"Pa, a je to normalno? Zdaj te preganja že v spanju? A res ne vidiš, da to nikamor ne pelje," mi je prigovarjal del možganov, drugi del pa: "A lahko nehaš delati dramo in zaspiš nazaj, ti smotka smotana?" Tako sta se kregali polovici v moji glavi, mirnega spanca ni bilo na vidiku. Na koncu sem se ju naveličala poslušati in sem namesto, da bi buljila v zrak, raje buljila v svoj telefon. "U, dva nova sporočila," sem se zamotila, ko sem na facebooku videla rdeče obarvano kuvertico z oznako na kvadrat.
Vedno sem vesela sporočil svojih bralcev, zadnje čase se mi oglašajo predvsem moški, kar jemljem kot kompliment. Tudi danes ponoči sta se mi - in to kar dva. Pa sem prebrala sporočila, najprej prvega in nato še drugega. In se začela kar naglas smejati. "Na, ta je pa dobra: eden pravi, da sem s svojim pozitivizmom nerealna, drugi pa, da ga s svojim negativizmom že malo nerviram. Kaj zdej?" sem se še vedno pogovarjala sama s sabo, kar rada in redno počnem.
Ta kontrast me je zabaval in je hkrati zaposloval moje misli še ves dan. Popoldne, ko sem z Urško in Petro lazila na Primoža, sem ju vprašala za objektivno mnenje. "Ne eno, ne drugo. Pač pišeš tako, kot se v tistem trenutku počutiš," sta sklenili. Se strinjam. To, da sem v enem dnevu lahko povsem na vrhu in povsem na dnu, sem že itak priznala. In da to najbrž ni najbolj zdravo tudi. A če sem kaj, sem realna. Pišem to, kar doživljam. Pišem to, kar čutim.
Pa da smo si na jasnem: vsak ima pravico moje pisanje doživljati po svoje. In vsakemu, ki se ga to toliko dotakne, da ima energijo, čas in voljo to še komentirati, sem hvaležna. Resno mislim! Obema sem odpisala in to z veseljem. Je bil pa moj odgovor obema podoben: Ko mi je hudo, mi je hudo. Tega ne znam in ne zmorem skriti. To tudi ni moj namen. A v takih trenutkih, ko sem torej negativna, mi res ne pomaga, če se s tem še dodatno obremenjujem. V vsaki situaciji, ki je zame naporna, skušam najti kaj pozitivnega. Ugotovila sem, da mi takšen način razmišljanja najbolj ustreza. Vedno uspe, čeprav ne vedno enako hitro. Ker na koncu vedno pridem do istega zaključka: pomilovanje samega sebe ni za nobeno rabo, potem je človek samo še bolj depresiven.
Torej, če vprašate mene: pozitivna ali negativna? Oboje. Zagotovo pa - realna. Vsaj sama sebe in ta spletni dnevnik doživljam tako.
Aja, glede SMSa: sem ga dočakala, ja. S precej podobno vsebino, kot je bil tisti v sanjah. V jok in na drevo? Ne. Ker se mi ne da. In ker, kot rečeno, od tega ni nobenega pametnega učinka. Zato bom šla raje pod kovter in pred TV. Mogoče mi uspe pogledati kakšen dober film. Ampak, ja ... v srčku me pa vseeno stiska in tudi osamljena sem. Priznam.
Do konca še: 136 dni, 137 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar