216. dan: Pozitiv vabrejšn

V življenju vedno dobimo tisto, kar potrebujemo. Ne pa nujno tistega, kar mislimo, da potrebujemo. To je ena tistih misli, ki mi velikokrat dvigne moralo takrat, ko moči pojenjajo. In danes sem se spet spomnila nanjo.

Ker sem dobila, kar sem potrebovala. Včerajšnje jadikovanje me je danes treščilo po glavi. Prejle, ko sem prisopihala iz službe (bilo je že krepko čez sedmo zvečer), sem ugotovila, da me je kar malo sram. Da sem tako padla ven. Za takšno malenkost.

Da pojasnim: dan se je začel precej bedno. Vrtela sem se v svojem ozkem krogu enih in istih misli. Kakšna krivica, da se mi dogaja, kaj se pa gre, kaj misli, da je. Sploh nisem opazila, da delam točno to, kar sem si obljubila, da ne bom: da se jezim in da me to samo zastruplja. Namesto, da bi dala priložnost lepim stvarem, vsak trenutek znova, dajem prostor tolikšnemu negativizmu.

Do štirih, ko sem bila dogovorjena za intervju v Laškem, se mi je dan precej vlekel. Prestopala sem se sem in tja brez pravega dela. Roko na srce, se mi v tisti popoldanski sopari niti približno ni dalo usesti v avto in se odpeljati na Štajersko. Globoko sem zavzdihnila nekaj v stilu: "Kaj pa 'čmo, takle 'mamo, pejmo delat'!" Še sanjalo se mi ni, kako bo obisk pri Paderjevih spreobrnil moje razpoloženje, koliko mi bo dal, koliko naučil.

Filip me je pričakal pred blokom. Čeprav se osebno nisva poznala (jaz sem že slišala zanj, on zame bržkone ni), sem ga opazila že iz avta. Sedel je v svojem invalidskem vozičku, 16-letni fant, na prvi pogled precej nebogljen. "Živijo, ti si zagotovo Filip," sem se mu nasmehnila in mu ponudila roko v pozdrav. Takrat še nisem vedela, da je slep. To mi je kasneje povedala njegova mama.

Zgodba me je presunila in pretresla do obisti. To, da sem čustvena in se me marsikatera zgodba, ki jo delam, dotakne, že vem. A da bi se zjokala med intervjujem (ja, priznam, pa naj izpade še tako neprofesionalno!) ... No, to se pa še ni zgodilo. Fant z diagnosticiranim avtizmom in cerebralno paralizo, popolnoma slep in na invalidskem vozičku, je zame (samo zame!) zaigral poročno koračnico. Ko se je s svojimi nežnimi prsti sprehajal po sintisajzru, mi je zatrepetalo srce. Nisem še slišala, da bi kdo lepše igral. Zavrtel je moj svet, v trenutku. Solze so same od sebe prišle na plan. Le kako ne bi?!

"Izjemna ženska ste, izjemna," sem ob koncu pogovora rekla njegovi mami, ki je že dvakrat premagala raka. Borki, kakršne ne spoznaš vsak dan. Borki, po kateri bi morali posneti film! "V čast mi je, da bom lahko napisala zgodbo o vas in Filipu," sem ji še dejala in vsako besedo v tem stavku mislila popolnoma resno.

Foto: Primož Škerl/Slovenske novice

Ko sem se vozila domov, me je zaobjelo tolikšno veselje, da si sploh nisem znala razložiti, kaj mi je. Navila sem glasbo in zraven poplesavala kot zmešana. Ves čas sem imela pred očmi to družinico iz Laškega, besede pogumne Andreje so se mi pojale po glavi in res, res me je postalo sram, ker sem včeraj tako bentila. Toliko hujših stvari je v življenju. Predvsem pa - toliko lepših in večjih in toliko bolj pomembnih!

Zgodbe, nabite s tako pozitivnimi vibracijami, polnijo mojo dušo. Bilo je že okoli osme, ko sem skočila v trenirko in superge, energije pa sem imela več kot zjutraj, počutila sem se kot bi ravnokar vstala. Točno takšno zgodbo sem po včerajšnjem dnevu potrebovala. Da me je spomnila, kaj je bistvo življenja. Spletke, prepiri, podtikanja, maščevanje?! Niti slučajno! Ljubezen. In samo in edino ljubezen!

Do konca še: 149 dni, 149 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Da ne pozabim: tale seksi čelada me je danes, kot predčasno darilo za rojstni dan, pričakala na postelji. Hvala, Saj-veš-kdo ;), veliko mi pomeni! In noro, noro, noro se veselim našega podaljšanega vikenda v hribih! Stay tuned! :)*