Druga perspektiva

Ta stran je namenjena vam, dragi bralci in prijatelji. Vaše bloge, zapise, razmišljanja sprejemam na facebooku ali na e-naslovu kepicm@gmail.com.

ponedeljek, 2. junij 2014

A real friend

Z Majo sva se spoznali v srednji šoli. Bili sva sošolki, ampak se v tistem obdobju nisva prav veliko družili. Vse skupaj se je začelo po Majini težki preizkušnji in selitvi v Kamnik. Bili sva skoraj sosedi in »logično« je bilo, da greva pa zdaj lahko večkrat na kavo. Pa sva šli … Vsak vikend v Mercator ob devetih zjutraj. Je bila že kar tradicija. ;)

V živo se spomnim dneva, ko je prišla v lokal s knjigo (in idejo), zaradi katere sem jo samo debelo pogledala in v naslednjem trenutku še pošteno nadrla. Pa mi je včasih še vedno žal zaradi tega. Ampak je bilo potrebno. :) 

Tako se je začelo najino spoznavanje ena druge in včasih tudi pošteno »prašenje riti« druga drugi. Osebno sem tip človeka, ki v težkih obdobjih (ko se smilim sama sebi) ne potrebuje objemov in fraz »saj bo«, ampak potrebuje nekoga, ki me pošteno postavi na realna tla (pa čeprav z malo bolj ostrim glasom – takrat ponavadi šele začnem poslušat) ;) in Maja je ena od takšnih oseb.

Ko sem sama prebolevala težko izkušnjo, mi je ona stala ob strani (pa čeprav sva bili občasno vsaka na svojem bregu) in za to sem ji zelo hvaležna.

Januarja, ko sem prebrala njen prvi zapis, sem se sama pri sebi nasmehnila in si rekla: »Končno!! Pa si se le zbezala iz svoje cone udobja!«

Zato sem ji in ji bom tudi v prihodnosti tega bloga - in še naprej - stala ob strani in jo branila po svojih najboljših močeh. Ker vem, da bi ona naredila enako zame.

Pikica moja, srečno še naprej in veliko zaleta ti želim. **

Urša

petek, 21. marec 2014

Vozi, Miško 

Priznam, da me redko zasrbijo prsti. In tokrat so me. Mogoče zato, ker menim, da tale blog potrebuje dodaten pogled, dimenzijo, če hočete. Ali pa morda zato, ker sem šel z Majo dvakrat v hrib in imel s tem malo vpogleda v zakulisje nastajanja teh zapisov. Ne vem točno. Verjetno niti ni pomembno. 

Do zdaj sem ob spremljanju bloga ugotovil nekaj stvari. Komentirajo in všečkajo ga večinoma ženske. In iz tega lahko logično sklepamo, da ga tudi berejo večinoma ženske? Ne vem, verjetno. Ali pa mogoče fantje samo preberemo, "lajkamo" in komentiramo pa ne? Če sodim po sebi, potem je stvar res približno taka. Mislimo si svoje, se nasmehnemo, odmahnemo z roko, karkoli.

No, sam sem si 300 dni (ja, še veliko branja bo) pred koncem Majine misije drznil spregovoriti - najprej glavni akterki v živo, zdaj pa še tule. Tile zapisi res spominjajo na vlak smrti. A ne na tistega, po katerem se ti malo vrti, nekaterim je celo slabo, potem se pa usedeš na klopco in je vse v redu. Tale blog je čustveni vlak smrti, na katerega je Maja posedla še vse svoje bližnje, zdaj pa "vozi, Miško" do januarja 2015. Ne vem, kako pametno je vse te vzpone in padce deliti z javnostjo. Je pa dejstvo, da moraš za to imeti konkretna jajca. Najlažje je "selfieje" stiskati po cel dan na WC-ju in si misliti "saj ena bo pa zihr ratala za profilko". Maja vam s tem blogom slika svoje življenje. To je njena profilna slika, ha, mogoče celo selfie! In to počne zato, da bi duhovno in telesno napredovala. Ne glede na vpletenost družine, prijateljev, sodelavcev je to njeno odločitev treba spoštovati. Ali pa vsaj sprijazniti se z njo. Ker poti nazaj pač res ni. 

Aja, Maja, še prijateljski nasvet: Poskusi malo umiriti to vožnjo vlaka - čim manj ovinkov, loopingov, prostih padov in podobnih reči, pa bo vsem vpletenim (tudi tebi) bistveno lažje. 

Srečno pot!

Miha