog šestih razmišljala, o čem naj pišem. "Mogoče bi o tem, da se od dekliščine še vedno nisem čisto pobrala. ... Ali pa, da sem se spravila laufat in da mi ni prav dobro šlo. Že po dobrem kilometru sem se morala ustaviti v senčki, ker mi je nenormalno jemalo sapo. To ozračje, tik pred dežjem, mi ne ustreza. Težje diham in vse pritiska nekam navzdol ... Ali pa o tem, da me preganja en čuden nemir, pa ne vem, čemu naj ga pripišem ..." Tako nekako. "Ma ne, počakaj, saj se bo še kaj razburljivega zgodilo, pa boš imela temo," sem sklenila.

No, potem naj pa še kdo reče, da si stvari, ki se nam dogajajo v življenju, ne prikličemo sami. Ampak, drago vesolje, ko sem mislila "razburljivo" nisem mislila razburljivo na takšen način! 

Premišljevanje o čem naj pišem, me je naredilo lačno. Namenoma sem se izognila hladilniku in si šla po jabolko. Do sem - vse okej. Usedla sem se nazaj pred TV (tekma med Nizozemci in Čilenci je bila bolj dolgočasna, kot sem pričakovala), v tistem pa: "Joj no, a res moraš tako naglas jest?!" Prisežem, da me je skoraj kap. Ker je, preden sem šla v kuhinjo, še spal (vsaj tako je izgledalo). In potem je kar od nekje privlekel tisto svojo glavo izpod kovtra. In me za povrhu vsega še nadrl. "Ja, oprosti no. Ne vem, kako se jabolko je potiho!?" sem siknila nazaj. Seveda sva se skregala.

A ni smešno, zaradi česa vse se ljudje kregamo? Ampak - a ni res smešno?! Mimogrede, če kje vpisujejo v tečaj pravilnega prehranjevanja z jabolkom, naj mi prosim sporoči.

Do konca še: 198 dni, 198 nalog. Se beremo jutri.

166. dan: Dan po ...

Odličen žur je bil. Vem zato, ker sem domov prišla malo pred peto zjutraj. In zato, ker se večera in noči spominjam samo po utrinkih. 

Zadnji sestanek tik pred dekliščino, na katerem so se nam slučajno pridružili fantje, ki so imeli - fantovščino. Iz prtljažnika smo rešile ženina, on nas je v zameno peljal na pijačko. Jezni (predvsem pa ljubosumni) pogledi ostalih fantov. Sprava. Prihod k Martini. Ples po njenem vrtu. Smeh ob igricah. Še več smeha ob igricah. Orošene oči, ko je naša nevestica - tik preden smo odšle na teren - padla v objem svojih staršev. ... Vlakec po kamniški obvoznici ... Prihod na veselico v Medvodah ... "Oooopaaa!" ... Zataknjene ob šanku ... Še malo zataknjene ob šanku ... "Miran Rudan, mi imamo dekliščino!" ... Pop Design, ki so Martinina najljubša skupina, nas povabi na oder ... Seksi ples z njihovim kitaristom ... Samo za Martino odpojejo njeno najljubšo pesem - Zate ... Norenje na odru ... Norenje pod odrom ... Debata s kar enimi, da smo žalostni, ker gre Bosna domov ... Sedenje na traktorski prikolici ... Konec spomina. :)

Temu primerno danes ni bilo prav veliko od mene. Če me ne bi Ana že pred dnevi povabila na kosilo za njen rojstni dan, bi verjetno ostala v postelji do zdajle. Tako pa sem se prisilila in se skobacala izpod kovtra. Ni mi žal. Odlično družinsko popoldne je bilo. Glavobol je bil ob pogledu na tale dva obrazka pozabljen.

In, mimogrede, v atijevih očeh sem videla iskrico ponosa, ko je bral današnji članek v Slovenskih novicah. Ja, glavobol je bil ob tem dokončno pozabljen. Na telih dvajset vrstic na strani tri sem tudi sama ponosna. Tako zelo, da sem se, ko sem prišla domov, počutju navkljub spravila vsaj na en mini sprehod. Hvala, ker ste z mano!

Do konca še: 199 dni, 199 nalog. Se beremo jutri.

165. dan: Martinina hudička

Danes ni navadna sobota. Danes je pravzaprav zelo posebna sobota. Začela se je z jutranjim tekom. Verjetno se to ne bi zgodilo, a sem vedela, da drugače, kot ob sedmih zjutraj, za telovadbo ne bom imela časa. Potem sem šla hitro pod tuš, ob devetih sem že pridrvela pred mojo rodno hišo na Klancu. Napokala sem v avto moji sestrici, Ano in Moniko, in skupaj smo se odpeljale proti Kranju. Tam sta nas že čakala Rok in njegov Gal. Z bratcem sva se namreč zmenila, da najini zdaj polnoletni sestrici skupaj kupiva darilo. 

Ana - dober okus ima po meni ;) - si je izbrala super lepo urico, ki zdaj krasi njeno roko. A še več kot to je bilo vredno druženje. Po res dolgem času smo bili vsi štirje otroci Kepic na kupu. Gal je bil pika na i. Ko smo šli po uspešnem šopingu na sladoled, smo se mu parkrat nasmejali. Hotel je poskusiti Monikin sladoled in ga seveda tudi je. "No, Gal, zdaj pa še daj ti eno žličko tvojega sladoleda Moniki," mu je rekel Rok (še vedno me na trenutke preseneti, da je ta pobalin, s katerim sva skupaj gor rasla, res že očka). "Saj ima svojega," mu je odvrnil. Mi pa v smeh.

Sledilo je kosilo pri atu in mami, po kosilu pa sta mi sestrici že pomagali pri pripravah na dekliščino. Danes se namreč ena mojih najboljših prijateljic, draga Martina, poslavlja od samskega stanu. Ko smo prišle ponjo in na ves glas navijale Rok'n'bandovo Tino (domači in najbližje prijateljice jo kličemo po tem imenu), mi je šlo od vsega kar malo na jok. Tinka moja, srečno!!!

Mimogrede, a nismo najbolj prisrčne hudičke na svetu? :)

Do konca še: 200 dni, 200 nalog. Se beremo jutri? Se bom potrudila. ;)

164. dan: Uspešna? Ja, sem!

Pred nekaj dnevi sem na cesti srečala znanca, ki mi je - prisežem, da vsakih deset sekund - rekel, kako srečna sem lahko. "Imaš službo. In to dobro službo. Lahko se gibaš, zdrava si. Pelji se kdaj mimo Soče, pa boš videla, kaj so to problemi v življenju," mi je še enkrat položil na srce. Vem, da dobronamerno in vem, da ima prav. Ampak - ker je to tako vztrajno ponavljal, sem se že prav zares zasekirala: "Pa dobr, no? A tok jamram, al kva?!" Zasmejal se je: "Ne, samo fouš sem ti, ker si tako uspešna."

V zadnjem obdobju se mi dogaja, da kdo spusti opazko, češ da zdaj imam pa "ziher ful keša". No, da razčistimo enkrat za vselej: oglaski, ki se vam rolajo ob strani, mi ne prinesejo milijonov. Ne, ne bom pustila službe. Ne, nimam dva jurja plače. Pa to ni jamranje, kako boga sem. Samo jasno in glasno povem: tudi jaz vsak mesec plačujem položnice, tudi jaz pazim na vsak evro, tudi jaz sem zadnjič pošteno bentila čez to blesavo državo, ko sem videla, koliko dohodnine bom morala plačati.

Sem uspešna? Ja, sem! Ker delam. Ker rada delam. Ker službe nisem dobila prek vez. Ker sem za vsako napredovanje garala in se dokazovala.

Sem uspešna? Ja, sem! Ker so okrog mene ljudje, ki me imajo radi. Ker sem se nekaterim uspela usidrati v srce. In ker sem dovolila, da so se tudi oni meni.

Sem uspešna? Ja, sem! Ker me berete. Ker me radi berete. Ker mi nekateri polepšate dan, ko mi napišete, da ste prek mojega bloga ugotovili, da niste sami v tej godlji, ki se ji reče življenje. Da vas tolaži, ker veste, da nekdo doživlja isto ali podobno kot vi. Ker ste se zaradi mene - pa čeprav samo za sekundo - počutili bolje.

Sem uspešna? Ja, sem! Ker se že več kot pet mesecev vsak dan gibam. Ker se po službi - čeprav včasih zmatrana kot hudič - še vedno spravim vsaj za pol ure na svež zrak. Ker namesto TV-nadaljevanke raje gledam drevesa ali smešno formacijo oblakov. Ker sem v tem začela uživati.

Prejle sem po kar dolgem času stopila na tehtnico. Minus petnajst kil. Ampak uspeh ni v tem. Uspeh je v mojem dobrem počutju. Razumete razliko?

Do konca še: 201 dan, 201 naloga. Se beremo jutri.

163. dan: Draga Ana.

Spomnim se ... Bila je sreda. Šolske obveznosti so bile tako rekoč pri koncu, v drugem razredu osnovne šole prav veliko skrbi tako ali tako še nisem imela. Že navsezgodaj, pravzaprav je bilo še ponoči, je v sobo, ki sva si jo delila z Rokom, vstopila mami. "Grem ..." je potiho rekla, ati jo je nežno pogledal in se nama nasmehnil. Jaz pa, trma trmasta, sem se samo obrnila stran. Še kar se nisem mogla sprijazniti, da ne bom več "tamala".

Že po jutru se je poznalo, da bo vroč junijski dan. Ozračje je bilo naelektreno, vse je brnelo, predvsem v mojem srčku. Pa čeprav tega še zdaleč nisem hotela pokazati navzven. V šolo naju je peljal stric Rajko. In še preden je ura odbila osem, si na svet prijokala ti.

Še zdaj vidim obraz moje drage razredničarke Tatjane Zadrgal. Zanimivo, a ne, kako imena ljubih ljudi iz otroštva človek zlepa ne pozabi. Če bi me kdo zbudil ob polnoči, bi znala našteti svoje učitelje iz prvih štirih razredov osnovne šole. Skratka, učiteljica Tatjana je, ko smo se usedli k pouku, rekla: "Maja, pridi malo pred tablo." Po njenem glasu in pogledu sodeč, sem vedela, da ni nič narobe. Da za spremembo nisem nič ušpičila. "Veste, učenci, vaši sošolki se je danes zgodilo nekaj posebnega," je nadaljevala. "No, povej, Maja, kaj se je zgodilo?" "Dobila sem sestrico ..." sem rekla. In bila sem ponosna.

Od tistega trenutka dalje sem ponosna velika sestra. In v trenutku, ko sem te prvič zagledala, sem te vzljubila. Tudi tega se živo spominjam: bila sem v modrem krilcu in zeleni majčki z rožicami (nekje doma zagotovo še obstaja fotografija, ko te držim v naročju). Vem zato, ker me je mami nekaj dni prej peljala v šoping. V Hano, majhen butik v Mengšu, sva šli. "Da boš lepa, ko prideš k meni in dojenčku na obisk," je rekla. Ampak najlepša si bila ti. Majhna štručka si bila, drobcena. Dragocena. Mami in ati sta te gledala z ljubečimi očmi. Bil je popoln družinski trenutek.

Ne morem verjeti, da je danes od tega že 18 let. Draga moja polnoletnica, vse najlepše ti želim v življenju. Vsemu navkljub vem, da veš ... Rada te imam.

 

Do konca še: 202 dneva, 202 nalogi. Se beremo jutri.

P. S. Ja, ja. Tudi pridna sem bila - na Primožu z Anjo.

162. dan: Na drugi strani mize

S Stašem sva sodelavca že kar nekaj časa, a bolj malo sodelujeva. Ne ker se ne bi razumela - daleč od tega, še na prav vseh službenih zabavah sva se obvezno zapletla v kakšno luštno debato! -, ampak preprosto imava različne zaposlitve, delava različne stvari. Zato me je danes, ko je prišel do moje mize, kar malo presenetil. "Ti, poslušaj, rabim tvojo pomoč," mi je rekel. Jaz sem avtomatsko prijela za svinčnik in papir, da bi si zapisala, kaj potrebuje, kakšna navodila mi bo dal.

"Ne, ne, ni to," se je nasmehnil, ko je videl mojo reakcijo. "Aha. Se pravi, me ne rabiš zaradi službe?" sem bila začudena. "No, v bistvu te. Stvar je v tem, da delam članek za Nedeljske novice in sicer o slovenskih blogerjih. Pa bi te rad par stvari vprašal, en kratek intervju. Si za?" V hipu sem začutila, kako mi rdečica zaliva obraz. "Hm. Waw. No. Hm. Tega pa nisem pričakovala. Ja. No. Okej," sem mencala.

In sva šla. Da bi bilo kar se da sproščeno - tudi sama se ponavadi odločim za ta pristop - me je povabil na pijačko v bližnji lokal. Pa to kljub vsemu ni bila navadna pijača. In ko je na mizo dal diktafon, sem se počutila skrajno čudno. "A je zanimivo? Ponavadi si na drugi strani mize, a ne?" me je prijazno spodbudil, ko je opazil, da sem malo v zadregi. "V bistvu res," sem mu z nasmeškom priznala.

Mislim, da sva se kar v redu pogovorila. En intervju sem pred kratkim sicer že dala (lahko si ga preberete tukaj), a tisto je bilo drugače, ker sem odgovarjala prek maila, pisno torej, in sem imela pri vsakem vprašanju čas za razmislek. Tokrat se je vse dogajalo spontano, govoriti sem morala iz glave ali, če se malo bolj poetično izrazim, iz srca.

"Joj, pa tisto bi lahko drugače povedala, pa tam se še nekaj pozabila," sem premlevala na sprehodu po službi. "Pa saj ni tak big deal, par izjav v enem članku. Daj no," sem se mirila. Sama sem takšnih oziroma podobnih prispevkov napisala že kar nekaj in vedno so se mi sogovorniki zdeli preveč živčni. "Tiste dva stavka je moral povedati, pa se je ves tresel," sem večkrat pametovala. No, od danes naprej nanje (spet) gledam tudi iz drugega zornega kota. :)

Do konca še: 203 dnevi, 203 naloge. Se beremo jutri.

