209. dan: Med zemljo in zrakom

Ko sem se danes peljala v službo, ki sem se je, mimogrede, na nek čuden način celo veselila (v svoje življenje moram nujno vnesti nekaj reda in delo je trenutno ena redkih, če ne kar edina stvar, ki jo imam kolikor toliko pod kontrolo), sem po radiu slišala pesem Tinkare Kovač Med zemljo in zrakom. Skladba mi je bila vedno všeč, čeprav nikoli nisem povsem razumela njenega besedila. Oziroma se z njim vsaj nisem zares poistovetila. Do danes.

Ko sem malce kasneje sodelavkama ob kavi razlagala o dopustu - celo kakšne bolj sočne detajle -, sem se zalotila, kako žarim, ko pripovedujem o njem. "Tako lepo je bilo, da se mi vse skupaj sploh ne zdi realno," sem jima potem rekla. Kar čakam, da se vse razblini kot milni mehurček, da vse odplavita siva rutina in dolgočasen vsakdan. 

Po službi me je čakalo kar nekaj opravkov in pogovorov, ki so se danes končno zgodili. Tudi kakšna solza je potekla. Potiho pa upam, da je to vseeno to. Da ni bila samo pravljica, ampak da je to moja prihodnost. Da sem tako prestrašena samo zato, ker sem do zdaj živela med zemljo in zrakom, pred zidom svojih sanj ... But, baby, now I'm fine! In ko sem se po večernem teku utrujena vrgla v posteljo, sem po dolgem času k sebi stisnila mamičino fotografijo. Pogrešam jo in jo obenem čutim ob sebi. Ker sem prepričana, da bi me razumela.



Do konca še: 156 dni, 156 nalog. Se beremo jutri.