83. dan: Zadela sem na loteriji!

Današnjega ponedeljka sem se bala. Pa ne le zato, ker je za mano precej stresen vikend, ampak predvsem zato, ker je pred mano tudi zelo stresen teden.

Jutro je bilo takšno, kot sem pričakovala. Zaradi veliko dela, ki me je čakalo v službi, bi se najraje pokrila čez glavo in si vzela dopust. Ja, tako nekako, kot to storijo noji, ki, kadar jih je strah, zarijejo glavo v pesek. Seveda je zmagal razum in sem se - sicer nejevoljna in neprespana - skobacala iz postelje.

Ko sem prišla v naše uredništvo, je ta občutek vsaj uplahnel, če že ne izginil. Živčna vojna je v meni divjala le, dokler se nisem lotila dela. Nato pa sem spet spoznala, da imam rada svojo službo. Da v občutljivih trenutkih, ko se mi zdi, da je moj cel svet postavljen na glavo, najbolj pomaga prav to. "Delo krepi človeka," mi velikokrat reče mama. Res je.

Nekaj čez poldan sem dobila klic, ki sem ga potiho sicer pričakovala. Čeprav gre za zelo perečo temo in bolečo osebno izpoved, ki jo seveda jemljem z vso tankočutnostjo in spoštovanjem, sem bila vesela, da je dotična oseba poiskala prav mene. Ekskluzivo pa, kot je pojasnil glas na drugi strani telefona, mi je dal zaradi mojega dosedanjega dela. Pohvala, ki mi je res pobožala dušo.

Adrenalin, ki se mi sproži ob takšnih klicih, je težko opisati. Prepričana pa sem, da se ti občutki prebudijo v meni samo zato, ker obožujem svoje delo. Marsikdo mi je že rekel, da nisem piska za Slovenske novice. Jasmina, recimo, ki me je danes neizmerno razveselila s telim zapisom, celo odkrito priznava, da je bila ob tem, ko sem dobila službo, skeptična, češ da imam za takšen nivo medija prevelik potencial.

Jessy, saj vem, da mi hočeš samo dobro in tega sploh ne jemljem za slabo, ampak vseeno se ne strinjam popolnoma. Sem preprosta, kmečka duša, zato so prav zgodbe malih ljudi tiste, ki si jih najbolj vzamem k srcu. Zato jih rada razkrivam, zato jih rada delim. Nič ne rečem, ob kakšnem svojem članku sem se tudi sama že lopnila po glavi in si rekla: "Pa kaj, hudiča, to delam?!" A kadar pride do mene zgodba, kot je bila današanja, sem ponosna, da sem del časopisa, ki mu je mar za ljudi, ki nosijo neverjetna bremena, a jih, ker na bančnih računih nimajo naloženih milijonov, nihče ne jemlje zares.

Po kolesarski turi, ki sem si jo privoščila pozno popoldne, sem se znova opomnila, da sem zadela na loteriji! In to kar dvakrat! Prvič: ker sem se rodila zdrava. In drugič: ker imam službo, ki me za povrhu vsega še izpopolnjuje in veseli. Na žalost se v teh časih le redkokdo še lahko pohvali s takšno dobitno kombinacijo.

Zato se bom poskušala manj obremenjevati s tem, kar nimam, in biti bolj hvaležna za to, kar imam.

Do konca še: 282 dni, 282 nalog. Se beremo jutri.

82. dan: Ljubimec

Po psihično napornem dnevu in večeru sem si zaželela samo njega. Moj pobeg. In z vsakim kilometrom, ki sva ga naredila skupaj, sem se počutila bolje. Končno sem bila osvobojena. Vsaj za nekaj ur sem se znebila vseh spon, ki me težijo.

Vstala sem že navsezgodaj in se odpeljala sončnemu vzhodu naproti. Bila sem sama z njim, vseskozi je igrala glasba po mojem okusu. Idealna družba. To me je pomirjalo, na trenutke sem celo dobila lažen občutek, da je vse v mojem življenju okej. Verjetno zato, ker sem vedela, da se bom danes lahko posvetila samo njemu in se ne bom ukvarjala s popolnoma nobeno drugo stvarjo. Ker danes je bil dan za mojega ljubimca. Za mojega Opla.

Že pred časom sva se s prijateljico dogovorili, da bova skupaj obiskali tečaj varne vožnje na Vranskem. No, v resnici me je za to najprej navdušil brat, ki mi je dejal, da to ni samo zelo uporabno, ampak tudi nadvse zabavno. Ne bi se mogla bolj strinjati. Priporočam vsem. Res.

Dolgo sem živela v prepričanju, da je avto nekaj, kar ni zame. A nato sem šokirala samo sebe in ugotovila, da mi je vožnja pisana na kožo. In ko pride takšno jutro, ko bi rad samo pobegnil, je najlepši občutek, ko se od vsega, kar te boli, lahko kar odpelješ. Dobesedno. Verjetno je naključje, da sem se tako počutila prav danes. Kakorkoli, nedelja, preživeta na cestnem poligonu, kjer sem si lahko dala duška, je bila kot naročena.

Šele pozno popoldne sem se vrnila domov, več moči kot za kratek sprehod danes nisem našla. Jutri je ponedeljek. Z vsemi težavami in obveznostmi ter z vso svojo realnostjo vred. Nič kaj prijetno. A zdajle se ne bom obremenjevala: dan je bil lep in samo še padla bom v posteljo. In bom pobegnila še enkrat. V svet, ki ne obstaja.