161. dan: Beep-beep

A veš tisto, ko še tristotič v enem dnevu pogledaš na telefon in upaš, da bo kar na lepem zapiskal? Pa je tiho kot miš! In če se že oglasi (danes se je dvakrat), razočarano ugotoviš, da se je nate spomnila - trgovina. Hvala, Mana. Hvala, S. Oliver. NOT!

Naporen dan je bil. In ko sem se končno usedla v avto in se peljala proti domu, me je zgrabila skoraj panika. "Zakaj se nihče ne spomni name?!" mi je šlo kar malo na jok. Ah, ta moja preklemanska občutljivost!

Sva se zadnjič s kolegom hecala, da ko bodo odprli kliniko za odvajanje odvisnosti od telefona, bova prva pacienta, ki se bova zglasila tam. Ampak v bistvu je bil to bolj žalosten hec. Ker je v njem kar dosti resnice. Čisto smo že obsedeni s tem piskanjem in cviljenjem in vibriranjem. Nadležno je že postalo vse skupaj, celo meni, priznam!

Naše mame in očetje teh težav zagotovo niso imeli. Še stacionarnih telefonov ni bilo po hišah, kaj šele mobitelov. Zmenili so se tam in tam in se tega držali. Ni bilo odpovedovanja zmenkov tik pred zdajci, če ga ni bilo - je pa konkretno zajebal. In se je moral res potruditi, če jo je hotel še kdaj videti. Danes? "Miška, sori, ampak malo bom pozen." Pa je rešeno. Kr neki!

Utrujena do amena, sem se vseeno spravila ven na zrak. Malo sem odtekla, pa ne prav veliko. In ko sem prišla nazaj, sem najprej - pogledala na telefon. Itak! Pa še vedno nič ...

Do konca še: 204 dni, 204 naloge. Se beremo jutri.

160. dan: Fire in fonte

Današnje jutro je bilo tipično ponedeljkovo. Ko se ti res ne da v službo in ko bi se res samo pokril čez glavo. In potem bi še malo poležaval, čez kakšni dve urici bi pridišalo po kavi, ki bi ti jo skuhal nekdo drug. Mnogo kasneje bi se vendarle spravil iz postelje, odprl balkonska vrata in pred sabo ozrl - morje. In tisti vonj po borovcih. ... Ah, ja ...

No, kruta realnost je bila takšna, da sem se pravzaprav zbudila malo prepozno, kar pomeni, da sem bila že navsezgodaj zjutraj vsa nervozna. Za piko na i me je na krožnem križišču en ata prav grdo izsilil. Tako sem bila v šoku, da sem še na hupo pozabila skočiti. Na njegovo srečo sem pravočasno zavirala. Bentiti sem začela, ko se je že zdavnaj izgubil nekje v množici avtomobilov.

Ves dan me je preganjal občutek, da nekaj ni vredu. No, sicer pa to niti ni tako čudno. Morala sem urediti par birokratskih stvari in če si v malo bolj napornem obdobju, ti tam dan skoraj zagotovo do konca pokvarijo. Med mojimi kolegi je nekaj takšnih, ki delajo v javni upravi, in me potem zmeraj kritizirajo, če rečem kaj čez državne uslužbence. "Joj, mi gre na živce, ker vsi mislite, da samo kuhamo kave, v resnici se pa utapljamo v delu!" se je zadnjič pridušala moja znanka. "Nevem, ti že mogoče. Delaš namesto vseh tistih, s katerimi imam jaz opravka. Ker tisti ... No, tisti so vsi po vrsti katastrofa!" se nisem dala. Če imam pa prav! Sori!

Po vsej papirologiji sem odbrzela še v knjižnico, da sem vrnila izposojeno gradivo. "Potekla vam je članarina. 12 evrov in pol," je rekla gospodična za pultom.

In potem sem šla v avto in je bil tisti komad. Tisti, ki me zmeraj spravi v dobro voljo.

Tut u službi zlo na hitr nogo sm dobiu, 

ker dve toni paradajza preveč sem naročiu,  

šef je čist ponoru, jest pa sm trdiu:  

"Seu že pojedu, če ne bo pa segniu?!"

Požvižgavala sem skupaj z radiom. "Najprej umiri sebe. In potem se bo umiril tudi svet okoli tebe," sem si ponavljala kot mantro. In dvakrat globoko vdihnila. Pomagalo je.

Zvečer sem šla na Primoža. Z mojimi najljubšimi puncami. Čebljale smo kot zmešane. V zadnjih dneh sem se kar malo zaprla vase, zato sem imela veliko dela, da sem vse nadoknadila. Toliko novih stvari se je vmes zgodilo. "Veš, v čem je fira. No, v čem je fonta ..." je, ko je nekaj hitela razlagati, rekla Lidija. Sicer je bila tema pogovora precej resna, ampak ta besedni spodrsljaj je bil točno to, kar sem potrebovala. Po kar nekaj dneh sem se neki stvari tako iz srca nasmejala. Do solz pravzaprav. Kako banalno, kajne?

Fora in finta je v tem, da se na teh mojih par ljudi vedno lahko zanesem. Hvalabogu. Rada jih imam.

Do konca še: 205 dni, 205 nalog. Se beremo jutri.

159. dan: Piran

Sedim in gledam. V tišini, čeprav si je ne želim. Opazujem. Plavolasi deklici z dolgimi kitkami se držita za roke, se smejita in tečeta v brezskrbno popoldne. Za njima se sprehaja par. Ona v lahkotni poletni obleki. V barvi petroleja, ki je ena mojih najljubših, sploh na morju, kjer dobi še posebej prijeten odtenek. On jo nežno prime in jo privije k sebi. Ne za roke, ampak okoli pasu. Varna je v njegovem objemu.

Mimo primašira fotograf. Z veliko torbo čez rame. Ustavi se in slika. Kaj pa vem, kaj. Nekam tja proti neskončni modrini je obrnjen. Nato pogleda v aparat in se nasmehne. Posnetek mu je očitno uspel.

Pa še en par. Vsak zase. Brez besed, kotički njunih ustnic so obrnjeni navzdol. Precej mlada sta še in njuna grenka obraza izstopata. Ne pašeta v to ljubko okolje, kjer naj bi ljudje srkali energijo in si polnili baterije za dolg delovni teden, ki je pred vrati.

Sledi jima precej starejša dvojica. Zavzeto čebljata, kot da svet okoli njiju sploh ne obstaja. "Gotovo sta Italijana," pomislim in se žalostno nasmehnem svojim lastnim mislim. Nato prideta še babica in dedek. Tiho sta. Ampak to ni žalostna tišina. Ona ga nežno pogleda, on se spokojno nasmehne. Vse je vredu, ji sporoča z očmi.

Sedim in gledam. Potem se prismeje izza vogala. Okrog ust je popacan s sladoledom, kar ga naredi le še bolj prikupnega. Počasi se odpravimo nazaj proti Portorožu. S svojimi ročicami se me nežno oklene. In tišina ni več tako neprijetna.

Do konca še: 206 dni, 206 nalog. Se beremo jutri.

158. dan: Ljubezen v Kamniku

Ne vem, kakšno vreme je bilo zjutraj, ker sem ga prespala. Včeraj zvečer sem se še malo poigravala z mislijo, da bi danes že zgodaj vstala in se spokala na Primoža. Mimogrede, na obisku pri prijateljih sem se imela - moji nejevolji navkljub - lepo. Kako tudi ne: ko se je mala Julija kot medvedek stisnila v moj objem, je vendarle posijalo sonce. Tudi zame. Na žalost se je melanholija že zjutraj priplazila nazaj v mojo posteljo. Pasalo mi je samo ležati in tako sem misel na jutranji pohod hitro opustila.

Po nekaj nujnih sobotnih opravkih sem se spravila nazaj pod kovter in si do konca ogledala film Ljubezen v Barceloni. Začetek sem si odvrtela že pred par dnevi, potem mi je zmanjkalo časa. Tako sta danes na vrsto prišli še preostali dve tretjini. Film me je fasciniral. Predvsem ker ni tipična romantična komedija. Pravzaprav sploh ni komedija. In za hollywoodsko produkcijo je to prav nenavadno realen film. Tako zelo realen, da me je pri kakšnem kadru kar malo zabolelo srce.

"Ljubezen je romantična samo takrat, ko je neizpolnjena," je v nekem prizoru svoji ljubici rekel glavni igralec (mimogrede, tale Javier Bardem je totalno moj tip moškega!). :) Potem sem se vprašala, če nima nemara prav. Kaj ne poveličujemo najbolj prav tistega, kar ne moremo imeti? In ... ali bi to isto stvar ali, bolje rečeno, osebo tako zelo poveličevali tudi, če bi dejansko (še) igrala pomembno vlogo v našem življenju? Dvomim.

Leta in leta sem prebolevala svojo prvo ljubezen. Na nek način je najbrž nikoli ne bom povsem izpustila iz svojega srca. Bil je pač prvi, zaznamoval me je, kot me ne bo nihče. To ne pomeni, da nisem ljubila nikogar drugega. Zagotovo pa ne na tak(o naiven) način.

Že pri njem sem prišla do ugotovitve, da sem ga - ker se je zgodba zame žalostno zaključila - postavljala na oltarček. Da zveza še zdaleč ni bila popolna. Niti on, niti jaz. Pač nisva funkcionirala. A z leti grde stvari pozabiš in se spominjaš samo še lepih. Kar za človeka, če se vpraša mene, sploh ni tako dobro, kot pravijo. Ker potem pa hrepeniš po nečem - kar v resnici sploh ni nikoli obstajalo.

To poglavje je za mano. Že lep čas. Pa me vseeno žalosti. Zavedanje, da nekdo, ki ti je še včeraj pomenil vse, iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec, postaja - tujec. Ali ni to že samo po sebi boleče?

Točno takšen je tudi zaključek v filmu Ljubezen v Barceloni. Nič happy enda. Samo kruta realnost. Me je pa vsaj toliko prizemljil, da sem se spomnila, da bi bil že čas, da se spet spravim tečt. Danes misli med tekom nisem odklopila. Niti glasba mi ni prijala, tako da sem MP3 in slušalke pustila kar doma. 

Takšna je ta moja ljubezen. Ljubezen v Kamniku.

Do konca še: 207 dni, 207 nalog. Se beremo jutri.

157. dan: Brez navdiha

Saš, s katerim se večkrat srečava na Primožu, me je že nekajkrat vprašal, kako mi uspe, da vsak dan nekaj napišem. "Tudi jaz rad svoje misli prelijem na papir. Ampak čisto vsak dan ... Madona, to si pa ne predstavljam," se je čudil. Suvereno sem mu odgovarjala, da ni tako težko, kot morda izgleda. "Verjemi, se že kaj najde," sem se nasmehnila.

Ampak danes se lahko samo ugriznem v jezik. Lep čas sem se ubadala s tem, kaj naj scopram za tale zapis, pa mi na misel ni padlo nič pametnega. Zjutraj sem prebrala, da bo naslednji petek 13., ob katerem bo za povrhu še polna luna, šele leta 2049. Zračunala sem, da bom takrat stara že 62 let. 62! Le kako bom takrat živela? Če sploh bom. Kakorkoli, ta kombinacija name, kot kaže, ne vpliva preveč dobro.

Morda pa je kriva samo utrujenost. Več od sprehoda nisem uspela sestaviti skupaj. Pa še tam sem pozabila narediti fotografijo. Zato pa ta črnina. Ponazarja moj ustvarjalniški mrk. Ah, kar nekaj nakladam.

Zdajle se odpravljam na obisk, pa bi se najraje samo zakopala v posteljo. Hm ... Kako neprimerno je to, da naglas poveš, da se ti nekam ne da? Najbrž precej. Zato bom kar zaključila. Skrajni čas.

Do konca še: 208 dni, 208 nalog. Se beremo jutri.

156. dan: Lepe stvari

Sem bila včeraj malo žalostna, pa sem pozabila omeniti, da je življenje lepo. Res lepo.

"Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite požigalce slovenskih domov ..." je zapela moja mama. Kar v telefon. Sredi delavnika. In sem se začela režati. "A si prebrala mojo kolumno, ane?!" sem ji rekla. Žalostna sem bila zaradi vsega, kar se mi je zgodilo. Tako žalostna, da sem pozabila ... kako hvaležna sem lahko zanjo. Mojo najboljšo staro mamo. Prisežem, da je superbabica. Zjutraj sem ji dostavila mojo poflekano belo srajčko. Ob dveh me je, že zlikana (!), čakala na obešalniku. Razvajen otrok sem. Vem.

Pa ta moja služba. Ah. Mi je že par ljudi položilo na srce, da ne smem dati vedeti, da jo imam tako rada. "Potem pa to izkoriščajo," so rekli. Ja, ja. Ampak če je res. Odkrivati njihove resnice, poslušati vse te male ljudi, ki jim nihče ne prisluhne. In potem to strniti v neko smiselno celoto (kar tale blog danes najbrž ni). :) Res. Našla sem se v tem. Srečnica sem. Amen.

Sva s Pando, mojim sodelavcem v penziji, danes debatirala ob šanku. Precej časa. Tudi o tem, kako so včasih delali časopis. Precej drugače kot danes. Ti ljudje navdihujejo. Modri ljudje. "Berem tvojo kolumno. Vsako sredo," je rekel in mi stresel roko. Možakar, ki bo jutri star okroglih sedemdeset. Si štejem v čast. "Boš videl, naslov ene od mojih naslednjih kolumn bo Panda," sem mu obljubila. Pa tudi bo. Res bo.

Aja, pa mojo Ajdo, ki še vedno uživa v Kaliforniji, pozdravljam. AJDA, POGREŠAMO TE. IN NAJ TI NE PRIDE NA MISEL, DA OSTANEŠ ČEZ LUŽO! PRIMAJAJ SE DOMOV. ČIMPREJ!

Za piko na i: z mojimi sončki iz potepanja po Hrvaškem se dobimo čez kakšno urico in odvandramo na Tabuje. Dan 202. Se že veselim. In obljubim, da tam s plesom skurim vse kalorije, ki sem jih ravnokar pridobila na pivu s Pando. ;)

Do konca še: 209 dni, 209 nalog. Se beremo jutri.

155. dan: NOT MY BUSINESS

Utrujena sem. Od sonca. Od dela. Še najbolj - od razočaranja. Nad marsičem.

Danes sem se potepala po Dolenjski. Obiskala sem majhno kmetijo, kakšnih 15 kilometrov iz Novega mesta. Visoko v hribih. Kjer sem se - težki zgodbi navkljub - nadihala svežega zraka. Se oddahnila od vse navlake v dolini. "Ajde, punčke, ajde," je ponavljal, one pa so mu sledile. Šestnajst krav in prav toliko koz. Pa par kokoši in petelin na vrhu gnoja. Živi za to kmetijo. Živi za tistih par hektarjev površine in za tistih nekaj glav živine. Obožuje te svoje "punčke", to se mu vidi na daleč. In ko je na robu solz pripovedoval svojo žalostinko, se me je dotaknilo. Zato bo članek dober. Ta preskok rabim. Da začutim. Potem besede stečejo. Same od sebe.

Kakšno uro kasneje sem se dobila z nekim drugim kmetom. Mladim, simpatičnim. Dobila sva se na pašniku, kjer mu je neko noč, še nedolgo nazaj, izginila kobila. Ukradli so mu jo cigani, živeči v bližnjem naselju. Ubogo žival so najprej trpinčili, jo brutalno umorili, nato pa - pojedli! Ampak njim ne bo nič. Ker se bodo takoj sklicevali na nestrpnost. Kmetu iz prve zgodbe bi rušili tistih par starih objektov na njegovi kmetiji, ki jo z vso ljubeznijo obdeluje že leta. Morilcem kobile, ki živijo na črno že od pamtiveka, delajo nič (vsaj nič legalnega), pa inšpektor niti blizu ne pride. Ker se jim ne upa?! Dvojna merila me ubijajo. Jezim se, kolnem in cepetam, kadar slišim zgodbe, kot sem jih danes. 

A, roko na srce, tudi jaz nisem nedolžna. Se spomnite moje Tine Maze in njenega slovitega modrčka z napisom NOT YOUR BUSINESS? To je bila ena njenih bolj simpatičnih potez. Glasno sem pozdravljala to gesto: "Prav ima. Naj se vsak briga zase, pa bo imel dosti dela!" Včeraj sem naredila napako. Točno to - vtaknila sem nos tja, kamor ne bi smela. Sicer v dobri veri, da bom tako zaščitila nekoga, za katerega sem bila prepričana, da je moj prijatelj, ki mu lahko zaupam. A to ni pomembno. Na koncu sem jokala jaz. In prav mi je.
 

No, v resnici pa prijatelja ne moreš izgubiti. Lahko samo spoznaš, kdo je pravi in kdo to sploh nikoli ni bil.

Ah, čakam, da se še malo shladi. Potem grem laufat. Potem grem odklopit.

Do konca še: 210 dni, 210 nalog. Se beremo jutri.

154. dan: Nepopolnost osvobaja

Danes sem malo izpregla. Morala bi iti, kot vsak torek, na Adidasovo šolo teka. Pa nisem šla. "Punčke moje, danes bom trening izpustila in ga nadomestila s plavanjem. Vročina me ubija," sem že dopoldan sporočila mojim trem kompanjonkam. Nič kaj pohvalno. Najbrž. Ampak se je prileglo.

Službo sem končala precej prej kot včeraj. Zelo zgodaj pravzaprav. Jutri imam dva terena, tako da sem hotela prosto popoldne kar se da dobro izkoristiti. Pa sem šla. Najprej v knjižnico, nato pa z veliko brisačo in petimi evri v žepu na bazen. Počutila sem se kot osnovnošolka (kar niti ni čudno, glede na to, da je bila povprečna starost kopalcev približno 15 let). Pa vendar - kje je bolje hladiti vročino, če ne v vodi? In še sredi delovnega tedna. Ta malce nagajiva in neposlušna plat, zaradi katere sem špricala trening, je pač udarila ven iz mene. Morda bi se jo morala sramovati. Pa se je ne. Ker osvobaja.

Priznam, prejle sem malo pošnofala po njenem facebooku. Polno družinskih fotografij. Polno ljubečih komentarjev. Polno všečkanj. Polno - pretvarjanja! Na žalost poznam njeno zgodbo. Ker jo ima rad. In ona ima menda rada njega. Japajade.

Ni vedno lahko povedati naglas, da si kdaj pa kdaj nesrečen. Ali da imaš nerazčiščen ljubezenski odnos. Ali da se iščeš in da nimaš pojma, kdaj se boš našel. Če sploh kdaj. Nisem popolna. Daleč od tega. Včasih izprežem. Večkrat jočem. A vseeno: raje to, kot pa da bi navzven dajala vtis popolne partnerke, popolne uslužbenke, popolne športnice, popolne ženske. V resnici pa bi bila zaradi vseh teh laži - popolnoma prazna!

Do konca še: 211 dni, 211 nalog. Se beremo jutri.

153. dan: Brez kompasa

Ko sem se okoli sedmih zvečer peljala iz Ljubljane (delavnik sem zaključila kakšne pol ure prej, potem sva šla z urednikom še na pijačo, ki je bila pravzaprav le podaljšek službe - dogovarjala sva se okoli mojih jutrišnjih obveznosti) in je bil asfalt še vedno ves razbeljen od vročine, sem dobila neprijeten občutek, da sem nekaj pozabila. Zadnje čase se mi to kar pogosto dogaja, najbrž so krive spremembe, ki kot po tekočem traku prihajajo v moje življenje.

Danes sem bila dežurna novinarka, kar pomeni, da sem z urednikom ostala do konca, do zaključka redakcije. Ena od mojih današnjih nalog je tako bila, da tik pred koncem delavnika pokličem na dežurni telefon policije in vprašam, če se je v zadnji uri ali dveh zgodilo še kaj posebnega. V 99,9 odstotkov seveda ni nič, a poklicati je treba, takšen je dogovor, ki ga imamo v uredništvu. 

"Pa saj sem imela to številko nekje zapisano," sem bentila sama pri sebi, ko sem na svoji mizi še dvajsetič premetala vse papirčke, pokracane z najrazličnejšimi telefonskimi ciframi. A, kot nalašč, tiste, ki sem jo iskala, ni bilo nikjer. Murphyjev zakon je seveda poskrbel, da se mi za povrhu vsega prav v tistem trenutku nihče od sodelavcev ni oglasil. Okej, Lovro se mi je, a še preden sem mu uspela razložiti, za kaj gre, se je hitel opravičevati: "O fak! Jebenti! Fak! Sori! Ampak sem ravno na kolesu, pa se je nekdo pred mojimi očmi s traktorjem skantal v jarek. ... Jebenti! Sori! Te pokličem nazaj." In je odložil. "No, fajn. Saj niti ne rabim klicat policije, urgentni primer me je našel kar sam od sebe," sem si mislila. A, hvalabogu, s traktoristem, kot mi je kasneje objasnil, ni bilo hujšega, vse se je dobro izšlo.

