218. dan: Karte na mizo

Sva prejle sedeli s prijateljico na pivu, da sva nazdravili na njen rojstni dan, danes bova še nekajkrat. Pa mi je pravila, kako ji je neka gospa razlagala o svojem ljubezenskem življenju. Ona vdova, on vdovec, oba 60+. Spoznala sta se prek spleta, oba kolikor toliko dobro situirana, skratka slišalo se je kot novodobna ljubezenska pravljica v zrelih letih. "In potem ji po parih srečanjih on pribije: 'Lej, jaz bi se dobival s tabo, ampak samo za seks.'" Vdovec! Sivolasi gospod! Pri 60+!

Nerada obsojam, ampak meni se je to zdelo blazno smešno. Čeprav najbrž ni. Najbrž je to le odsev družbe, v kateri živimo. "Okej, saj to, da fantje puncam predlagajo občasna srečanja brez obveznosti ... To mi je znano. Pravzaprav takšnih zgodb poznam malo morje. Ampak ej, da se to dogaja tudi gospem pri 60+. Fak!" sem zmajevala z glavo in potem spet prasnila v smeh. "Takšna je naša prihodnost, jebi ga. Čin-čin," se je zasmejala še ona in sva trknili s kozarci. A v resnici sva obe malce težje pogoltnili tisti požirek.

Potem ko je ona odšla domov pripravit vse potrebno za nocojšnjo zabavo, sem jaz odromala proti avtu po športno opremo. Ne vem, ali je to, da si v službi že tako domač, da s sabo pritovoriš pol svoje garderobe s kopalnico vred, pohvalno ali zaskrbljujoče. Najbrž prej to drugo. Preoblekla sem se v trenirko in se spravila na Golnik. Zdaj čakam na Barbi, pišem blog in še vedno tuhtam ... Ta gospod, baje zdravnik ne posebej privlačnega videza, mi ne gre in ne gre iz glave.

Ampak, hej, je bil pa vsaj iskren! Še vseeno bolje kot to, da bi jo zavajal in ji sadil rožice, čeprav potem nima nobenega namena skrbeti zanje. Karte je položil na mizo, vsaj to. Ne zagovarjam ga, pa vendar ... Tisti, ki lažejo, da nekaj čutijo, čeprav ne, se mi zdijo še precej hujši. Ker to počnejo. To mi povejo prijateljice, še tistih nekaj prijateljev moškega spola, s katerimi se malo več družim, so priznali, da je res. Zdaj je samo vprašanje, ali tak, ki bi ti ISKRENO rekel, da želi biti s tabo in samo s tabo, sploh še obstaja. Roko na srce, punce smo že malo skeptične. 

... Mogoče kdaj in kje živeli so ljudje,
ki ni bilo jih strah pokazati roke v rokah.
Mogoče kje in kdaj obstajal tak je kraj,
kjer je živel nekdo, nekdo, ki bi mu mar bilo,

nekdo, ki bi zbral pogum, ki bi znal poljubiti
z besedami in res hudo bi to počel 
in bi mi pustil, da vase bi ga vzela in ljubila bi,

ki bi me ujel, ki bi me pogrel,
ki bi pijano me objel, ko vrnem se domov
in mi dovolil, da pojem mu v postelji sredi noči.

Nekoč, morda, nekje, nekdo ...

Do konca še: 147 dni, 147 nalog. Se beremo jutri.