Do konca še: 283 dni, 283 nalog. Se beremo jutri.

81. dan: Vesminu v slovo

Za današnji blog sem imela že kar nekaj zamisli, o čem bi pisala. Recimo o tem, kako sem posnela selfie brez make upa (Nina, hvala za nominacijo) ali o tem, kako sem prvič zares preizkusila kolo, za cilj pa izbrala svojo nekdanjo domačo vas, kjer sem obiskala strica in njegove, s katerimi se res že predolgo nismo videli. Ali o čudoviti novici, ki sem jo izvedela od svoje zelo drage prijateljice. Ali o izjavi, ki me je spravila v bes. No, zagotovo je to slednje še najmanj vredno omembe.

Skratka, lahko bi pisala o marsičem, kar je bolj ali manj pretreslo moj današnji dan. A na žalost si bom letošnji 29. marec najbolj zapomnila po tem, kako sem izvedela žalostno vest, da nas je zapustil naš Vesmin.

"Živijo, Majči, a bomo kaj delali?" me je pozdravil vsakič, nazadnje še včeraj dopoldne. Bil je naš stalni sodelavec, s katerim smo redno in z veseljem delali. Bil je zanesljiv in odličen fotograf, ki je ljubil svoje delo. In to je lastnost, ki jo v profesionalnem življenju zagotovo najbolj cenim. A Vesmin je bil še mnogo več. Bil je sonček, dobričina. Bil je človek, ki si ga preprosto moral imeti rad.

Čeprav težko rečem, da sva bila dobra prijatelja, mi je bilo ob novici, da se je skupaj z očetom tragično ponesrečil v letalski nesreči, hudo. Res hudo. In to, da sem bila v njegovem širokem krogu znancev in ljudi, ki so ga izjemno spoštovali, tudi jaz, si štejem v čast. Pogrešala bom njegov nalezljiv nasmeh, iskrive oči, večni pozitivizem. Pogrešala bom njegov vedno prijazen pozdrav. Pogrešala bom tudi njegovo iskrenost, ko mu kaj ni bilo všeč. Ja, zagotovo lahko rečem, pogrešala ga bom. 

Redko se hvalim s kakšno svojo fotografijo, a danes bom naredila izjemo. Ker jo je posnel eden najboljših v Sloveniji, ker jo je posnel Vesmin. To je bil tudi večer, ko sva se spoznala in se potem "delovno" družila še dolgo v noč. Bil je lep večer. Ostaja lep spomin.

Dragi Veso, počivaj v miru.

Do konca še: 284 dni, 284 nalog. Se beremo jutri.

80. dan: Ekskluzivna solata in K.ul družba

Dve stvari sta pomembno zaznamovali moj današnji dan.

1. Že od nekdaj obožujem prvo spomladansko solato. Ta mehko, ji rečem jaz. Seveda je vzgojena in pridelana na domačem vrtu izpod pridnih rok mojih starih staršev. Vsakega aprila nestrpno čakam, kdaj bo napočil tisti dan, ko bo prvič na jedilniku. In, evo, dočakala sem - prvo ta mehko solato v 2014. "Jo še ni toliko, da bi jo lahko nabral za vse. Tako da si čisto prva, ki jo boš letos jedla," mi je rekel ata, ko sem po napornem petkovem delovniku prišla iz službe. Temu se reče prvovrstno razvajanje. In zaradi te solate se počutim pomembno. Ker mi na takšen način zna brez besed povedati, kako me ima rad. In ja, pojedla sem jo celo skledo. In ne, nisem normalna. Vem.

2. Se še spomnite moje K.? Vse od mojega 64. dne si pridno piševa in spodbujava. Če sem iskrena, je večkrat ona tista, ki mene malo potolaži ali me brcne v rit. Verjetno bi moralo biti ravno obratno. Kakorkoli že: po dobrih 14 dneh sva se uspele uskladiti. Čeprav je doma iz mojih krajev, hodi v šolo na čisto drugem koncu Slovenije, zato sva brž izkoristili vikend, ko je tukaj, in jo skupaj mahnili na Primoža.

Bila je super družba in kljub nekolikšni razliki v letih sva ugotovili, da imava veliko skupnih točk. Obe sva, recimo, skavtinji (ona je v nasprotju z mano še vedno aktivna) in obe sva se učili igranja na prečno flavto (in obe se zadnje čase nanjo premalokrat spomniva, ampak - prav tako obe - zdaj delava na tem, da bi se to spremenilo). Pa še marsikaj drugega sva modrovali po poti navzgor in navzdol. 

Na primer:
- nobena od naju se za šankom ne bi najbolje obnesla (malce sva štorasti že po naravi),
- profesionalni šport ni najbolj zdrav (vsem šampionom kapo dol, ampak vseeno ...),
- v ženskem kolektivu ni najlažje delati,
- žensk je številčno (gledano generalno) več kot moških,
- v osnovni šoli je tipov več kot punc, ko prideš v srednjo, je pa ravno obratno (kje je logika???),
- fantje so bolj zapečkarski (izjema so tisti, ki hodijo v diskoteke, ampak taki naju itak ne zanimajo), sicer pa očitno ždijo doma, gledajo fuzbal in špilajo igrice na računalniku (ja, malo sva pošimfali, pa kaj?!),
- naslednjič ne greva hodit, ampak se spraviva na kolo in se odpeljeva na izlet.

Tako. Lep petek je bil. Zdaj pa šibam z mojimi puncami na večerjo v najboljšo kitajsko restavracijo v Sloveniji (Anže, upamo, da delaš). ;) In dan bo tako lep, da bo skorajda že kičast. :)

Do konca še: 285 dni, 285 nalog. Se beremo jutri.

79. dan: Skušnjave

Jaz sem tako naporen človek. Res. Pa pustimo zdaj to filozofiranje in ves svet okoli mene, s katerim se večino časa preveč obremenjujem. Naporna sem tudi v čisto banalnem smislu. Primer iz pred nekaj minut: pripeljem se domov, naložim stvari v avto, nekaj odnesem iz njega, se usedem nazaj v avto - ključev nikjer. Seveda mi je bilo jasno, da jih nisem mogla nikjer izgubiti, razen pač ... Nekje pred nosom!

V iskalno akcijo se je vrgla domala cela bajta. Premetali smo vse vrečke, torbice, mama je za vsak slučaj pogledala v kanto za smeti. Na koncu jih je našel ata, zraven sprednjega sedeža na majhni polički za odlaganje. "Joj, joj, punca moja, saj si še mlada. Vem, da imaš milijon stvari za opravit, ampak morala boš biti malo manj raztresena," mi je rekel, ko je pricingljal s ključi izza sprednjega dela avtomobila, jaz sem se namreč generalno lotila prtljažnika. "Oh!" sem zavzdihnila in prisežem, da mi je šlo na jok. Pa kako je človek lahko tako ... sploh ne najdem izraza, kakšen.

Kakorkoli, danes je že nasploh malo čuden dan. V službi sem bluzila kot že dolgo ne. Kavica sem, kavica tja. Saj ko sem se vrgla v delo, sem delala res intenzivno, a ponavadi to strnem v nekaj ur skupaj. Danes sem bila zbrana maksimalno 20 minut, potem sem že kam odtavala. "Greva na drink?" mi je rekel sodelavec, ko je bilo delavnika končno konec. Ni mu bilo treba reči dvakrat, seveda sem povabilo sprejela.

Prideva v lokal in naročim, kot mi je zdaj že v navadi, brezalkoholno pivo. Ko sva bila nazadnje skupaj na pijači, sem seveda naročila isto kot on - kavico in nekaj ta kratkega. "Ma, počutim se kot ozdravljeni alkoholik. Ampak res ne bom, po enem Unionu ali šnopčku ali čemur koli že, sem samo matasta in nič se mi ne da. Jaz pa moram še telovadit in blog napisat in ... Oh, če takole pomislim mi gre vse skupaj že res na živce," sem mu pojasnjevala.

"Kateri dan imaš zdaj?" je vprašal. 79. "Že?! Uf, še malo pa bo stotka," me je pohvalil. "Ma ja, ampak a si predstavljaš?! Nobenega popoldanskega bluzenja še skoraj 300 dni. Pa poletja za Ljubljanico pa decembrski kuhančki pa spontane žurke ... Vse to odpade?!" sem spraševala bolj sebe kot njega. "Lej, še vedno moraš vedeti, da si ti gospodarica tega. Ti si odprla blog, ti z njim upravljaš," mi je rekel. "Hočeš reči, če bom kdaj zabluzila, bom pač zabluzila?" Skomignil je z rameni. "Samo pravim, da so vse niti v tvojih rokah."

Prav ima. In na trenutke se že resno sprašujem, ali mi bo uspelo - konec koncev še nisem niti na četrtini poti! Priznam pa, da je bil občutek, ko sem odtekla sicer bolj mini krog po kamniškemu polju, skoraj zmagoslaven. Namesto da bi posedala v oštariji, sem naredila nekaj zase. Ampak še 286 dni??!

Do konca še: 286 (!!!) dni, 286 (!!!) nalog. Se beremo jutri.

P. S. Tole pa prav moram objavit. "Maja, lej, sem si zapisala, nekaj zate. Tole je bilo v jutranji oddaji, kjer imajo rubriko Dobra misel. Ko boš imela otroke, jim moraš kuhati čaj, da se bodo boljše učili," mi je danes po kosilu rekla mama. A ni faca, no?! :)

78. dan: Pravila igre

Zadnje čase opažam novo modno muho: odnosi (vseh vrst in potreb), ki so - brez obveznosti. V službi bi bil delodajalec najraje brez obveznosti do svojega podrejenega, prijateljice mi kar po vrsti jadikujejo, kako jim vsi tipi dajo vedeti, da so hude in pametne in oh in sploh, ampak da oni bi bili - brez obveznosti. Za piko na i to še sami priznavajo, če mi ne verjamete, si preberite komentar pod telim blogom. Pa, dragi Jure, da ne boš tega zdaj razumel kot napad: sem počaščena, da si si vzel čas in mi (oziroma nam) obelodanil tole vašo moško logiko, po kateri, če strnem, bi radi imeli vse, a - še enkrat ponavljam - brez obveznosti.

No, jaz pa v resnici mislim, da takšen odnos dejansko sploh ne obstaja. Saj sliši se res kul, morda celo zelo vizionarsko, ko nekdo nekomu reče, da bi se družil z njim, v zameno zato pa ne pričakuje ničesar. Nekateri bi v to radi prepričali celo sami sebe, ampak človek slej ko prej ugotovi, da dolgoročno to ne pelje nikamor. V vsakem odnosu se, hočeš nočeš, vzpostavijo neka pravila igre, za katera se pričakuje, da se jih obe strani vsaj kolikor toliko držita. In tipi, ki pravite, da to za vas ne velja - pomislite še enkrat: s tem ko punci rečete, da je vajin odnos brez obveznosti, ji avtomatsko date vedeti, da lahko kadarkoli in za kolikor časa hočete poniknete v neznano. Torej: Ne esemesaj me, ne kliči me, ker med nama ni ničesar. Hej, meni se to sliši kot pravilo. Nenapisano in neizrečeno, pa vendarle je - pravilo.

Nič drugače ni, ko si v zvezi. Novodobni fantje se jih otepajo kot hudič križa, ker, če citiram mojega bralca, je "to prekleto omejujoče in nekoristno". A bejž? Kot da ženske kdaj nimamo vsega poln kufer. Ampak okej, recimo, da se vendarle najdeta dva, ki uspeta najti nek skupni jezik in sta si toliko všeč, da se spustita v razmerje. "Pa saj jaz res nisem zajebana punca. Z mano se načeloma da vse zmenit. Ne bi težila, če bi hotel ven s kolegi, ker vem, da vsak človek rabi prijatelje. Ne razumem, česa se toliko bojijo," mi je zadnjič pravila kolegica.

O tem sem razmišlaja še tudi danes, ko sem si privoščila en velik špancir okoli Kamnika. A tukaj si moramo tudi ženske priznati, da to ne drži popolnoma. Tudi jaz sem se z leti naučila marsikaj, med drugim to, da fantu moraš dati dovolj maneverskega prostora, da se počuti dovolj svobodnega, da ga zveza ne duši. Tega se držim, a hkrati (no, zdaj se pa že res ponavljam) morajo veljati neka pravila igre, sicer se vse skupaj slej ko prej poruši.

Moja Urša me je danes razsvetlila še s tole mislijo, ki jo je nedavno našla v knjigi z naslovom Igra, katere avtor je - to ni nepomembno! - moški: "Ponavadi ti tisto, kar si želiš, ne pade v naročje. Pade nekam blizu, ti pa moraš to stvar prepoznati, vstati ter se z delovno vnemo in z veliko časa posvetiti temu, da bi jo dobil. To ni zato, ker bi bilo vesolje kruto. Je zato, ker je vesolje pametno. Ima svojo teorijo o mačkah in vrvicah in ve, da ne spoštujemo stvari, ki nam kar padejo v naročje."

Amen.

Do konca še: 287 dni, 287 nalog. Se beremo jutri.

77. dan: Obljuba dela dolg

Že res, da materinski dan zame ni več isti in tudi nikoli več ne bo, ker nimam več mami. A ta praznik mi je kljub grenko-sladkemu priokusu še vedno nadvse pri srcu. In konec koncev je v mojem življenju še toliko oseb, za katere sem lahko hvaležna, da jih imam. Med njimi je, kakopak, tudi moja zlata stara mama.

Že od kar pomnim, sem rada v njeni družbi. Imava enak smisel za humor in včasih se kakšni stvari reživa kot zmešani, ata pa zraven samo odkimuje z glavo. Tudi moji prvi spomini na otroštvo so vezani prav na njo. Spomnim se, recimo, kako mi je kot majhni deklici delala palmice na vrhu skuštrane glave, kako sva radi skupaj prepevali njeno najljubšo Jaz sem mala roža in kako mi je vsako jutro, ko me je mami pripeljala k njej v varstvo, pripravila čokolino (brez bunkic!). :)

Na nek način sem vse do danes ostala njena mala in navihana scrkljanka. Še vedno namreč skrbi zame in me razvaja na vse možne načine. Je pa res, da se je zadnja leta najin odnos spremenil. Zame ni več samo moja stara mama, ampak še mnogo več. Jaz sem v njej našla oporo ob izgubi matere, ona pa v meni tolažbo ob boleči smrti hčerke. Težko je opisati, kako močna čustva so to, vem pa, da je mama bila in tudi vedno bo ena najpomembnejših oseb v mojem življenju.

In zagotovo še zdaleč nisem edina, ki tako misli. Kako čudovita ženska je, mi je danes povedal že pogled na našo jedilno mizo. "Veš, tole mi je prinesel ata, tole Jani, tole pa Jasmina. Aja, tale je pa od Anice. No, tole sta mi pa Matjaž in Nevenka prinesla," mi je razlagala, ko sem začudeno strmela v prostor, ki je bolj kot na kuhinjo spominjal na cvetličarno. Ker vem, kako obožuje rože, sem ji seveda tudi jaz poklonila šopek. 

Sem se pa na letošnji materinski dan odločila še za nekaj prav posebnega.

 

Ko sem bila še osnovnošolka, sem šest let obiskovala tudi glasbeno šolo, a nato sem flavto brez kakšnega posebnega razloga postavila v kot. Še živo pa se spominjam, kako rada in s kakšnim ponosom me je gledala mama, kadar sem imela kakšen nastop. V zadnjih petih letih, od kar živiva skupaj, mi je že ničkolikokrat rekla: "Kaj pa flavta, Maja? Ta instrument pa tako lepo zveni, ti pa sploh nočeš več igrati nanj," me je vselej prijazno okarala.

Prav tolikokrat, kot me je prosila, naj ji spet kaj zaigram, sem ji odvrnila, da ne morem, ker moram flavto prej nesti k nekomu, da jo intezivno sčisti in oglasi. "To je že vse razglašeno in zaprašeno, mama. Ampak, saj bom, obljubim," sem se venomer ponavljala, nazadnje pred nekaj tedni.