Nekaj časa sem še brskala po svojih zapiskih (za katere že lep čas govorim, da si jih bom lepše in bolj pregledno uredila), na kar sem končno na mizi enega od sodelavcev videla z velikimi tiskanimi črkami napisano DEŽURSTVO - POLICIJA. "Tukaj si!" sem hitro prijela za telefon in začela vnašati številke v napisanem vrstnem redu. Pritisnem tipko "Kliči" in na mojem ultra pametnem telefonu se izpiše DEŽURSTVO - POLICIJA. "Bravo, Maja. Ves čas si imela telefonsko shranjeno v svojem imeniku, ti pa si jo besno iskala po vseh pildkih v redakciji. Bravo, res!" mi je šlo skoraj na jok in na smeh obenem.

Nič čudnega torej, da sem vsa zmedena. Približno se mi sanja, kaj je narobe. Nekje sem izgubila kompas, zato se počutim izgubljeno. Ne vem več, kaj je pomembno, iz česa delam preveliko dramo in čemu morda dajem premalo pozornosti. No, po večernem teku mi je pot do doma vseeno uspelo najti. Začuda!

Do konca še: 212 dni, 212 nalog. Se beremo jutri.

152. dan: Iz babičine skrinje

Po delovnem dopoldnevu sem si po kar dolgem času privoščila daljši klepet ob kavi z mojima starima staršema. Zaradi bloga po službi velikokrat letim na kakšen hrib ali se spravim tečt, skratka časa mi kronično primanjkuje, danes pa sem namenoma upočasnila tempo (priznam, delno je kriv tudi včerajšnji piknik pri Boštiju - pivo, borovničke in močno sonce niso najbolje učinkovali name). In vem, da sem se odločila pravilno. Tako jaz kot ata in mama smo čas, ko ne počnemo nič drugega, ampak se samo pogovarjamo, že kar potrebovali.

Velikokrat (skoraj vedno, pravzaprav) beseda nanese na stare čase, tudi o tem, kako sta preživela drugo svetovno vojno. Marsikatere zgodbe sem slišala že velikokrat (recimo to, kako je mama, ko so imeli Nemce v hiši, začela peti Hej, brigade! - seveda kot otrok ni razumela, da je to partizanska pesem, sankcij k sreči ni bilo), kdaj pa kdaj pa izvem tudi kakšno novo. 

Danes, na primer, o učitelju Gadu (takšno je bilo njegovo partizansko ime), ki je v njuni domači vasi, v Špitaliču v Tuhinjski dolini, med vojno po hišah šolal otroke. "Včasih smo, ko smo izvedeli, da Nemci čez Vransko prihajajo, tako skrivali tiste zvezke," je povedal ata. "Drugače je bil pa zelo prijazen možakar. Kakšnih 28 let je bil star. Pozimi smo se radi kepali z njim. Rad nas je imel, mi pa njega," je dodala mama. "Nemci so ga velikokrat lovili. Enkrat so ga že skoraj dobili, pa je nemškega vojaka s puško tako po nogah udaril, da se je ta spotaknil in padel. Takrat jim je ušel. Pri nas doma smo ga skrili. Ampak kakšen mesec za tem je padel. So ga ustrelili, skupaj z njegovim prijateljem, Lisjakom," je zgodbo o junaku - verjamem, da le enem od mnogih, ki jih zgodovina neupravičeno briše v pozabo - zaključil ata.

Mogoče se bo slišalo preveč pocukrano, ampak jaz takšne stvari rada poslušam. Ko tako živo pripovedujeta o življenju nekoč, si v glavi rišem slike. Ki so v marsičem zelo drugačne od tistih danes. "Včasih ni bilo televizije, smo veliko kartali. In se predvsem več pogovarjali," je povedal ata. Z mamo sva ob zadnjih požirkih toplega napitka debatirali o slivovih cmokih. Češplevih knedlnih, po domače. "A si jih našo mami ti naučila delati? Tako dobri so bili," sem jo vprašala. Tiho, a z nasmehom je prikimala. Spomin nanjo še boli. Vedno bo. Pa vendar - vem, da je vesela, da se je spominjamo. Še najbolj, kadar to počnemu v prijetnem pogovoru ob dolgih nedeljskih kavah.

Tudi če za to kakšen pohod odpade in ga nadomestim le s krajšim sprehodom po bližnjem polju.

Do konca še: 213 dni, 213 nalog. Se beremo jutri.

151. dan: Vsak je sam

Tale zapis nastaja ob ledeni kavi, ki sem si jo privoščila po tem, ko sem pribrcala do Zbiljskega jezera. Ker so imeli vsi meni najdražji ljudje za danes dopoldan že plane, na silo pa družbe nisem hotela iskati, sem se na kolo spravila kar sama. Dobrih 25 kilometrov (v eno smer) po žgočem soncu - ni mačji kašelj.

Dobra stran tega, da sem se na mini kolesarski izlet odpravila sama, je ta, da imam v prijetni senčki tik ob jezeru (medtem ko dva laboda že pet minut buljita vame, če jima bom v vodo zdrobila še drugi piškot, ki sem ga dobila ob kavi) ljubi mir, da napišem današnji blog. Popoldne bo namreč živahno, Boštjan praznuje rojstni dan, po popoldanskem pikniku pri njemu doma, ki najbrž ne bo omejen samo na popoldne, pa dvomim, da bom sposobna še kaj veliko napisati. ;)

Ena od lastnosti, ki jo pri sebi cenim, je ta, da sem odprta oseba, ki sogovornika lahko najde v domala vsaki družbi. Vedno so mi šle na živce neke zaprte skupine ljudi, ki so bile skrajno omejene s tem, koga še sprejmejo medse. Postavljajo si neke norme, ne vem, komu na čast. Seveda je razumljivo, da tistih res pravih prijateljev, ki jim zaupaš vse skrivnosti, ne moreš imeti neomejeno število. Vseeno pa smo ljudje družabna bitja, ustvarjeni za to, da smo skupaj, da lepšamo ter bogatimo življenja drug drugemu in ne obratno. Z Boštjanom in njegovo ženo ter njunima dvema sončkoma se ne vidimo veliko. A ko se, je vedno luštno. Vesela sem, da je tako.

Po drugi strani pa tudi z ledeno kavo v družbi same sebe ni nič narobe. Še več: včasih se moram kar prisiliti, da se spomnim, da se ima Maja tudi samo z Majo lahko zelo lepo. To je, pravijo, pogoj, če sploh hočeš biti srečen tudi v dvoje ali na sploh - med ljudmi.

Do konca še: 214 dni, 214 nalog. Se beremo jutri.

