Tale zapis nastaja medtem ko s fotografom drviva iz Maribora nazaj proti Ljubljani. "Zdajle greva v Ivančno, popoldne pa na Štajersko. No, povej zdej, kok si vesel, da boš cel ljubi dan preživel z mano," sem se mu za dobro jutro obesila na vrata pisarne. Še precej zaliman se je samo nasmehnil in zamahnil z roko: "Ja, ja, ful," je bilo vse, kar je izdavil.
Ponavadi bloga (ali kakršnih koli daljših zapisov) ne tipkam v avtu, ker mi rado postane slabo. Tudi brati ne morem, če se vozim, menda imamo to v familiji. Danes pa preprosto nimam izbire. Ker kasneje ne bom imela časa. Dva terena, dvojno preverjanje zgodb, dvakrat več mailov, dvojno delo. Ampak mi paše.
Podobno kot mi paše tudi tole turobno vreme. Ne, ker bi se sama počutila posebej depresivno. Ampak na nek čuden način me težke, debele kaplje, ki se besno odbijajo od vetrobranskega stekla, pomirjajo. Spomnim se, da je na podoben način name učinkovala jesen, ko sem se vrnila v šolske klopi. Po divjem poletju sem nujno potrebovala streznitev v obliki delovnih obveznosti. In tudi te imajo svoj čar. Resda smo šele na polovici poletja, ampak dopust je za mano, vreme je pa tudi zelo jesensko, kajne?
Sem pač kot šolarka, ki mora biti zdaj tudi malo pridna. Življenje mora biti raznoliko in pestro, sicer postane dolgčas. Tudi od uživanja.
Do konca še: 155 dni, 155 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar