208. dan: BUM-TRESK-BUM!!!

Še včeraj takle čas sem uživala na idiličnem otočku Prvić, nedaleč od Vodic. Sprehod po mestecu z majhno pristaniško luko je bilo kot odraz vseh lepih občutkov, doživetih v zadnjih 11 dneh. Vse je bilo tako idealno, da me je pri srcu prav stiskalo, ker sem vedela, da je konec neizogiben. Vedno je.

Tisti čudoviti sončni zahod iz čolna, ki je glisiral po Jadranu, in še zadnja (ampak res zadnja) jutranja kavica ob morju bi mi morala napolniti baterije za vse zdrahe, ki me čakajo v naslednjih dneh. In res, res držim pesti, da sta mi tudi jih. 

Ker jaz se blazno bojim neviht. Vseh vrst. In točno vem, da vremenska napoved za bližnjo prihodnost ni prav posebej obetavna. Pravzaprav lahko kar slišim, kako že grmi in treska, neurje je vse bližje. A danes sem se, ko sem prišla domov, vsem pogovorom namenoma izognila. Vem, da se s tem obnašam kot noj, ki tišči glavo v pesek, ampak zdajle preprosto še ne morem. Samo spala bi. In sanjala o pravljici, ki sem jo živela te dni, pa je pravkar minila. Samo upam lahko, da se še kdaj ponovi.

Do konca še: 157 dni, 157 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Dragi moj slavljenec, tale je zate.