150. dan: Bilanca stanja

Več razlogov je, da sem se odločila, da na tem mestu potegnem črto. Najprej zato, ker sem si že v ponedeljek zjutraj rekla, da je vse, kar čakam, petek popoldne. Da bo delovni teden mimo. In zdaj je mimo. Okej, ne še čisto, nedelja dopoldne bo pač delovna. Ampak vikend je pred vrati. In to sončen in poleten in vroč vikend. Hvalabogu!

Kot drugo, pa je danes 150. dan (okrogla številka torej), ko ste, dragi moji, presegli magično mejo: 100.000 klikov (dvojna okrogla številka torej). HVALA vam za to. Res. Iz srca.*

Torej.

Promet v dobro:
+ sonce
+ poletne temperature
+ radler po službi
+ klepet s sodelavci ob radlerju po službi
+ klepet s sodelavci ob radlerju po službi, ki je bil v bistvu nekakšen afterparty po včerajšnjem službenem pikniku
+ Rokov poljub na čelo in res iskren prijateljski objem, ko je prebral moj včerajšnji blog (mimogrede, to je ta isti Rok oziroma moj urednik, ki se je pred tedni postavil zame, ko je bilo to res treba)
+ prijateljsko-šefovski odnos, na katerega sem lahko upravičeno ponosna
+ pohod na Primoža z mojo "ta oranžno" Petro

+ večerno pivo z mojimi puncami
+ prijetna utrujenost po uspešno zaključenem delovnem tednu

Promet v breme:
- preveč dela, zaradi katerega sem odpovedala sindikalni izlet
- misel na to, da bi morala zdajle z nekaterimi sodelavci uživati v neki pivnici na Slovaškem
- zbadanje nekaterih sodelavcev, da sem res neumna in naivna in mlada (a neumna sem že rekla?), da sindikalni izlet, rezerviran več mesecev vnaprej, odpovem zaradi - službe
- zavedanje, da to zbadanje ni čisto neupravičeno
- modelovanje ob radlerju, če lahko, prosiiim, že enkrat zamenjamo temo
- še vedno malce zmede okoli moje organizacije pri delu in mojih delovnih obveznostih
- prekratke noči
- premalo spanja

Trenutno stanje: POZITIVNO

Do konca še: 215 dni, 215 nalog. Se beremo jutri.

149. dan: Superwoman & Superman

Danes se počutim kot Superwoman. Nič kaj skromna oznaka, vem. Ampak je res: po prav nič nedolžnem večeru z mojimi sončki iz Hrvaške (ja, mi pač ne znamo kmalu domov, sploh pa, če je v igri tudi "šli"), bi po vseh pravilih morala biti povožena. V resnici pa sem bila okoli osmih že v službi, vse članke sem oddelala presenetljivo hitro, se vrnila domov in povrhu vsega še prvič preizkusila mojo strupeno zeleno Adidasovo tekakško majico (čist je huda, ane?!:)). No, pri teku, priznam, se je malo poznalo: tempo ni bil kaj prida, ampak odlaufala sem. Pridna!

Upam, da bo vsaj približno takšno počutje tudi jutri zjutraj - čez pol ure se nam namreč začne službeni piknik, ki se, bojim, tudi ne bo prav kmalu zaključil. Ta teden je res nor: ogromno dela in ogromno - žura. Kaj čmo, takle mamo! :)

"A ti potem prideš popoldne?" sem med čik pavzo (na katerih sodelujem s kavo in brez cigarete) vprašala sodelavca, ki je malo pred tem razlagal, da z ženo prav danes praznujeta deseto obletnico poroke. Pa jo je zato - kar sredi delavnika - obiskal v službi in ji poklonil šopek. "Pridem, ja," je rekel. "Aha, zato tiste rože. Da se ji kar vnaprej opravičiš, ker te zvečer ne bo doma," sem ga špiknila. "Kaj si ji pa nesel? Za deseto obletnico so kakšne krizanteme že kar primerne!" ga je zbodel nekdo drug. 

Seveda smo se samo hecali, potiho pa smo mu bili najbrž vsi po vrsti takšne zveze kar malce fouš. Rok je zagotovo čudovit očka (vsakič, ko se sprehodim mimo njegove mize, občudujem namizje na računalniškem zaslonu, ki ga krasijo njegove tri svetlolase hčerkice) in odličen mož (kdo še zna na tako romantičen način presnetititi ženo za obletnico poroke, pa še dvakrat jo bo peljal ven - najprej v toplice, nato pa še na Dunaj na koncert Rolling Stonesov). To je zame ta prav dec. Ne tisti, ki ima poleg žene še trideset ljubic. Ampak takšen, ki je po desetih letih zakona in trinajstih letih zveze še vedno zaljubljen. Takšen, ki se mu po vsem tem času še vedno iskrijo oči, ko govori o svoji ženski. Ja, to je zame dec. Superman pravzaprav. Sprašujem se: ali jih sploh še delajo?

Do konca še: 216 dni, 216 nalog. Se beremo jutri.

148. dan: Benč

"Priznam: jaz sem kar malo zaljubljena," sem rekla sodelavki, ko sem pridivjala nazaj v uredništvo. V službi imam norišnico: danes sem morala oddati dva intervjuja, reportažo in dve strani Bulvarja, ki sta padli name, ker mi je Ajda pobegnila čez lužo, na dopust. Pa vendar - tisto urico na klepetu z njim sem uživala. Delo gor ali dol.

Z Benčem, namreč. Okoli tega intervjuja sva se lovila že par dni, danes sva se končno uspela ujeti. "Pa jaz ne vem, zakaj vsi govorijo, da je tak jebač? Prosim lepo, saj jih ima 67! Sem gledala stare posnetke: še ko je bil mulc, mi ni bil nekaj res hud," sem zjutraj pametovala sodelavki. "Daj, daj, si glasna. Če bi ti pa zapel tisto tvojo, Maja z biseri, bi se pa takoj stopila," me je dregnila nazaj.

In seveda sem ji, ko sem se vrnila v redakcijo in me je pogledala z radovednimi očmi, morala dati prav. "Niti zapeti mu ni bilo treba, samo tole posvetilo mi je dal:

Pa sem se stopila," sem ji rekla v smehu. "Joj, ti si pa res poceni. Nekaj ti na listek nakraca in že padeš," si me je privoščila.

Ampak je res: Benč mi je všeč. Pa ne v klasičnem pomenu besede. Zagotovo pa izžareva nekaj res posebnega. Nekaj, kar v hipu pritegne. Ker je pristen. Skromen. Sproščen. Zabaven. Ker imaš med klepetom z njim ves čas občutek: Hej, vzemi si ga na izi. Vse bo okej.

