144. dan: Ženska (ne)moč

Okoli tega, da sem ženska, sem vedno imela mešane občutke. Mislim, da imamo čudovito, a tudi težje poslanstvo kot moški. Na prvi pogled smo šibke, a vendar močne. Prilezle smo daleč, izborile smo si marsikaj, a, roko na srce, smo velikokrat še vedno v podrejenem položaju. To je dediščina naših prednic ali - če hočete - matere narave, takšna je naša zgodovina. Morda pa imamo zato v genih, da smo borke. Včasih smo ambiciozne tudi na nepravi, celo škodljivi način. 

Takšnih, ki bi za svoj dober položaj šle tudi prek trupel, sem v svojem življenju spoznala kar nekaj. Zato nikoli nisem bila pristaš izključno ženskega kolektiva. Mislim, da to ne vpliva dobro na klimo bodisi na faksu bodisi v podjetju, v družbi nasploh. In ko sem se danes na DM-ovem teku za ženske pojala po Rožniku, sem srečala kar nekaj "komolčaric" (v dobesednem smislu). :) A niti približno to ni pokvarilo vzdušja današnjega dne. Pod črto: bilo je odlično!

Več kot 8000 pripadnic nežnejšega spola v enakih, mordih majčkah, ki smo kot čebelice brnele po ljubljanskem parku - to je brez dvoma presunljiv prizor. In če sem že omenila komolčarice, bom omenila tudi tisto veliko večino, zaradi katere sem bila ponosna udeleženka tega dogodka. Povsem običajne ženske, dekleta, mamice, tudi starejše gospe, ki kljub nenormalno hitremu življenjskemu tempu še znajo. Si vzeti čas zase in za prijateljice. Da skupaj naredijo nekaj dobrega za svoje počutje. Na to smo lahko upravičeno ponosne.

Ko sem po desetih kilometrih pritekla v cilj - mislila sem, da mi bo težje, pa je tista urica po nadvse ljubki trasi presenetljivo hitro minila - sem s svojimi puncami rajala še celo popoldne. Najprej na makaronih pod šotorom v Tivoliju, nato na vročem soncu s Čuki, s katerimi smo poskakovale na znane melodije, za piko na i pa nas je Alenka povabila še na tortico v nek fensi lokal v Smlednik, kjer dela njen fant. Prešvicane in pomendrane smo uživale v odlični slaščici in se za okolico finih ljudi okoli sebe bolj malo menile. Če vprašata mene: raje sem ženska, ki po desetih kilometrih teka nagnetena na klopci pod šotorom jé makarone, kot pa ena tistih, katere edino poslanstvo je biti lepa, pa četudi jo potem njen multimilijonar v mercedesu pripelje na osemhodni meni v Smlednik. Tortica je bila pa vseeno ena a! ;)

Do konca še: 221 dni, 221 nalog. Se beremo jutri.

143. dan: Petek zvečer

... bi najbrž moral izgledati drugače. Sedim v trenirki in razvlečeni majici, jem češnje in besno tipkam po računalniški tipkovnici. Odgovarjam na maile, pripravljam tekste za naslednji teden, urejam dokumente in nenazadnje se oglašam vam, dragi moji. Najbrž bi morala ravno nanašati zadnjo plast maskare na trepalnice in biti v kakšnih hudih džinskah in novem topu. Ampak veste kaj? Prav nikamor se mi ne da. Zabubljena na kavč bom mogoče pogledala kakšen dober film ali pa se bom preprosto zvalila v posteljo in si privoščila lepotni spanec.

Naporen teden je bil. Poln čustev in praznine obenem. Bila sem izgubljena, pa najdena in spet izgubljena. Kaos. Bolečina. Smeh. Solze. Prijateljice. Razumevanje. Iskrenost. Iskrenost na kvadrat. Nastrojenost. Pohvale. Kritike. Solidarnost. Ganjenost. Hvaležnost. A kaos sem že omenila? No, to.

Se bom spet poskušala orientirati na nekaj, kar mi je zagotovo polepšalo iztekajoči se delavnik: mala Tija, sončica iz Trzina. V imenu bralcev Slovenskih novic sem njej in njenima staršema izročila ček v vrednosti 1500 evrov. Bil je lep trenutek, poln čustev. Deklica mi je nekje sredi intervjuja spet zlezla v naročje in mi še enkrat ukradla srce. Nežno me je stisnila za prst, kot bi mi naročila (pri štirih in pol žal še ne govori): "Reci jim hvala." Bom, draga moja, bom.

Jutri me na teku za ženske čaka deset kilometrov po Ljubljani, zato sem bila danes - kar se telovadbe tiče - manj aktivna. Občutki? Kaj pa vem, skoraj tremo imam. Že cel teden se čutim malo zakrnelo, upam, da bom zjutraj uspela preklopiti misli in da se bom z veseljem podala v ta izziv. 

Za danes pa samo še: lahko noč. Ja, vem, petek je in ura je 19.46. Emšo al' kaj? Resno mislim: lahko noč.

Do konca še: 222 dni, 222 nalog. Se beremo jutri.

142. dan: Pozor, hudo iskrena!

"A misliš, da ne pristopijo, ker jih je strah, da bo vse zelo hitro postalo javno?" mi je včeraj napisal eden od bralcev bloga, sicer moj virtualni prijatelj s facebooka. Izjava, ki je seveda letela na moje ljubezensko življenje oziroma na moje bivše/potencialne partnerje, me je kar malo podžgala. Predvsem zaradi dogodkov, ki so temu sledili, pa sploh niso povezani z njim.

Naj mi moj FB kolega ne zameri, ker tole ne leti osebno nanj, ampak vseeno bi rada nekaj stvari pojasnila kar javno: naveličana sem ljudi, ki mislijo, da o meni vedo vse. Vem, da se na prvo žogo zdi, da imate za to vso pravico, saj se vam dnevno razgaljam kar sama. Prostovoljno. A to še ne pomeni, da me dejansko poznate. Pa da ne bo nesporazuma: nič zlaganega ni v mojem blogu, vsi zapisi so odsev tistega, kar se mi res dogaja, tistega, kar res čutim. A če pišem o ljubezni ali o tem, da bom nekomu povedala, da ga imam rada ali o tem, da nekoga pogrešam, to še ne pomeni, da to leti izključno na moške partnerje, torej na (bivše) fante. Zato vam polagam na srce: ne sklepajte prehitro, ne mislite, da veste vse, ne obsojajte na podlagi nekih besed, ki ste jih interpretirali po svoje.

Marsikateri dogodek namenoma zabrišem, zavijem v tančico skrivnosti. Ne da bi zavarovala sebe, ampak da bi zavarovala tiste, ki mi kaj pomenijo. Moje najbližje prijateljice, ki me podpirajo od prvega trenutka, ko je začel nastajati ta blog, to vedo. Nič, kar bi jim škodovalo, ne bi razkrila tukaj. Nič, kar bi jih prizadelo. Zato mi še vedno zaupajo svoje probleme, z mano se ne pogovarjajo nič drugače, kot so se pred nastankom tega dnevnika. Velikokrat in marsikaj pa razumejo. O vsem se odkrito pogovarjamo, tudi o pomislekih, ki jih imajo glede tega mojega projekta. Ravno zato je naš odnos tako čist. Zato ni zamer, zato se imamo skupaj lepo. In zato nimam slabega občutka, ko pišem te vrstice, ker mi tistih nekaj ljudi, ki me imajo zares radi, dajo pri ustvarjalnosti proste roke. Za kar sem jim neizmerno hvaležna.

S fanti je precej drugače. Ne vem, ali se bojijo. Me tudi ne zanima. Tisti, ki me ima rad, bo razumel. Me bo vprašal, mi bo povedal svoje mnenje, ki je lahko tudi kritično. A ne bo obsojal. Dovolj imam obsojanja. Vprašajte in bom odgovorila. Samo ne sklepati tja v tri dni na podlagi izključno vaše domišljije. Če pa že, to vsaj zadržite zase. Čenčam se ne bom mogla izogniti, vem. Tudi temu, da si bo moje življenje vsak interpretiral po svoje, ne. A če se že grem neko iskrenost, bom iskrena do konca. Tudi do vas, bralcev.

Še enkrat: v dnevniku razkrivam sebe, zagotovo. A zavedati se morate, da ostajajo delčki moje duše, ki so namenjeni izključno in samo meni. In morda še komu, ki si to res zasluži. A te lahko naštejem na prste ene roke.