Danes pa sem le naredila korak naprej v tej smeri: flavto sem odpeljala na generalni servis. A se ne sliši hecno? Ampak točno tako so temu rekli v glasbeni trgovini. Kakorkoli: do maminega rojstnega dne, ki ga ima 28. julija, bom zvežbala kakšno od njej ljubih pesmi in to bo moje darilo zanjo. Vem, da bo neizmerno vesela. Ampak, pssst, ne okol' govort. Če bo za tole izvedela njena best frendica Pepca, s presenečenjem ne bo nič! ;)

"Jst sm ziher, da bo kar zajokala," mi je popoldan rekla moja Lidija, ko sva hiteli proti Staremu gradu. Se bojim, da ima kar prav. Ampak to bodo solze sreče, zato se jih v resnici že prav veselim.

Do konca še: 288 dni, 288 nalog. Se beremo jutri.

76. dan: Firbec ima dve plati

Nimam se za posebej firbčnega človeka. Seveda me zanimajo stvari, ki se dogajajo okoli mene, a kadar na cesti, recimo, ne morem vplivati na potek dogajanja, se brez težav obrnem stran in odpeketam naprej. Zato tudi nikoli nisem razumela ljudi, ki ob prometni nesreči ali kakšni drugi katastrofi stojijo tam samo zato, da pasejo zijala. To me v resnici nervira in že se je zgodilo, da sem jih okoli tega kakšnemu tudi napovedala.

Po drugi strani pa - ko me nekaj res zanima, ponavadi vztrajam toliko časa, da izvem, kar želim izvedeti. To se je zgodilo danes na fitnesu. Saj tisti "ta zajebani" steper sem enkrat že omenila, kajne? Gre za napravo, ki simulira hojo po stopnicah in na kateri sem že po dveh minutah izčrpana do amena.

Večinoma se z vsemi možnimi števci, ki se prikazujejo na fitnes napravah, ne obremenjujem. Gladko tudi ignoriram, ko tekaška steza skoraj ponori, naj se primem za ročko, da mi zmeri srčni utrip. A očitno pri omenjenem steperju tudi imunost na takšne meritve popusti. Že prejšnjič sem se spraševala, kaj pomeni vse daljša črta na ekranu, ki pa me je danes že pošteno spravljala ob živce. Za nameček se je na desni strani vseskozi odštevalo od 30 proti 0 in na vsak način sem hotela izvedeti, kaj, hudiča, to pomeni.

Naposled sem le ugotovila, da se ob vsakem izteku tridesetih sekund (ja, odštevalo se je v enakih časovnih intervalih), črta podaljša za eno enoto. Hm, kaj pa se zgodi, ko pride do konca ekrana? Ženska radovednost mi seveda ni dala miru. Čeprav sem sopihala že kot kakšen konj, sem trmarila in vztrajala, da bi bila kača cela.

Naposled je do polne črte manjkala samo še ena enota. Začelo se je zadnje odštevanje od 30 proti 0: pet, štiri, tri, dva, ena in ... Pričakovala sem najmanj zvok fanfar ali gromko aplavdiranje ali kar oboje, v resnici pa se je na ekrančku za nekaj milisekund izrisal napis "Ziel efr ...slzhjn (ne spomnim se druge besede)." Verjetno pa to v nemščini pomeni nekaj v smislu "Cilj dosežen". "A to je to?!" sem se namrščila sama pri sebi. Ampak, okej, nič hudega. Vseeno sem bila vesela - na steperju sem zdržala celih 15 minut!

Radovednost pa ni vselej lepa čednost. Včasih na ljudi tudi negativno učinkuje. Ko sva pred nekaj dnevi s prijateljico sedeli na kavi, sem toliko časa drezala v njo, da mi je naposled le povedala: "Okej, če že hočeš vedeti: meni je moj rekel, da bi me, če bi jaz pisala takšen blog, kar pustil." Po mojem razočaranem pogledu je hitro dodala: "Ah, ti desci. Jaz ne vem, kaj jim ni jasno. Pa da veš - prebere te pa vseeno čisto vsak dan." "Ma ne, saj ima pravico do svojega mnenja," sem ji odvrnila, sebe pa še enkrat opomnila - ne moreš biti všeč vsem! "Lej, prej ko se boš nehala obremenjevat, kaj vsi okoli tebe mislijo o tem, bolje bo zate," je rekla, kot bi mi brala misli.

Prav ima. Zato me od zdaj naprej zanima samo še to, kaj pomenijo črte in številke na mojih fitnes napravah. ;)

Do konca še: 289 dni, 289 nalog. Se beremo jutri.

75. dan: Trojni preizkus

1. Preizkus: Lenoba
Bilo je prijetno nedeljsko popoldne v krogu fantove družine. Saj veste, kosilo z govejo juho, pečenko in vsem, kar paše zraven, za konec pa še sadna kupa. Ne, nisem se ji odrekla. Sledila je kavica in klepet, naša sončica Eva je vseskozi veselo čebljala in res je bilo vse tipi topi. Nikoli nisem razumela nekaterih kolegic, ki so se ji nedelje v krogu fantove družine zdele potrata časa. Jaz jih obožujem. Morda zato, ker sem precej družinski človek. In ker se na (dobre) ljudi hitro navežem, zato sem jih že zdavnaj vzela za svoje. Verjetno pa predvsem zato, ker zadnja leta to precej pogrešam. Kadar se dobim z mojimi, je še vedno zelo prijetno, a od kar ni mami, ni več isto.

Okoli petih popoldne, ko smo se ravno "pričkali" okoli tega, ali je Zadar še Kvarner ali paše že v Dalmacijo, me je prešinilo, da nimam pojma, kaj bo tema današnjega bloga. Zaradi tega sem postala kar malce nervozna. "Najbolje bo, če se spravim na Stari grad, med hojo ponavadi dobim kakšen navdih," sem si rekla in dragemu začela težit, da bi se počasi spravila proti domu. "U, vidiš, ti je že prišlo v kri. Ne moreš več brez rekreacije," mi je rekla Nataša. No, ja. Ne čisto. Ali pač? Kakorkoli, že uro kasneje sem zadovoljno uživala v razgledu iz Starega gradu. Ocena: odlično (5)
 
2. Preizkus: Močeradi
Že od kar pomnim, imam kosmate živali raje kot kakšne golokože plazilce ali dvoživke. Celo pogled na kosmatega pajka - čeprav so večji in verjetno tudi nevarnejši - mi je ljubši, kot pa na kakšno suho južino, ki se je udomačila v kotu moje sobe. Naj mi ne zamerijo vsi živaloljubci, ki pravijo, da moramo imeti do vseh živih bitij enak odnos. Jaz sem, kar se tega tiče, precej pristranska.

Zgodilo se je pred leti, ko sem še bila aktivna skavtinja. Bil je sicer lep, sobotni izlet, a na žalost tudi deževen. Ko smo se pojali po enem od bližnjih gozdov, mi je spodrsnilo. Poskušala sem uloviti ravnotežje in pri tem prijela nekaj hladnega in sluzastega. Ob pogledu na speštanega močerada, mi je postalo slabo. Čeprav je nasrkal on in ne jaz, se jih od takrat bojim. Prav zares bojim.

Današnja pot na Stari grad je bila zato na nek način adrenalinska: te črno-rumene nadloge so se mi namreč na vsakih pet metrov nastavile na pot. Dobesedno sem cvilila od strahu. In ne, ob pogledu na miško ne skočim na stol in ne vreščim do onemoglosti. Močeradi? No, to je pa druga zgodba. Čeprav sem bila sama sebi smešna, si nisem mogla pomagati. Čisto zares sem cvilila vso pot do vrha. Na poti navzdol sem srečala samo enega. Morda zato, ker se je že znočilo in jih zato sploh nisem opazila. Ne vem. In tudi nočem vedeti. Ocena: dobro (3)

3. Preizkus: Za Uroša
Še ne tako dolgo nazaj je znanec objavil naslednje: "Če vaš partner trdi, da ne spremlja vašega facebook profila, spremenite status iz 'v zvezi' v 'samski'." Ker moj Uroš še vedno trdi, da me ne bere in da me tudi ne bo, sem se odločila za test: v kolikor se bova v naslednjih dneh sporekla, ker sem objavila tole fotografijo (glej levo), mi bo jasno, da to ne drži. Sicer pa se samo frajari, v resnici pa kdaj pa kdaj vendarle pokuka sem. No, možno je tudi, da bo zdaj zaradi tega nalašč molčal. "Iz principa," bi rekel on. Uroš, ne bit' hud, no, tale frizurca je res top! ;)
Ocena: neocenjeno (še)

Do konca še: 290 dni, 290 nalog. Se beremo jutri.

74. dan: 3 x 12

Če do zdaj v ta blog nisem vložila kakšne res večje investicije (še najdražji je bil nakup moje Lučke), se je to danes spremenilo. 503 evre in še nekaj centov sem še pred deveto zjutraj pustila v kamniškem trgovskem centru, a se zato lahko pohvalim - z novim kolesom! In števcem, čelado, kolesarskimi hlačami in vsem, kar še paše zraven. Waw, ponosna sem sama nase! :)

No, malce manj ponosna sem bila, še preden sem sploh uspela priti do blagajne. "Veš kaj, zlezi gor pa se tukaj malo zapelji po trgovini. Tako bova najlažje videla, katera velikost ti najbolj ustreza," mi je rekel prijazen prodajalec, po tem, ko mu nisem znala odgovoriti na preprosto vprašanje: "Kako visoka pa si?" Ker ne vem. Če bi me vprašal za kilograme, bi še vedela. Za centimetre pač ne.

In sem se zapeljala. ... Naravnost v stelažo s športnimi majicami! "A vidiš to črto? To je nekako proga, namenjena za poskusno vožnjo," mi je rekel z nasmeškom in pri tem res pokazal na neke vzporednice, zarisane po tleh. "Joj, se opravičujem, morda je še malo zgodaj. Še nisem spila nobene kave," sem se mu nerodno opravičevala. "Nič hudega, nič hudega," je bil prijazen, pri tem pa se je ves čas trudil, da ne bi padel v krohot.

A to še zdaleč ni bilo vse. "Koliko prestav pa ima?" sem vprašala in pri tem poznavalsko ugotavljala: "Aha, na tej ročki so 3, na tej pa ... 12? Se pravi 3 krat 12," sem ga pogledala. "No, to pa ne bo šlo, gospodična. Takšnih pa še niso izumili. Osem jih je pa res. Tole ni 12, ampak 1 in 2," je rekel, smeha seveda ni mogel več zadrževati. "Okej, okej, priznam. Sem totalen amater. Na kolesu sem bila nazadnje pred ... Uh, štelo bi se lahko kar v desetletjih," sem se nazadnje vdala.

Pozno popoldne je serviser namontiral vso dodatno opremo na mojega novega belega konjička, zato sem se vrnila v trgovino in se brez kakšnih hujših pretresov - tega, da sem sredi Qlandie izgubila ključe od avta in jih potem panično iskala po vseh trgovinah, kjer sem bila, raje ne bom omenjala! - napakirala domov. Čeprav je bila že skoraj noč, seveda nisem zdržala, da se ne bi zapeljala vsaj en krog po domači vasi. 

Še dobro, da je vsaj kolesarjenje nekaj, kar človek res težko pozabi!

Do konca še: 291 dni, 291 nalog. Se beremo jutri.

73. dan: Kako dam v nižjo prestavo?

Sredi noči - takrat, pravi, ima uradne ure - sem v spletni nabiralnik dobila Mihovo pošto. Že včeraj, ko sva hodila na Primoža, mi je omenil, da ga srbijo prsti. Takrat nisem razumela, kaj s tem pravzaprav misli, a vse mi je postalo jasno, ko sem danes zjutraj prebrala njegove vrstice.

To se mi zdi odlična ideja! Odpreti zavihek, kjer lahko objavljam bloge, zapise, razmišljanja vas, dragi bralci in prijatelji. Miha je bil prvi, ki si je drznil naglas povedati, kaj meni o vsem skupaj. O meni, mojem pisanju, mojem projektu. In to, da si je vzel čas in da ga je moj blog toliko pritegnil, da se je dejansko spravil k pisanju - kot pravi, se to ne zgodi ravno pogosto -, jemljem kot velik kompliment. In vem, da je tako tudi prav.

A ponavadi moramo ženske imeti zadnjo. ;) In zato seveda ne morem mimo vsebine njegovega zapisa. Prijateljsko mi svetuje, naj malo umirim svoj vlak smrti, o katerem mi je pravil že prejšnji teden. Ta njegov nasvet mi že ves dan po malem zaposljuje možgane. Ker - kako, za vraga, pa se to stori? Zato te, Miha, kar javno izzivam: prosim povej, daj mi navodila za uporabo. Jaz sem namreč kupila vstopnico in vstopila na ta vlak, še preden bi prebrala, kako se moram med vožnjo obnašati. Zdaj me pa tepe! :)

Kot sem ugotovila že prvi dan po odprtju bloga in kot si ugotovil tudi ti: poti nazaj ni. Ampak če želim biti iskrena (v prvi vrsti do sebe), potem moram orisati svoje dneve takšne kot so. Enkrat so polni lepih presenečenj, potrditev ljudi, ki me tako ali drugače opazijo in s tem pobožajo mojo dušo. Spet drugič me doletijo razočaranja, na katera nisem pripravljena in zato seveda odreagiram burno, verjetno preveč burno. Ampak takšna sem. In če je namen bloga, da sem pri svojem pisanju pristna, potem teh čustev ne smem skrivati. Tega tako ali tako nikoli nisem prav dobro znala.

Seveda moram ob vsem tem vseskozi loviti ravnotežje. In to ni ravno lahko. Velikokrat se moram opomniti, da sem se v vse to podala sama in da je breme, ki ga nosim zaradi tega, izključno moja odgovornost. Včasih izgubim kompas, a ga s pomočjo prijateljic, najbližjih, tebe in sploh vseh, ki se me tako ali drugače dotaknete, poskušam dobiti nazaj. Vmes mi tudi spodrsne in padem. Ampak veličina človeka se itak ne meri po padcih. Ampak po tem, kolikokrat se zna in zmore pobrati.

In če zaključim v tvojem slogu: priznam, trenutno sem v prostem padu. Kar hudem. Vse se mi zdi zelo naporno. Obenem vem, da me na poti do cilja čaka še veliko vzponov, padcev, loopingov, ostrih ovinkov in podobnih reči. Vožnja bo še nadvse razburljiva. Ampak preživela jo zagotovo bom. Prav zaradi ljudi, ki mi stojite ob strani in ste kot moj varnostni pas. Zato, hvala. 

Zdaj pa šibam zbistrit glavo s tekom. Ker ob vsej ostali rekreaciji možgani še vedno preveč pridno delajo. Jaz pa bi se ta hip rada - samo odklopila.

Do konca še: 292 dni, 292 nalog. Se beremo jutri.

72. dan: ZDA

Tega sem se najbolj bala. In se bojim še vedno. Nesprejemanja. Pa ne od ljudi, ki me opravljajo po kamniških lokalih in ki me poznajo le na videz ali me sploh ne. Ne bom rekla, da mi je za to vseeno, ker mi ni. Preveč sem občutljiva, čeprav se bom morala počasi navaditi, da je debela koža, takšna kot jo imajo sloni, obvezna oprema, če želim vztrajati pri tem projektu. A zares boli samo, kadar te ne sprejemajo najbližji.

Včeraj zvečer, ravno ko je bila zabava ob rojstvu male Julije na vrhuncu, me je presenetil SMS. Na žalost z negativno vsebino. Ne bom ovinkarila: atiju kolumna ni bila všeč. Meni, da je to preveč intimna zadeva, ki je ne bi smela dati v časopis. ... Že ko sem samo preletela vsebino njegovega sporočila, so me zalile solze. Umaknila sem se od razposajene družbe in poskušala nekajkrat globoko vdihniti in se umiriti. Ponavadi pomaga. Včeraj ni.

