226. dan: Podaljšani čaj

Verjetno bi bilo bolje, da bi se današnji zapis spravila pisat nekoliko prej. Pred kakšnima dvema urama, recimo, ko sem bila še precej bolje razpoložena. Predvsem pa bolj optimistična. Zdajle sem utrujena, zaspana, z glavobolom in tečna. Zelo tečna.

V glavi poskušam obnoviti najin pogovor z Ajdo, ko sva po službi leteli na Šmarno goro. Bilo je nekaj o tem, da si moram zdajle čim bolj zapolniti urnik. Zato da ne bom razmišljala o neumnostih. In kako super je, ker grem v septembru z Novicami na Triglav. Pa nekaj o tem, kako je življenje kljub vsemu okej. Le previsokih pričakovanj, sva še ugotavljali, ni dobro imeti, ker si potem lahko hitro razočaran. Exactly.

In ko sva na vrhu naročili podaljšani čaj z medico, se je vse zdelo tako logično. Tako lahko izvedljivo. Tako samo po sebi umevno.

Pa ni. Na koncu dneva svoje bolečine in razočaranja ujčkaš sam. Tuhtaš, če si se nemara zmotil. Če je bilo vse rečeno le v jezi, nepremišljeno. Če si nemara res prehitro obsodil. Iščeš izgovore, opravičuješ. Vse, da bi bilo lažje. ... Dokler te še enkrat ne klofne resnica.

Prisilila se bom, da takoj neham s tem, ker vem, da si tako le škodujem. Zato bom raje zaprla oči. Spanje je blagodejno, takrat ne boli. Ne glava, ne srce. Lahko noč.

Do konca še: 139 dni, 140 nalog. Se beremo jutri.