Do konca še: 223 dni, 223 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Glede miganja nič bat: tale negativizem bom popoldne preganjala s tekom. Ampak tole me je tako morilo, da sem hotela čimpreje spraviti iz sebe. :)

141. dan: Zamrznjena

Še vedno sem v krču. Kakorkoli ali kamorkoli se obrnem. Mišice ne delajo, tako kot bi si želela. To sem videla že včeraj, ko sem se v sklopu Adidasove šole teka pojala po Tivoliju. Pa tudi v službi mi nič še ni prav posebej jasno. Še vedno me vsako dopoldne daje preganjavica, ker ne vem, kje naj se lotim dela. Ne, ker bi ga imela toliko, ampak preprosto še nisem našla pravega načina. Še čakam trenutek, da se mi odpre.

V krču je tudi moja najpomembnejša mišica - srce. Zadnje obdobje se mi dogaja, da ko na radiu slišim kakšno otožno balado, v hipu prestavim postajo. Kot bi imela alergijo. Včeraj, recimo, me je nekje na Dunajski ujela pesem Vsepovsod ljubezen in legendarni Čuki, priredba gor ali dol. Nora sem bila na to skladbo. Vedno. Spominjam se počitnic na Korčuli, bilo je že pred leti. Nekaj prijateljev, s katerimi sem bila tam, so bili takrat združeni v rock zasedbo Zooland in vem, da sem jim - po kakšnem litru rdečega (belo je bilo zanič) dalmatinskega vina - rekla, da bodo to pesem igrali na moji poroki. Rockerji iz Tuhinjske doline, ki bi na ohceti igrali nežno skladbo skupine Čuki: to čisto nič ne gre skupaj, ane? Ampak takrat se mi ni zdelo pomembno. Uživala sem v tej melodiji in spominjala me je na nekaj lepega. Na nekaj, po čemer sem hrepenela.

Ne vem, kje sem to izgubila. To nedolžno naivnost. To željo po veliki ljubezni. Predvsem pa vero vanjo. Zdaj namesto Vsepovsod ljubezen raje slišim Gajbo puno piva. Ker potem ne razmišljam o bolečini, ampak raje zakrknem in se predajam zabavi. Pa četudi samo v glasbenem smislu.

A danes se je zgodilo: po kar dolgem času sem dala solzam prosto pot. Dovolj je bila beseda in tisti pogled. Dovolj je bilo eno srečanje, da sem spet spoznala, koliko mi je pomenil. In še vedno mi. Vsa neizpolnjena hrepenenja, strasti, vsa neizživeta ljubezen, ves kaos, prijateljstvo, sočutje, vse. Vse to je udarilo iz mene. Ne vem, ali se po tem izbruhu joka počutim bolje. Morala bi se. Upam, da se.

In upam, da se moje mišice (s srcem vred) kmalu odmrznejo. Že zdajle, ko grem z našo skupinico na Primoža. Predvsem pa na sobotni desetki na DM-ovem teku za ženske. Ker v krču se ne da teči. Še manj ljubiti.

Do konca še: 224 dni, 224 nalog. Se beremo jutri.

140. dan: ... o, ti, luna-na-na ...

Jutri je baje luna. Prazna sicer, ampak očitno tudi ta nosi. Hudo nosi. 

Nekam izgubljeno se počutim zadnje dni, česar ne bom obdolžila samo Zemljinega satelita, ampak tudi novo delovno mesto. Zdi se mi, kot da bi zamenjala službo, ne samo delo, ki ga opravljam. Včasih sem zjutraj prišla v redakcijo, se usedla v svoj varni kotiček za računalnikom, pregledala maile in naredila, kar je bilo potrebno. Zdaj pridem v službo, se usedem za svoj ne več tako varni kotiček in buljim v ekran, kot bi ga videla prvič. Pravijo, da se bom v par tednih navadila. Upam, da res.

Raztreščena kot sem, sem se po delavniku odpravila na Adidasovo šolo teka. Zapeljala sem se do Tivolija in parkirala. Ja, parkirala. Čisto normalno parkirala. Vsaj tako se mi je zdelo. Boste ob koncu tega zapisa izvedeli, zakaj to tako poudarjam.

Na treningu sem bila vsa zakrknjena, ves čas sem imela občutek, da imam mišice nekako zamrznjene in da se sploh ne morejo sprostiti. Šele po kar velikem krogu okoli Tivolija sem dojela, da tečem. Da športam. Da moram biti z glavo pri stvari, če hočem od tam kaj odnesti. Ne verjamem, da mi je danes to posebej dobro uspelo.

Kakorkoli. Po treningu smo se z mojimi puncami odpravile nazaj do avtomobilov. "Aaaaa, Maja, kaj pa je to?!" je zacvilila Petra in pokazala na sprednji del mojega avtmobila. "Ja, ja, malo je odrgnjen. To je še od zadnjič," sem zamahnila z roko in mislila, da je pokazala na praskico, ki sem jo pridelala pred par tedni. Ker je nato še Saška začela zmajevati z glavo, sem vendarla šla pogledat, na kaj točno je letela Petrina izjava. In v tistem zagledam - da sem nasadila količek, ki označuje parkirno mesto. Pošteno nasadila. "Ja, a ni nič zaropotalo?!" so me vprašale. "Verjetno je. Ampak zblojena kot sem, nič čudnega, da nisem slišala," sem se prijela za glavo.

Potem sem se usedla v avto, one tri pa so mi od zunaj poskušale razložiti, kako naj odvijem, da bi bila škoda čim manjša. Verjetno smo kot štiri kure - tri majhne in ena ogromna, sedeča za volanom - vzbujale precej pozornosti. Za piko na i je vse to od daleč spremljal - naš trener! Ko sem videla, da prihaja k nam, sem se samo skrila pod sedež. Niti pogledati si ga nisem upala. Ko je začel vpiti njegovih navodil že nisem mogla več preslišati, tudi če bi jih hotela. Avto ni utrpel veliko škode, jo je pa zato moj ego. "Prosim, pojdi stran. Prosim, pojdi stran," sem modelovala sama pri sebi. Nekaj je še kramljal z mojimi puncami, ki so se seveda narežale do amena, nato je končno odšel. 

"Bom imela pa vsaj kaj za blog za napisat," sem poklapano rekla. In so me odplejale na pivo. Po vsem tem sem si ga zagotovo zaslužila. Kar je preveč, je pa preveč.

Do konca še: 225 dni, 225 nalog. Se beremo jutri.

139. dan: Kriza srednjih let

Ko sem popoldan norela po opravkih, sem na cesti srečala bivšega fanta. Zgodilo se je čisto po naključju in to po stotih letih, zato sva se zmenila, da si vzameva deset minut in skočiva na kavo. Čeprav najina zveza ni trajala dolgo, niti ni bila posebej globoka, mi je bilo z njim tistih nekaj mesecev lepo. Predvsem pa mi je všeč, da sva ostala kul, kakršna koli čustva so sicer minila, a eden o drugemu sva obdržala dobro mnenje. No, vsaj jaz sem ga.

"Kaj pa je narobe s tabo?" je bil eden njegovih prvih stavkov, ko sem se treščila v tisti fotelj na terasi prijetne kavarnice. "Hvala za kompliment. Očitno res dobro izgledam," sem mu siknila nazaj in se naredila malo užaljeno. Nekaj se mi je opravičeval, češ da ni tako mislil, a roko na srce mu te opazke nisem mogla posebej zameriti. Brez make upa, razkuštrana in s podočnjaki - to verjetno ni ravno dober recept, če greš na kavo z bivšim.

In potem sem se v nekem trenutku zalotila, kako nekomu - ki je po vseh teh letih, od kar nisva več skupaj, pravzaprav postal moj neznanec - iskreno razlagam o svojem burnem ljubezenskem življenju. "Saj veš, kako pravijo? Po treh letih zveze pride kriza in potem: ali ostaneš skupaj ali pa greš narazen," sem modrovala kar tja v tri dni. On, ves svež in zaljubljen (punco ima en teden), mi je sicer prikimal, a si verjetno mislil svoje.

