222. dan: Moški ... Ah, lari fari!

Ko smo zjutraj sedeli na kavi z razgledom na Julijske Alpe (in sicer v isti koči, kjer smo preplesali, ampak res preplesali!, včerajšnjo noč), smo se smejali tako naglas, da bi kdo lahko celo mislil, da vmes sploh nismo šli spat. Bil je res lep vikend in očitno se je to odražalo tudi v naši dobri volji.

Ker smo bili mešana družba (pol fantov, pol punc), se bitki med spoloma seveda nismo mogli izogniti. Nimam pojma, o čem točno je takrat tekla beseda (skoraj prepričana pa sem, da je tisti pogovor izzval naš piškotek Beno) ;), da je Saška zavzihnila: "Moški." "Ah, lari fari," ji Primož ni ostal dolžen. Mi pa v smeh. "Evo, mislim, da imam naslov današnjega bloga," sem jima rekla. In potem je padlo še nekaj takšnih izjav, da sem jih hecala, naj nehajo, ker bo današnji zapis sicer sestavljen izključno iz njihovih citatov.

Ko so fantje igrali tarok, smo se punce počile za Sočo in, kot se je izrazila Urška, reševale svet. Povedano drugače: malo smo pošinfale tiste neresne moške, ki so res lari fari (pa to v resnici ni smešno, ampak precej boleče), pa še nekatere druge stvari smo predelale. In težave so bile z mojimi puncami takoj videti manjše. Sem stisnila Lidijo in se počutila zaščiteno in varno. Točno tisti občutek je bil, ki ga tako vneto iščem. Pa ga v resnici že imam!

Do konca še: 143 dni, 143 nalog. Se beremo jutri.