Predelala sva mnogo anekdot, ki sem jih že pred dvema dnevoma - po srečnem naključju - izvedela za šankom. Moj sodelavec (sicer že v penziji) je namreč njegov prijatelj, pa mi je spotoma omenil par stvari o njem. Tako vprašanja niso bila čisto klišejska in zdi se mi, da mu je bilo to pravzaprav všeč. Z veseljem je spregovoril o tem, kako so ga včasih "srali". Precej bolj kot mi. "Uf, toliko zgodb. Lahko bi napisal knjigo!" sem mu rekla na koncu, on pa: "Kaj pa vem, danes knjigo izda že vsak. Če že, bi jo pisal tako, da bi na kup povabil vse prijatelje. Pa bi se usedli za eno veliko, dolgo mizo in bi skupaj pisali. Vsak bi kaj dodal, vsak bi se kaj spomnil. To bi bila prava reč!"

Ker sem delavnik zaključila šele okoli pol šestih, ob sedmih pa sem že zmenjena s klapo, ki sem jo spoznala na novinarski ekskurziji na Hrvaškem (imamo "šli reunion", komaj čakam!), sem se kar na službenem WC-ju preoblekla v trenirko in tekaške superge ter se odpravila na en krog do Tivolija, po parku in nazaj. Zdajle pa si bom, za uverturo v lep večer, zavrtela tole. Itak.

 

Srce je neugnano
in razigrano,
ko Maja v sladko noč beži
skupaj z biseri,
skupaj z biseri ...

Do konca še: 217 dni, 217 nalog. Se beremo jutri.

147. dan: Da nekam spadam ...

Od kar mi je umrla mami, me velikokrat muči občutek, da nikamor ne spadam. Težko je to opisati, ker sicer težko rečem, da sem osamljena. Imam čudovite stare starše, imam kup prijateljev, med katerimi je nekaj tudi takšnih, res pravih, navezovanje novih stikov mi gre dobro od rok, na splošno sem rada v družbi in se tam v redu počutim. A kljub temu sem na nek način prav to: osamljena.

Pogrešam čase, ko sem imela vse, ne da bi se tega zavedala. Kot je bilo v osnovni in srednji šoli. Pa morda še kakšno leto po tem. Imela sem dom, nekaj stalnega, nekaj, kamor sem se vsak večer vračala. Niti sanjalo se mi ni (če zdaj pomislim - še dobro!), kaj me čaka v bližnji prihodnosti. Da bom v to hišo, v to vas, k tem ljudem, ki so mi takrat pomenili največ, kaj kmalu hodila samo še na obisk. Da si bom prisiljena ustvariti življenje drugje. Predvsem pa na drugačen način.

Pogrešam zavetje, varnost, pripadnost. Ta občutek. Da nekam spadam ...

Po današnjem treningu v Adidasovi šoli teka smo dobili čedne zelene majčke, vsak ima na njej izvezeno svoje ime. Saša, Lidija, Maja, Petra - we are all in. No, vsaj ob torkih ob šesti uri zvečer vem, kam spadam. K mojim puncam. In, mimogrede, tek na svežem zraku pomaga pregnati otožne misli. Preverjeno!

Do konca še: 218 dni, 218 nalog. Se beremo jutri.

146. dan: Moja perspektiva

Res mi veliko pomenite, dragi bralci. In ne, tale izpoved ne pomeni izključno in samo tega, da imam slabo vest, ker sem vas zadnjič malo nahrulila. ;) To pravim zato, ker dnevno kar nekaj časa posvetim temu, da se odločim, kaj bi vam povedala. Zadnje dni se mi namreč toliko dogaja, da je težko izbrati samo eno temo, ampak vsega naenkrat vam ne morem zaupati, ker bi bil blog potem brez repa in glave in bi bili še bolj izgubljeni, kot sem jaz. Tega pa nočete, verjemite. :)

Za današnji zapis sem imela v glavi kar nekaj osnutkov. Lahko bi, recimo, pisala o tem, kako sem se kar za šankom pripravljala na jutrišnji intervju z legendo Janezom Bončinom - Benčem. Ali o tem, da imam v istem dopoldnevu še en intervju in sicer z nadvse simpatično Britto Bilač. Ali o tem, da sem se danes izgubila na cesti - v neposredni bližini svojega doma! Ko sem šla na sprehod, sem namreč zatavala na neko makedamsko pot, kjer sem za trenutek povsem izgubila orientacijo in nisem več vedela, v katero smer moram iti (ja, včasih sem res blond). Ali o tem, kako sem zardela, ko sem knjižničarki "čist tko bajdvej" omenila, da eden od DVD-jev, ki sem si jih zadnjič sposodila, sploh ne dela. "Ja veš, tale je pa blu-ray (nisem ziher, da se tako napiše, op. p.), in na vsakem DVD-predvajalniku ne dela," me je zatrla v sekundi. Samo tiho sem prikimala in se potem nerodno opravičevala, da sem očitno raučnalniško nepismena.

Na poti proti domu (ko sem po radiu slišala spodaj pripeti komad), pa je padla odločitev, da bom tokrat pisala o tem, da je vse - stvar perspektive. K tej misli me je že dopoldne napeljala objava novega zapisa v rubriki Druga perspektiva (še enkrat: hvala, Urška!). Nato še enkrat zgodaj popoldne, ko sem se še petič poslovila od sodelavke, ki odhaja na dopust. Sicer samo za 14 dni, ampak leti v Kalifornijo in to na čisto posebno potovanje, pa sva se morali načvekati za naprej in za nazaj (še enkrat: Ajda, uživaaaaaaj na max!). Ob radlerju sva tarnali, da imava tako polni glavi vsega, da se nama bo kar zmešalo. "Se morm mal umirit, tole ni nč," sva - prisežem! - rekli skoraj v en glas. In se nasmehnili ena drugi. Ona - ker ima polno dela s pakiranjem in vsem, kar pač pritiče, kadar se odpravljaš na daljšo pot (ki je zanjo v marsikaterem pogledu tudi pot v neznano). Jaz - ker imam polno dela z vsemi obveznostmi, ki sem si jih naložila v službi in izven nje.

No, potem sva pa ugotovili, da spet jamrava za brezveze. Ona - ker gre vendar na dopust (!) in to ne na kar en dopust, ampak v Kalifornijo (!), kjer bo že čez dan ali dva s koktejlom v roki uživala pod palmo. Jaz - ker sem morala samo dvakrat globoko vdihniti, da sem se spomnila, da se je na koncu še vedno vse izteklo tako, kot je treba. Že res, da imam precej natrpano, ampak hej, stvari se je treba lotiti sistematično, pa gre. In ko sam sebe uspeš umiriti, spoznaš, da je vse, kot rečeno, stvar perspektive. Če boš zganjal paniko, tudi res bo panika. Če pa se boš dela lotil lepo po vrsti, ga boš slej ali prej opravil. Henry Ford je že zdavnaj ugotovil: "Tisti, ki verjamejo, da lahko nekaj storijo, in tisti, ki verjamejo, da ne morejo - oboji imajo prav."

Kreslin in Klemen Klemen (ja, to je tista skladba, zaradi katere sem vendarle določila temo za danšanji zapis) pa sta me dokončno prepričala s telim verzom: "Vse, kar je bilo, se nam lepše zdi. KUL PA JE TAKRAT, KO KUL SI TI!«

Do konca še: 219 dni, 219 nalog. Se beremo jutri.