Najbrž sem pustila precej slab vtis in dobila sem zoprn občutek, da je bil na nek način tega celo vesel. Da sem bila nekoliko zblojena, čeprav tega v meni ni zakuhal on. Po svoje bi to celo razumela: čeprav svojim nekdanjim polovicam privoščimo, da so okej (vsaj če se je odnos kolikor toliko normalno končal), si - če smo čisto odkriti! - potiho želimo, da bi tisti nekdo vsaj malo pogrešal čase, ko smo bili z njim. Egoistično upamo, da smo pri nekom pustili tolikšni vtis, da mu vsaj na trenutke manjkamo. To je v naši naravi. In pika. "Ah, Maja, ti si taka ambiciozna punca. Tebi bo uspelo vse, karkoli si boš zadala," mi je rekel ob koncu. Verjamem, da je mislil resno, a me je vse skupaj vendarle malce dotolklo.

Utrujena in še vedno neprespana sem se po izčrpujočem dnevu spravila na kolo, a prav daleč nisem prišla. Preprosto nisem imela volje. Bližam se sredini tega projekta (čez dober mesec bo točno pol leta, od kar sem odprla blog) in občutek imam, kot bi me zajela kriza srednjih let. Začetniška evforija je mimo in zdaj zagotovo vem, da sem dovolj zrela, da bom to speljala do konca. Vseeno pa se izmenjujejo vzponi in padci in trenutno sem nekje na poti navzdol. 

Povrhu vsega pa to še naglas priznam. Prejle, recimo, sem si šla v Lidl po čips in čokolado, v videoteko pa po sedem (!) filmov. Imela bom filmski maraton in zraven jedla nezdrave prigrizke, ki si si jih nisem privoščila že res lep čas. Briga me, to pač rabim. Saj me že jutri čaka Adidasova šola teka, v sredo pohod na Primoža, v soboto DM-ov tek za ženske in v nedeljo izlet na Gorenjsko (to v resnici naštevam bolj zato, ker imam slabo vest, ker danes nisem bila ravno najbolj pridna).

Tolažim se z znano modrostjo: V trenutku, ko ti gre kaj navzdol, se zavedaj, da greš samo po zalet!

Do konca še: 226 dni, 226 nalog. Se beremo jutri.

138. dan: Naj bo razigrano!

Med našo ekipo, ki se je v iztekajočem se tednu udeležila novinarske ekskurzije po Hrvaški, je bil tudi izkušeni jadralec Mitja. "Ko sem odhajal na plovbo, mi je prijateljica zaželela: 'Naj bo morje mirno!' Pa sem ji rekel, da to pa ne. Da se z jadrnico v brezvetrju ne pride daleč, motornih čolnov pa da ne maram voziti. Od takrat naprej vedno pravim - naj bo morje razigrano! Torej brez viharjev, a vendar naj piha, da se sploh kam pride."

Ko sem danes v službi pila tretjo kavo, da sem vsaj kolikor toliko prišla k sebi, da sem lahko normalno oddelala nedeljsko dežurstvo, sem sodelavki potarnala (Ajda je zdaj tega že navajena!), da se počutim kot da bi bila v nekem zatišju pred viharjem. Delavnik se mi bo - glede na torkovo dobro novico - bržkone izdatno podaljšal, teme bodo težje, dela občutno več. Kot sem vam priznala že prejšnji teden, se novih izzivov veselim in počaščena sem, da sem v teh časih sploh dobila priložnost, da se dokažem. Obenem pa me je strah. Bom zmogla?

Poleg službenih obveznosti sem si na pleča že pred več kot petimi meseci naložila še blog, ki ga sicer delam z veseljem in vanj res vlagam vso svojo dušo. A seveda mi to vzame precej časa in energije. Zadala sem si, da se spravim na Adidasovo šolo teka, katere cilj je polmaraton, torej 21 kilometrov, poleti načrtujemo pohod na Triglav, stokrat v enem letu bom obiskala Primoža, vzpetino nad Kamnikom ... Tudi pisanje dnevnika v takšnem tempu je vse prej kot mačji kašelj, pa četudi mi je to, kot rečeno, v veselje.

Po službi sem se spravila na zrak, da bi malo prevetrila možgane. Tekla nisem, sem si pa privoščila daljši sprehod v pospešenem tempu. "Saj veš, kako pravi Mitja," sem si rekla. Tako kot morje mora tudi življenje biti razigrano: preveč viharjev škodi, a če nič ne piha, se pa nikamor ne pride.

Zato - dovolj jamranja. Akcija!

Do konca še: 227 dni 227 nalog. Se beremo jutri.  

137. dan: Izgubljeni zakladi

Med potepanjem po Hrvaški, ki se pravkar zaključuje, sem se večkrat zavestno opomnila, da moram užiti vsak trenutek, ki mi je dan. Da moram biti hvaležna za nova poznanstva ali, bolje rečeno, nova prijateljstva, nove izkušnje, nova znanja. Da moram biti hvaležna za takšno službo. Prvič, ker jo sploh imam. In drugič, ker jo obožujem. Ne vedno in ne vsak dan, a tale ekskurzija, na kateri sem - uživanju navkljub - dobila ogromno uporabnega materiala, je le še ena potrditev več, da je novinarstvo poklicna ljubezen mojega življenja. Brez dvoma.

Zdaj pa nazaj v resničnost. Že jutri me čaka nedeljsko dežurstvo zaradi katerega bom morala žal izpustiti pohod z mojo klapo na Kamniško sedlo. Vem, da me bo pogled skozi okno, ko bom sedela za svojim računalnikom, malo skelel, a nobena služba nima samo plusov, kajne?

A ni škoda, da smo ljudje narejeni tako, da se zavemo, kako je nekaj ali nekdo v tvojem življenju pomemben, šele ko to izgubimo? Ko smo se danes peljali iz čudovitega otočka na reki Krki in uživali v vsakem slehernem koraku, ki smo ga naredili po tem famoznem naravnem parku, sem se, kot rečeno, zavestno opominjala, naj se temu uprem. Zato sem svojim novim prijateljem kar na licu mesta povedala, kako zelo vesela sem, da sem jih spoznala. Ne zgodi se ravno pogosto, da se po spletu okoliščin na kupu najdejo tako kompatibilni neznanci. Ki to, hvalabogu, nismo več.

In to zavedanje bom poskušala živeti vsak dan. Tudi ko se mi bo ob čistem navadnem delavniku mešalo od dela. Ali živcev. Ali težkih preizkušenj. Še nocoj pa bomo nekomu, ki si to res zasluži, povedala, da ga imam rada. Pa sem mu to zadnje tedne kar dobro prikrivala. Upam, da ni že prepozno.

Do konca še: 228 dni, 228 nalog. Se beremo jutri. 

136. dan: Majhen, a veličasten

"Joj, jaz vas pogrešam že zdaj. Pa ste še vsi tu," se je nasmehnil Denis, ko smo pili tretjo kavo. Pomanjkanje spanca se nam že malo pozna. Ampak spali bomo doma, smo sklenili. Čeprav se nam dnevi začnejo najkasneje ob sedmih zjutraj (v posteljo pa ne pademo pred drugo) in je urnik precej natrpan, neizmerno uživamo. Temu se res reče, da smo združili prijetno s koristnim. Odlična družba smo. Zdaj že lahko rečem, da mi je Hrvaška poleg njenih lepot dala tudi nove prijatelje, s katerimi se bom zagotovo dobivala na kavi za Ljubljanico. Še bolj verjetno - na "šli". 

Všeč mi je ta dalmatinski melos, ki ga v teh krajih doživljam na vsakem koraku. Danes smo raziskovali Šibenik. Vodič Hrvoje, domačin, nam je ob predstavitvi povedal, da je njegov prapradedek odkril - Postojnsko jamo! Pa naj še kdo reče, da svet ni majhen.

Tale zapis nastaja, ko se peljemo z ladjico iz otočka v blizini Vodic. Splezali smo na trdnjavo in ob razgledu na potapljajoce sonce sem skozi svoje pore vsrkavala vsak atom Jadrana. Svet je že majhen. A hkrati - veličasten.

Do konca še: 229 dni, 229 nalog. Se beremo jutri.

135. dan: Morje

Šljivovica. Ki sva jo z Denisom poimenovala Šli. No, to je lokalni šnops, okoli katerega se vrti moj današnji dan. Dobesedno vrti.

Moj dan se je začel v prostorni postelji. Preprostorni za eno osebo. ;) Odtavala sem proti kopalnici. In ugotovila, da lokalna pijača ni tako nedolžna kot izgleda. ;)

Ne bom nakladala, ker težko. Denis je car. In plavala sva. Na neokrnjenih kornatskih plažah. Toliko o mojih aktivnostih. "Morje je treba začutit. Se z njim poistovietit. Se aklimatizirat in začutit njihov način življenja," je rekel Mitja. Se strinjam.

Do konca še: 230 dni, 230 nalog. Se beremo jutri.

134. dan: Nalepke

Sva se pred dnevi dobila z mojim osebnim računalničarjem (tudi to se sliši veliko bolj profesionalno, kot v resnici je), da sva uredila moj blog (nič več kričeče pinki barve, saj ste opazili, kajne?) in sem mu enkrat vmes, ko je urejal moj HTML (nimam pojma, kaj to je - tako on poimenjuje črke, številke in znake v nekem čudnem, zame povsem nerazumljivem vrstnem redu), rekla, da mi izgleda, kot da je malo uporniški. Pa mu ni bilo všeč. "Ne predalčkaj me, če hočeš dobiti celostno sliko," me je podučil. Dala sem mu prav.

Kljub temu sem danes zjutraj, ko smo se ob devetih zbrali pred hotelom Lev in odrinili na štiridnevno novinarsko ekskurzijo, spet lepila nalepke. Poznala nisem nikogar in ko človek naenkrat spozna dvajset novih ljudi, jih - hočeš, nočeš - ocenjuje. Kaj pa, če se ne bom ujela z njimi? Tale mi izgleda malo fin. Tale je pa tak, kot da se mu sploh ne da z nami. Ta se pa preveč naglas smeje. Takole nekako sem jih etiketirala, a sem brž spoznala, da so moji predsodki - povsem neutemeljeni. Ko smo po ogledu Plitvičkih jezer čakali na bus, smo nazdravili s Karlovačkim: še včeraj neznaci, zdaj pa že kot stari prijatelji. Fejst družba smo, to sem ugotovila en, dva, tri.

"Veš, si mi všeč," je rekel Ivan in mi stisnil roko. Verjetno sem ga malo debelo pogledala, ker je hitro nadaljeval: "Tvoje kolumne so mi všeč, zelo rad jih berem. Te novinarske zvrsti ne maram preveč, ker se mi zdi, da vsi pisci tako radi modrujejo in uporabljajo vse mogoče strokovne besede, zato da bi izpadli pametni, v resnici pa ne povejo nič posebej globokega. Pri tebi je pa ravno obratno: tvoj jezik je preprost, ampak vedno zadaneš bistvo," mi je izdatno popihal na dušo. "No, to pa je čast. Jaz sem Maja," mi je bilo kar malo nerodno. In led je bil prebit.

Plitvička jezera so čudovita. Peljali smo se s čolnom in veliko hodili ter uživali ob pogledu na edinstvene slapove, ki so res svojevrsten naravni fenomen. Sledila je večerja, zdaj pa - ne boste verjeli - sedimo ob kozarčku: točno tako, kot sem napovedala že včeraj. :)

Do konca še: 231 dni, 231 nalog. Se beremo jutri.

133. dan: Novi izzivi

Zelo dolg in zelo naporen delavnik je za mano. "Kar sprijazni se: vrgli so te v vodo, zdaj pa plavaj. Prvih par tednov boš gagala, potem se pa navadiš tempa in je lažje," me je "potolažil" sodelavec. Vendar sem zadovoljna. Dan je uspel. In spet sem ugotovila, da se je s svojimi strahovi najbolje spopasti tako, da se z njimi soočiš. Pa tudi to sem spoznala, da pod pritiskom delam odlično. To se je izkazalo že, ko sem še hodila v šolo. Dva tedna nisem delala nič, tisto noč pred izpitom, ko mi je že res tekla voda v grlo, pa sem se do jutra nalivala s kavo in redbuli. Ni zdravo, ampak deluje. Jebi ga.

Skratka - pred mano so dnevi polni novih izzivov. Vseh vrst. Jutri grem na svojo prvo službeno pot. To se sliši bolj profesionalno, kot v resnici je. Oziroma bo. :) Hrvaška turistična zveza je povabila nekaj novinarjev iz Slovenije na štiridnevno potovanje - ki se mu strokovno reče novinarska ekskurzija -, na katerem bomo obiskali tri njihove naravne parke: Plitvička jezera, Kornate in slapove Krke. Pa grem pogledat v lijepo njihovo, kaj ponujajo. Prepričana sem, da ne bom razočarana.

Edini hakelc, ki me malo matra okoli tega, je to, da jutri ob deveti uri zjutraj pred enim od ljubljanskih hotelov, kjer imamo zbirno točko, ne bom uzrla niti enega znanega obraza. Na pot se namreč odpravljam izključno z ljudmi, ki so danes zame še popolni neznanci, jutri ob takšnem času pa bomo nekje v Zadru skupaj spili kozarček po okusni večerji. Vsaj tako si predstavljam. Vem, da sem komunikativna oseba, ki lahko navezuje stike z ljudmi (sicer v novinarstvu ne bi imela kaj iskati), pa vendar - lagala bi, če bi trdila, da nimam niti malo treme. A seveda še vedno pretehta veselje, ker nekam grem: spoznavat nove kraje (ali vsaj na nov, drugačen način) in nove ljudi. To je lahko samo plus.

Zaradi natrpanega urnika sem danes morala izpustiti šolo teka, služba je v teh dneh na prvem mestu. Kljub vsemu pa nisem zanemarila svojega poslanstva in sem se odpravila na tek po okolici Kamnika. Sprostila sem misli, se nadihala svežega zraka in z novo energijo prišla domov. V kovček sem zmetala tistih nekaj majic in se ob glasbeni spremljavi skušala poistovetiti s kraji, ki jih bom obiskala v prihodnjih štirih dneh. Jadran, prihajam!

Do konca še: 232 dni, 232 nalog. Se beremo jutri. (Držim pesti, da bom vsak večer prišla do wi-fija. Bloge bom zagotovo pisala sproti, torej vsak dan, se pa že vnaprej opravičujem, če bodo objave malo zamaknjene. Se bom potrudila po najboljših močeh, da ostanemo na liniji.)

132. dan: Prava smer

Če sem pred dnevi ugotavljala, da je moje zasebno življenje trenutno v popolnem razsulu - da več ne vem, kaj je prav in kaj ne, ter da me že res lep čas preganja občutek, da drvim v napačno smer -, potem se danes lahko tolažim z nečim drugim.

Šef me je za dobro jutro razveselil z res lepo novico. Že od jutri naprej bom dobivala drugačne, bolj zahtevne naloge, kar sem si tudi želela. Čeprav sva se v tej smeri pogovarjala že prejšnji teden, sem bila presenečena, da se je vse odvilo tako hitro. Ves moj današnji delavnik se je nekako vrtel okoli te novice.

Več časa kot ponavadi sem preživela na kavicah in tam skušala strniti misli. "Malo sem prestrašena," sem priznala sodelavcu, prijatelju, uredniku. Vse v eni osebi. "Kaj ti je?! To je dobro. To je samo dobro. Vse se razvija v pravo smer. Toliko časa pa že delam tukaj, da ti to lahko rečem z vso gotovostjo," mi je odvrnil. Globoko sem vdihnila. In spoznala, da ima prav. Napredovanja se je treba veseliti. Ga sicer jemati z vso zrelostjo in odgovornostjo. Nikakor pa se ga ne smem bati. Strah ohromi. Tega pa nočem.

Popoldan sem bila že bolj razposajena. Končno sem spet videla mojo K., skupaj sva jo mahnili na Primoža. Po poti sem ji razložila vse velike in male podrobnosti, ona pa meni. Lepo je bilo. In ko sva na vrhu glodali češnje, s katerimi sva proslavili današnjo dobro novico, sem se nekoliko pomirila. Jutri pa novim zmagam naproti. Držite pesti!

Do konca še: 233 dni, 233 nalog. Se beremo jutri.

131. dan: Kri ni voda

Vikend je minil v znamenju rojstnodnevnih zabav. Včeraj sem uživala na posebnem praznovanju naše Saške, danes smo proslavili strica Rajkota, ki je postal abrahamovec. Pa še njegov sin Luka, moj bratranec torej, se je rodil na isti dan (samo letnica je, kakopak, druga), tako da smo spotoma nazdravili še na njegovo 24-ko. Uf!

Rajko je stric po atijevi strani in smo bili večino mojega življenja - vse dokler se nisem pred petimi leti preselila v Kamnik - sosedje. Praznovali smo doma, torej v moji rojstni vasi. Po mamini smrti sem se težko vračala na Klanec, preveč bolečih spominov me je vezalo na ta kraj. Zadnje mesece je že občutno bolje, pogled na domačo hišo, domače ljudi, domače ceste, travnike in polja me zaskeli že mnogo, mnogo manj. Pravzaprav je nastopilo obdobje, ko se vsega tega spominjam s sicer še vedno žalostnim, a hkrati tudi lepim občutkom.

Naš Rajko je faca. Ko sem danes zjutraj - vedela sem, da se bom po zabavi težko še kam spravila - odtekla manjši krog po Kamniku, sem se spomnila na to, koliko simpatičnih dogodivščin sem doživela z njim. V sedmem razredu osnovne šole, recimo, mi je kupil mobitel. Takrat telefoni še niso bilo tako samoumevni kot dandanes (uf, res sem že stara!). Sestrična Tanja, od mene starejša le nekaj mesecev, je dobila mobi čuka in s tem so se moji apetiti po tem, da bi tudi jaz imela svojega, seveda povečali. Ati je vztrajal, da ga ne potrebujem, jaz sem trmarila, da ga hočem. Rajko, ki je vse to spremljal, pa se je tisto nedeljsko popoldne brez besed usedel v avto, se odpeljal do najbližjega Petrola in domov prišel z mobi reglo. Zame! Bilo je še toliko lepše, ker tisti dan ni bil nič posebnega. Ni bil moj rojstni dan ali konec uspšenega šolskega leta ali karkoli takega. Samo nečakinjo je hotel razveseliti. Amen.
 
Ko je danes njegova Urška brala govor in se ji je ob tem pošteno tresel glas, so se mi po licih ulile solze. Pa ne samo meni. Tudi obema tetama, Marti in Anitki. To, da hitro zajokam, da se me vse zelo dotakne in da sem čustveno zelo dojemljiva, imam vsekakor zapisano v genih. Po Boštetovih. Solze so tekle iz ponosna. Po dolgem, dolgem, dolgem času sem se spet začutila del atijeve družine.

Rajko, še enkrat: vse naj naj. Še na veliko pretečenih kilometrov (tudi skupnih). In da boš navdih in vzor meni in vsem nam še vsaj naslednjih 50 let.

Do konca še: 234 dni, 234 nalog. Se beremo jutri.  

130. dan: Malo drugače

Danes praznuje naša Saška. Rojstni dan je pravzaprav imela že pred nekaj dnevi, a proslavljamo ga zdajle. In to na zelo poseben način.

"Sem razmišljala kaj in kako, da ne bi bilo vedno isto," nam je rekla zadnjič. "Pa sem dobila eno ful poceni ponudbo v termah in se odločila, da vas peljem tja. Malo razvajanja puncam nikoli ne škodi, a ne?" se je nasmehnila. Tako, kot se zna le ona. Ko sem prejle v boršo pakirala kopalke in žlahtno kapljico, sem razmišljala, da moram biti hvaležna za takšne ljudi v svojem življenju. Ki me navdajajo s pozitivno energijo. In ki to energijo odajajo na čisto svojstven način.

Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem ugotovila - predvsem pa, da sem si priznala -, da določeni ljudje v mojem življenju le jemljejo in nič ne dajejo. Najbrž, ker pač nismo kompatibilni. In ko imaš nekoga rad, ga težko izpustiš iz svoje srede. Čeprav sam pri sebi veš, da ni dobro, če človeka skušaš na silo zadržati zase. Zagotovo sem tudi jaz kdaj komu pila energijo. Nehote sicer. Pa vendar. Težko je, a vendar bolje, da se v takšnem primeru poti ločijo.

Verjamem, da je vsaka oseba v mojem življenju le toliko časa, da me še kaj nauči. In obratno. Ko nekdo v meni ne vidi več ničesar zanimivega, je bolje, da gre. Ter poišče koga, ki mu to lahko da.

Saška me uči, kako biti drugačen. Izviren. Zabaven. Mil. Odločen. In upam, da tudi ona tako čuti. Da bo tudi ona v meni (še dolgo) srkala navdih. Draga moja, rada te imam - čeprav mi kdaj iz vzgojnih ukrepov spuliš telefon iz rok! ;) Čin-čin in še na mnogo, mnogo, mnogo skupnih dogodivščin. :*

Do konca še: 235 dni, 235 nalog. Se beremo jutri.

129. dan: Rok trajanja

Še danes imam živo pred očmi tisti maj izpred šestih let. Po radiu so se vrteli Big Foot Mama, ki jih obožujem še dandanes, in njihova takratna noviteta Važn, da zadane. Spomnim se tiste poti proti hrvaški meji. Spomnim se, kako sva na ves glas pela ta komad in spomnim se, kako sem vsaj tisti hip pustila vse težave daleč za sabo. 

Lahko je ljubezen,
lahko samo strasti,
lahko samo občutek -
važn, da zadane te v srce ...


Okna so bila odprta na stežaj, lasje so mi plapovali v vetru, on je roko z volana prestavil na moje koleno. Bila sem srečna. Čeprav sem vedela, da to ni to. Da vse skupaj ni realno. Ampak takrat se mi to ni zdelo pomembno. Prepustila sem se tistemu občutku, ki pride v življenju tako malokrat. Tistega maja prav zato ne obžalujem. Spominjam se ga z nasmehom. Vedno se ga bom.

A kmalu za tem sem ugotovila nekaj, kar ugotavljam tudi te dni. Da ima strast rok trajanja. Da ta občutek, ki zadane, slej ali prej zbledi. Da samo na tem ni možno graditi. Odlično je, dokler traja. A zanašati se na to, da nas bo to osrečilo na dolgi rok, je totalen nesmisel.

Po eni strani zdaj razumem nekatere ljudi, ki vztrajajo pri tem, da so samski in to - srečno samski. Živijo in ljubijo pač za trenutek. Na kratke proge. A to ni zame. Jaz si želim človeka ob sebi, ki bo nekoč moj mož in oče mojih otrok. In da to najdeš, je treba vložiti veliko več truda, kot pa v neko instantno razmerje, ki je, roko na srce, le pobeg iz vsakdana.

Kar se tiče telovadbe: danes nisem imela volje za potepanje po svežem zraku. Po dolgem času sem iz omare privlekla svojo lila blazino in naredila sto trebušnjakov. Z bigfooti za ozadje. Itak.

Do konca še: 236 dni, 236 nalog. Se beremo jutri.

128. dan: Tornado

V času po mamičini smrti sem imela ponavljajoče sanje. Moro, pravzaprav. Ki se mi v zadnjem obdobju spet ponavlja. Stojim sredi polja, ponavadi tam, kjer tečem, torej na Duplici. Prej sem ponavadi sanjala domačo Komendo, makadamske poti, na katerih sem odraščala. Naenkrat se stemni, na obzorju se črn oblak spusti do tal in se sprevrže v grozeč tornado. Velikan se cikcakasto vali proti meni, jaz pa stojim kot vkopana in v trepetu samo čakam: me bo zadel ali bom imela srečo in bo tokrat šel mimo? Premakniti se ne morem.

Ponavadi se zbudim zadnji hip, tik preden me zajame smrtonosni vrtinec. Ker se mi je ta prizor, kot rečeno, ponavljal, sem pred časom poiskala Knjigo sanj. Sicer ne dam prav veliko na te stvari, imuna nanje pa tudi nisem. Da polna luna, recimo, zagotovo vpliva na ljudi, sem začela verjeti, ko sem kot študentka nekaj mesecev delala v vrtcu. Otroci v jaslih (tako se reče najmlajšim) so med popoldanskim počitkom padali z ležalnikov kot za stavo. Sliši se smešno, ampak je res. Če tega ne bi videla na lastne oči, ne bi verjela.

No, famozna knjiga mi vendarle ni ponudila neke hude razlage: Če vidite tornado, pomeni, da ste v obdobju vašega življenja, kjer vlada popoln kaos. "A bejž?! Tega si pa res ne bi mislila," sem bila cinična, ko sem to prebrala. Ne vem, kaj sem pravzaprav pričakovala. Da bom rešitev našla kar v knjigi ali morebiti celo v nočni mori? "Tako enostavno pa to ne gre, Majči," sem si rekla in zaprla platnici, na katerih je zdaj že dober centimeter prahu.

Popoldne sem si šla zbistrit možgane s tekom. V torek nas v Adidasovi šoli teka čaka prvo testiranje, pred katerim imam, priznam, kar precejšnjo tremo. In ker se nisem spomnila nobenega boljšega recepta, kako bi ta strah (vsaj deloma) pregnala, sem sklenila, da je še najbolje, če poskusim v tem tednu odteči čim več. Pa sem šla. Spet sem tekla od vrat do vrat, s tem, da sem danes svoj krog kar znatno povečala. Vmes me je, kako simbolično, zajel močen sunek vetra, ki me je skoraj povsem ustavil. A se nisem dala in sem vztrajala - pot sem v celoti pretekla (brez vmesne hoje). Moj prijatelj Andrej, ki mu, mimogrede, sporočam, da uživam v prebiranju njegove knjigice, bi rekel: "Ko bo pa Kepičeva Majo premagala - no, takrat bo pa to, to." In danes sem storila točno to: premagala sem samo sebe. Ponosna.

Do konca še: 237 dni, 237 nalog. Se beremo jutri.    

127. dan: Polovički

Grški filozof Platon je že par stoletij pred Kristusom razmišljal takole: "Na začetku so bili trije spoli, moški, ženska in obojespolnik (moški in ženska). Vsak od spolov je bil okrogel, kot krogla, z obrazom, dvemi rokami in dvemi nogami na vsaki strani te kroglaste oblike. Hodili so lahko naprej, nazaj, se kotalili ali skakali. Vsi trije so se veselili, igrali in šalili na poljih. Vendar pa so nespametno izzvali moč boga Zeusa, zato jih je ta kaznoval tako, da je vsakega od njih razpolovil v dva dela in jih raztresel po celem svetu, da nikoli ne bi mogli najti svoje izgubljene polovice." Torej, moški spol je bil predhodnik gejevskega razmerja. Ženski spol je bil predhodnik lezbičnega razmerja in dvospolnik je bil predhodnik heteroseksualnega razmerja. Zakomplicirano? Niti ne.

Čeprav mi filozofija nikoli ni preveč ležala - še v četrtem letniku gimnazije, kjer sem se edinkrat malce pobližje srečala z njo, je nekako nisem zares začutila (morda sem bila samo premlada) - pa je tale Platon car. Zdi se, da v svojem življenju res iščemo svojo izgubljeno polovičko in dokler je ne najdemo, smo žalostni in nemirni.

"Kaj pa, če bo moja polovička malo zajadrala in jo bo pohopsala ena z drugačnim likom na sebi? Joj, če jo najdem, se ji slabo piše!" sem mu rekla, ko sem prisopihala s Primoža. Zasmejal se je. "Kaj pa, če si moja polovička ti, pa si si čez glavo navlekla majico in to samo zato, da se ne vidi, kakšen lik pravzaprav nosiš? Ali pa, če si ti svojo polovico v resnici že našla, pa tega samo nočeš videti?!" mi je odvrnil. In mi vzel sapo. Takšnega razmišljanja od njega nisem pričakovala.

Luna je bila polna, kot že dolgo ne. Kot bi se hotela bahati, da je tudi ona sestavljena iz dveh polovic. Glavo sem naslonila na njegovo ramo ... Kaj pa, če je vse res?

Do konca še: 238 dni, 238 nalog. Se beremo jutri. 

126. dan: Ta oranžna. Ta zadnja. Ta hitra.

Saj sem že včeraj razlagala, da mi je naša Petra položila na srce: "Pri teku je 60 % v glavi in samo 40 v nogah." In draga moja TA ORANŽNA (tako jo je poimenovala neka sitna pohodnica na Ratitovcu in to kljub temu, da na njej ni bilo niti ene oranžne stvari - smeh zagotovljen!), imela si še kako prav.

Po napornem, a vseeno zelo uspešnem delavniku (o tem vam bom, upam, lahko že kmalu povedala kaj več) se mi na današnjo Adidasovo šolo teka - povem čisto po pravici - niti približno ni dalo iti. Mraz in dež sta očitno naredila svoje, ker se nas je pred Fakulteto za šport na Kodeljevem zbralo občutno manj kot ponavadi. A manjša skupina je bila, kot sem ugotovila, le plus.

"Zdaj pa takole: ta hitri greste tri kroge po stadionu, ta počasni bomo odtekli dva," nam je rekel trener Grega. Prvič na začetku treninga, drugič med treningom, tretjič ob koncu treninga. In veste kaj?! Vsakič sem pretekla po tri kroge! Bila sem sicer med TA ZADNJIMI, a vseeno med - TA HITRIMI! Tole predalčkanje in etikiranje mi pa danes, opažam, kar leži. :)

Dragi trener Grega, skoraj prepričana sem, da je bil to le psihološki prijem: torej, da nas zmotiviraš za tri kroge tako, da nam rečeš, da smo TA HITRI. Ampak veš kaj, sploh nima veze. Ker je delovalo!

Do konca še: 239 dni, 239 nalog. Se beremo jutri.

125. dan: Od besed k dejanjem

Naveličala sem se. Sama sebe. Zadnje dni (morda celo tedne) kar odlašam z nekaterimi stvarmi. Oddati obrazec na Dursu, recimo. Odpisati na prijazna sporočilca bralcev. Še mojo K. sem malce potisnila na stranski tir, zaradi česar me je pošteno grizla vest. Sem se ji opravičila in ji malce bolj podorbno opisala situacijo, ona pa - vsa prijazna, dobrosrčna in nedolžna - mi je odpisala, da seveda razume. In mi narisala nasmeh na obraz. Pristen nasmeh. Ni jih veliko, ki jim to v zadnjem času res uspe. Hvala ti, moja K.!

Maili so poslani, odgovori na sporočilca tudi, obrazec je oddan, položnice plačane. To me nekako pomirja, čeprav ne popolnoma. Nekaj stvari je še nerazčiščenih, na nekaj mailov (predvsem službenih) pričakujem odgovor, kar me navdaja z novim nemirom. Tako je to, ko človek odraste, kajne? Narediš eno stvar, že se odpre deset novih. Brezskrbnost - kaj je že to?

Sem pa po dolgem času končno tudi zadovoljna s svojim tekaškim treningom. Danes sem tekla od vrat do vrat. To pomeni, da sem startala takoj, ko sem prestopila prag domače hiše, in se ustavila šele, ko sem bila spet pred njim. Vse prevečkrat se mi je namreč dogajalo - sploh zadnje dni -, da sem med tekom kar nekaj zabluzila. Ali me je zmotil telefonski klic ali sem želela prestaviti pesem na MP3-ju ali sem hotela posneti fotografijo za na blog (zato je tokrat ni) ali pa sem se pač samo prepričala, da je dovolj za danes. In sem začela hodit.

"Pri teku je 60 % v glavi, 40 pa v nogah," je zadnjič rekla naša Petra, ki gre tudi z mano na 21ko. V soboto je postala moja čisto prava vzornica: na teku trojk je meni nič, tebi nič pretekla 29 kilometrov, naslednji dan pa se je z nami odpravila še na Ratitovec. Vse je v glavi torej! In danes se mi je vendarle uspelo prepričati, da se ne bom ustavila čisto do doma. Čeprav so se mi zadnji kilometer noge že kar malo fecljale, si nisem drznila odnehati. Vedela sem, da bi s tem (spet) razočarala samo sebe in tega si preprosto nisem mogla več privoščiti.

Zdaj se počutim bolje. In upam, da me bo tole držalo še nekaj časa. Dobro je, če si včasih jezen sam nase. Ne preveč, seveda. Ampak ravno toliko, da se zmotiviraš in narediš vsaj kakšen (pa če še tako majhen) korak naprej. Saj veste, kako pravijo: zrno na zrno - pogača, kamen na kamen - palača.

Do konca še: 240 dni, 240 nalog. Se beremo jutri.

124. dan: Tim špirit

Spala sem natanko štiri ure in trenutno imam oči na minus, tako da komaj gledam. Ravno sem prišla izpod toplega tuša, ki me je še dodatno uspaval. Včeraj sem - malo tudi po službeni dolžnosti - skoraj do enih zjutraj spremljala Evrovizijo (mimogrede, tale klobasa Končita se mi ne zdi nič posebnega, a da je to tekmovanje v prvi vrsti cirkus vemo že dolgo, pesem pa se mi zdi čisto poslušljiva), danes malo čez šest pa sem že vstala, ker smo se z družbo, s katero letos nameravamo na Triglav, odpravili v hribe. Cilj danšnjega pohoda: 1642 metrov visoki Ratitovec, idilična planota v škofjeloškem hribovju.

Današnje jutro - podobno kot evrovizijska zmagovalka - ni bilo nič posebnega, a bilo je povsem sprejemljivo. Če se ne ustrašiš prvega oblačka in če na svet lahko gledaš s pozitivnimi očmi, potem se zaradi stvari, ki morda niso idealne ali povsem po tvojem okusu, ne razburjaš. In mi se nismo. Kljub temu, da se je, ko smo se v Škofji Loki ustavili na bencinski črpalki, da bi spili kavo, ulilo kot iz škafa. "Obrnili pa ne bomo, saj tamle proti Selški dolini že bolje izgleda," smo bili enotni. 

Pohod je več kot uspel. Slabemu vremenu navkljub. Namesto idiličnega razgleda (ki mora biti na Ratitovcu, če je sonček, res nekaj posebnega) sta nam dan polepšala topla koča in prijazen natakar. Pa gospod, ki je posnel našo skupinsko fotografijo, in njegov prijatelj, naključni pohodnik, ki se je postavil k našemu Šuškotu, da vsaj na fotki izgleda, kot da ni bil edini med samimi ženskami. Čeprav mu, roko na srce, ni bilo nič hudega. Ko smo šli mimo šanka, so mu ostali pohodniki kar odkrito priznali, da so mu fouš. Nima pač vsak hribovec svojega harema šestih luštnih deklet. ;) Okej, ko smo se (spet) zadebatirale okoli mojih novih nohtov, ki spreminjajo barvo, se mi je vseeno malo zasmilil. :) Ja, Šuško, lej, če so pa res hudi!

Prav dolgo se na vrhu nismo zadržali, tudi zato, ker smo popoldne vsi imeli svoje obveznosti. "No saj, če bi bilo sonce, bi bilo pa težje dol. Vsaka stvar je za nekaj dobra," smo ugotavljali, ko smo okoli enih prisopihali v dolino. "Res smo face, da smo se v takem vseeno spravili v hribe. Jaz sem ful vesela, da smo šli," sem nam malo popihala na dušo. In ostali so mi prikimali. Da so tudi res tako mislili, so mi povedali njihovi zadovoljni obrazi. "To je ta pravi tim špirit!" je zaključila Anja.

In potem je tudi tista porcija čevapčičov - draga sestrična Laura (še tukaj): vse naj naj za 18ko!!! - je potem teknila neprimerljivo bolj, kot če bi celo dopoldne preležala v postelji.

Do konca še: 241 dni, 241 nalog. Se beremo jutri.

123. dan: Puzzle

Puzzle sem vedno rada sestavljala. Poseben občutek je, ko najdeš še tisti zadnji delček, ki ti je manjkal, da bi bila slika popolna. In nato se ponosno ozreš na končni izdelek. Všeč mi je, ko imajo stvari svoj konec. Zato verjetno ni naključje, da je tudi tale blog zastavljen tako, da je časovno omejen. Odštevanje do cilja me pomirja. Ker vem, kje je cilj. Ker ga lahko točno določim.

Ne vem, zakaj sem se spomnila na to, ko smo po kosilu za hišo zlagali drva. Verjetno, ker je bilo treba paziti, da se jih sestavi v neko smiselno celoto. Čeprav mislim, da nisem preveč praktičen tip, so mi takšna dela všeč. Predvsem zaradi družbe in ker je, ko je delo končano, lep občutek, da smo stopili skupaj in nekaj naredili. Nič posebnega sicer, pa vendar. In pivo v družbi mojih se je po tem še toliko bolj prileglo. Aja, mimogrede, po temle sem bila pošteno izmučena. Na vročem soncu je premetavanje drv kar huda rekreacija.

Razmišljam, kako je trenutno s puzzlami v mojem življenju. In ugotavljam, da je katastrofa. Ustvarjam neko sliko, pa se mi še niti približno ne sanja, kakšno. Delčki sestavljanke so razmetani vsepovsod, jaz pa sem že malodane na robu obupa. "Madona, kaj bo šele s tabo, ko boš pred menopavzo," me je danes pohecal prijatelj, ko sem mu javkala, kako raztreščena sem zadnje dni. Vem, da je bilo v tem hecu kar precej resnice. "Ja, lej, ženska sem. Ne teži," sem mu odgovorila. In bila kar malo užaljena. "Ne vem, kaj so vsi tako sitni zadnje dni," sem potem vsa namargodena rekla stricu. "Maja, a ni to malo čudno? Da so vsi okoli tebe sitni, samo ti nisi. To je tako kot tisti vic, ko Mujo sliši po radiu opozorilo, da se po avtocesti nek norec pelje v napačno smer. In on pokliče na postajo: 'Pa ne eden, tisoč jih je!'" "Ha-ha, ful smešno!" "Daj no," se je zasmejal, me objel čez ramena in mi pomežiknil. "Vse bo še okej."

Do takrat se bom pa tolažila z mojo najljubšo risano junakinjo. Tudi ona je bila v konfliktu sama s sabo, ampak njena zgodba se konča - pravljično. Tudi moja se bo. Kajne?

Do konca še: 242 dni, 242 nalog. Se beremo jutri.

122. dan: Zmagovalec pobere vse

Ko sem bila majhna, nisem rada videla, če so me imeli za preveč punčkasto. Zato ker sem se z bratranci in bratom rada metala v seno na kmetiji našega starega ata, zlezla sem celo na najvišji lestenec na kozolcu. Rada sem tudi skakala s kombanja na prikolico, kadar smo pobirali krompir. In moja najljubša otroška igra je bila Zemljo krast.

A kljub temu sem med odraščanjem prevzela dekliške navade. To se mi kasneje ni zdelo več narobe. In se mi ne zdi niti zdaj. Zato brez težav priznam, da je Seks v mestu ena mojih najljubših nanizank (ja, fantje, kar zavijate z očmi). Rada si pogledam kakšen romantičen film, čeprav tudi proti dobrim grozljivkam in trilerjem nimam nič. Pa tudi rozna barva je čisto okej (nisem še čisto prebolela tiste včerajšnje opazke). :)

Med moje naljubše filmske zvrsti spada musical. In Mamma Mia je zagotovo na vrhu moje lestvice dozdaj videnih umetnin iz tega žanra. Da je Meryl Streep moja najljubša igralka sem tudi že povedala, če pa k temu dodate še odlično glasbeno podlago (le kdo ne obožuje Abbe?), pravljično zgodbo (tudi odrasli vsaj za hip še radi verjamemo vanje) in čarobno grško pokrajino ... No, potem pridejo na plano vsa moja punčkavost, dekliškost in ženskost hkrati.

Splet nekih dogodkov me je danes pripeljal do tega, da sem se spomnila na pesem iz tega filma. O pevskih sposobnostih Pierca Brosnana ne bom, čeprav ga kot igralca izjemno cenim. Moja Meryl pa ga pač zmaga. Vedno in povsod. Tudi v tem prizoru.

Pa še res je, a ne? Zmagovalec pobere vse, poraženec pa ... No, poraženec se s svojim porazom spopada tako, kot ve in zna. Težko je sprejeti dejstvo, da nekdo ne čuti do tebe tako, kot si upal, da bo. Ali tako, kot ti čutiš do njega. Ampak kravana gre dalje. Življenje je kratko in treba ga je uživati. In ko se naučimo uživati v malenkostih, je lahko prav luštno. Danes, recimo, se mi je tale popoldanski tuš po teku prav prilegel. Še bolj se mi bo večerja z mojimi puncami ob rojstnem dnevu naše Katje. Saj pravim, življenje je kratko in treba ga je uživati.

Do konca še: 243 dni, 243 nalog. Se beremo jutri.

 

121. dan: Čas ni (samo) denar

Ni vse v denarju, pravijo. Hecen uvod za tale zapis, kajne? Sploh če ste opazili, da se od danes naprej na moji strani rolajo različni oglaski. Ja, priznam, prepričali so me. Kar dolgo časa so mi prigovarjali: "Maja, neumna si. Pri teh številkah in tej klikanosti, bi lahko zaslužila že kar nekaj evrov." In sem jim začela verjeti. A obenem vztrajam in za tem trdno stojim (pa naj mi zdaj kakšen foušljivec kar vrže naprej, da to ni res!): bloga nisem odprla zato, da bi z njim kaj zaslužila. Odprla sem ga, ker sem želela spremembo. Ker rada pišem, ker je to moj ventil. In tako bo tudi ostalo.

Se pa pri vsem tem še zelo lovim, zato sem danes za pomoč prosila simpatičnega fanta, ki ga človek niti poznati ne rabi, pa mu je nekako jasno, da je iznajdljiv in rojen za poslovni svet. Zna z ljudmi, zna predvideti, kaj jih zanima in kaj ne, zna pritisniti na pravi gumb. Pa še računalničar je za povrhu. In sva se tako malo zadebatirala okoli mojega bloga.

"Odprla si blog na blogspotu: pravilno. Facebook, twitter: pravilno. Nova spletna stran: neumnost! Saj nisi neka firma. Nova vizualna podoba bloga: priporočljivo. Tale roza postane monotona in precej kričeča je." Takole me je v parih stavkih zanaliziral, potem, ko sva se pogovarjala ... ja, še niti pet minut. Nekateri imajo to pač v sebi: Pridejo. Vidijo. Stresejo iz rokava. Mimogrede, tole roza barvo sem mu potem vrgla naprej, češ da je tip in da ga zato jemljem z rezervo. Bom pa vseeno vzela na znanje, ampak pssst, tega nisem priznala naglas! ;)

Dorekla sva še kar nekaj stvari, še kar nekaj jih, upam, bova. Proti koncu sem mu povedala, da se mi ni zdi okej, ker se že kar nekaj časa ukvarja z mano, pa se bojim, da ne bo mel nič od tega. Čas je vendarle denar, a ne?
- "Pa saj bom imel od tega to, da bom videl, kako izgledajo blogi, kako delujejo in kakšen vmesnik imajo. To je znanje, ki mi zna še kdaj prav priti in ki se nekoč pa lahko tudi spremeni v denar, ane?"
- "Počutim se blond večino časa, ko govorim s tabo."
- "Eh, zakaj le? :)" 

Zato pa pravim: ni vse v denarju. Pametni to že vedo. Malo manj pametni se tega še učimo. 

Pa vendar: danes sem si šla kupit torbico za okoli pasu. Da ne bom imela več izgovorov, da med tekom nimam kam dati MP3-ja. Pred nekaj dnevi se namreč nisem spravila ven, ker je bilo za anorak (ponavadi sem MP3 pospravila kar v žep) že pretoplo, pri pajkicah in majčki pa ga nisem imela kam pospraviti. Zdaj je izgovorov konec. Cena: deset evrov.

Do konca še: 244 dni, 244 nalog. Se beremo jutri.

120. dan: Velika slika

"Berem tvoj blog. So nekam čudni dnevi, ane? Tudi jaz jih imam," mi je rekla sodelavka, ko sva pili prvo kavo in zraven malo po babje pojamrali. Takoj je bilo za odtenek lažje. Kaj pa vem, ljudje smo pač takšni - radi vemo, da nismo sami v tem zosu, ki se mu reče življenje. Ne da bi ji privoščila slabo, daleč od tega, samo nekoliko pa, priznajmo si, odleže, če ti nekdo iskreno reče, da te razume. Sploh, ko nisi najbolje razpoložen. In, roko na srce, se s takšnim človekom lažje pogovarjaš, kot pa z nekom, ki vedno trdi, kako perfektno je vse. Perfektna služba, perfekten partner, perfektni prijatelji, perfekten dopust. Japajade.

"Veš, sem ugotovila, da si samo ne smem risati velike slike. To me je še vedno zamorilo. Moram bolj živeti za tukaj in zdaj in manj razmišljati o tem, kaj še bo, kaj je že bilo in česa nimam, pa bi po vseh standardih morala imeti," je razpredala dalje. In dala sem ji prav. "Ja, se strinjam. Življenje že samo po sebi prinaša dovolj težav, če si jih še sami non-stop ustvarjamo, ker se sekiramo, kaj smo in kaj ne ... Saj bi se nam še zmešalo!"

Po delavniku sem se odpravila do prijateljice Urške. Ona je ena tistih oseb, ki ji lahko rečem samo - kapo dol! Pri 29 letih z možem in čudovito hčerkico živi v svoji hiši. Resda še ni čisto končana, ampak toliko je že urejena, da mlada družinica brez težav biva v njej. Počasi končujeta tudi detajle, z njenim Borisom pa sta si vse ustvarila z lastnim trudom. Okej, saj jima ob strani stojijo tudi njuni družini in prijatelji, ampak še zdaleč jima ni bilo vse prinešeno na pladnju. Ponudijo se za kakšno delo, da jima ni treba plačati vsakega mojstra posebej. Sicer pa že leta in leta varčujeta in pazita na vsak evro. Ki ga prigarata. Oba. S tem sta - sicer povsem nehote - velik opomnik moji generaciji. Mladi radi tarnamo, da se v teh časih ne da. Niti do stanovanja, kaj šele do hiše. Pa to ne drži. Le vizijo je treba imeti. In pravega človeka, ki bi to delil s teboj. Urška in Boris sta dokaz za to.

"Sicer se nimam pravice vmešavati, ampak vseeno: boš morala razčistiti, čas beži, saj veš," mi je - vem, da dobronamerno - potrkala na vest. Seveda je to letelo na moj nerazčiščen ljubezenski odnos. In tudi njej sem morala - dati prav! Pa čeprav zagovarja točno nasprotje tistega, kar sva se zjutraj pogovarjali s sodelavko. 

Velika slika torej more biti, saj večno ne bom mogla živeti tako, kajne? Ampak na silo ne gre, tudi to vem. "Zaenkrat se bom morala zadovoljiti z nekim srednjim formatom," sem razmišljala, ko sem svoji skupinici Sredini pohodi ušla nekoliko naprej in v svojem tempu sopihala proti vrhu Primoža. Neko vizijo že imam, sicer ne bi že 120 dni brali mojih zapisov. Ampak ali me to vodi v pravo smer? Bog ve. Upam na najboljše.

Do konca še: 245 dni, 245 nalog. Se beremo jutri.

119. dan: Preresna? No, ja.

Zbudila sem se depresivna. Kaj je razlog za to, sem vedela, kako se spraviti v boljšo voljo, pa niti ne. A mi je pri tem, hvalabogu, pomagal prijatelj, s katerim sva bila ravno na vezi prek esemesa in sem mu spotoma še potarnala o svojem ne ravno bleščečem počutju. "Seveda si depresivna: to pa zato, ker ne piješ, se ne drogiraš in ne bereš čudnih knjig. Potem pa vidiš svet takšen, kot v resnici je!" V hipu mi je narisal nasmeh na obraz in dan je bil vsaj za odtenek lepši.

To mi je všeč pri fantih: da nas, ko jamramo po dolgem in po čez, znate postaviti na realna tla. Nekaj v smislu: "Pa daj, ne teži, saj ni tako hudo!" Ob pravem trenutku nas opomnite, da je življenje nemalokrat tudi lepo in zabavno in da naj se končno začnemo tako tudi obnašati. Tudi zato vas imamo rade in če sem vam to priznala v takšnem obdobju, kot sem trenutno - ja, potem zagotovo drži!

Nekako sem se prebila čez dan, v glavi sem si venomer ponavljala, da svoje življenje, počutje, delo in nasploh vse, kar me obdaja, jemljem preresno. Pa sem kmalu prišla do zaključka, da ni čisto tako.

Ob šestih smo se dobili na stadionu Kodeljevo, na Adidasovi šoli teka. Bil je odličen trening, čeprav sebe ne bi ocenila niti z zadostnim. Ob koncu ure sem bila čisto crknjena, a s tem, kar sem pokazala, ne morem biti zadovoljna. Zato sem si obljubila, da se v prihodnje bolj intenzivno posvetim tej dejavnosti: predvsem moram popraviti tempo in več delati na vajah, ki jim naš trener reče Abeceda teka in ki pomagajo popraviti tekaško tehniko.

Nič ni narobe, če se resneje lotim stvari, za katere sem prepričana, da so zame dobre. Samo za tisto, na česar nimam vpliva ali pa me že samo po sebi spravlja v slabo voljo, se ne bom več toliko sekirala. No, vsaj poskusila bom, da se ne.

Do konca še: 246 dni, 246 nalog. Se beremo jutri.