Najbolj boli kritika, za katero sam pri sebi veš, da je vsaj deloma resnična. In ne morem reči, da ati nima prav. Ker ima. Samo ne razume. Zato obsoja. In to ne povsem neupravičeno.

Tolažbo sem v tistem hipu iskala v človeku, ki je bil takrat zraven. In ki me že od vsega začetka ne podpira. Kako bi me torej tokrat? Čeprav, to moram priznati, sem opazila korak naprej: trudi se. Trudi se, da bi razumel. Že to je ogromno.

Po nekaj trepljajih po rami, češ naj si ne jemljem toliko k srcu, je le priletelo iz njegovih ust to, kar si res misli. "Veš, ti si kot ZDA. Oni mislijo, da lahko delajo, kar hočejo, in da se mora ves svet ravnati po njihovih pravilih. Ti to pričakuješ od nas. Od vseh, ki smo ti blizu. Da bomo svoje življenje prilagodili tvojemu." Čeprav sem se ob tem počutila kot grozna in brezčutna in nadvse sebična oseba, me je ta primerjava v nekem čudnem smislu razvedrila. "Jaz sem kot ZDA. Katastrofa!" sem mu v joku odvrnila. Oba sva se žalostno nasmehnila.

Saj pravim: najbolj boli kritika, za katero veš, da je vsaj deloma resnična.

To sem danes pravila Mihu na poti na Primoža. "Maja, jaz tega ne dojemam tako. Res ne. In če je že ravno omenil ZDA: oni so takšni zaradi nečastnih namenov. Ti pa bi samo rada rasla. In se postavila na noge. To je nekaj povsem drugega," je rekel. Verjela sem mu. Pa ne zato, ker bi v tem iskala uteho. On pač spada v skupino ljudi, ki sprejemajo, morda v meni in moji zgodbi celo najdejo nekaj zase. Zato me radi berejo in me podpirajo. Nezlagano podpirajo. Drugim se bom s tem početjem vedno zdela predrzna, celo bizarna. Tako bizarna, kot je v svoji politiki ZDA. In to me tako žalosti, da bi včasih kar obupala. Zares slab občutek je, ko spoznaš, da bi lahko celo gore premaknil, pa od določenih ljudi, ki jih imaš rad, ne boš dobil priznanja. Nikoli.

Mi pa vaših več kot 50.000 klikov v dveh mesecih in pol pove, da nekaj vseeno delam prav. Sem vesela. Čeprav z grenkobo v srcu.

Do konca še: 293 dni, 293 nalog. Se beremo jutri.

71. dan: Rojstvo in smrt

Življenje je polno nenavadnih kontrastov. Ne vem, kdo uravnava našo pot, če jo sploh kdo, ali pa je pač samo usoda takšna, da se najbolj pereča nasprotja kdaj pa kdaj strnejo v en sam samcat dan. Ali uro. Ali celo minuto.

Nekaj pred deveto zjutraj mi je zapiskal telefon. "Pozdravlja te mlada družina. Danes ob 7.52 se nama je rodila hčerka Julija," je pisalo v sporočilu, ki mi ga je poslala Anja. Čeprav sem imela v službi danes res veliko gnečo, je delo za nekaj minut obstalo. "Joj, moram poslati telegram. Uf, a se to sploh še pošilja? Seveda, da se ..." sem sama sebe spravljala v evforijo. Bilo je veliko klicov in SMS-ov, s prijatelji bomo rojstvo male deklice nocoj seveda proslavili kot je treba.

A že nekaj minut zatem, me je streznil povsem drugačen telefonski klic. "Oh, Maja," je zavzdihnila mama, ko sem se ji oglasila. V vsem jutranjem hitenju sem kar malce pozabila na današnjo kolumno. V trenutku mi je postalo jasno, zakaj ima tako otožen glas. "Veš, najprej je ata vzel časopis v roke, pa ga kar naenkrat slišim: 'Ne morem brat, nič ne vidim'. Sem si mislila: Kaj mu pa je? Pa ga pogledam izza štedilnika in vidim, da joka. Sem potem še sama začela brat ... Oh, Maja," mi je razlagala s tresočim glasom. "Mama, oprosti, res oprosti. Nisem vama hotela zagreniti dneva," sem ji odvrnila. Čeprav sem jima že pred nekaj dnevi omenila, da jima bo ob branju te kolumne težko, mi je postalo žal, da ju nisem zjutraj še enkrat poklicala in ju pripravila na to.

Ko se je le nekoliko pomirila in mi zagotovila, da bo vse okej in da se več pogovoriva, ko pridem domov, sem se le posvetila nazaj svojim delovnim obveznostim. A le stežka sem se zbrala, v vsako stvar sem morala vložiti veliko več energije kot ponavadi.

Po napornem delavniku sem se le odpravila domov. Nekje na poti me je prešinilo, da moram nujno obiskati mami. Ob dnevih, ko v meni vre veliko čustev, mi je to prišlo že v navado. Obisk na grobu ni bil dolg, le toliko, da sem ji povedala, da sem v dvomih. Ker ne vem, ali sem s to kolumno mami in atu morda naredila preveč gorja. Vedela sem namreč, da sem na plan izzvala bolečino, ki sicer vseskozi tli v njima, in tega nisem želela. Zato mi je bilo težko. In mi je še vedno.

Pričakala sta me na vrtu. Takoj sem odhitela k njima, mama je imela še vedno solzne oči. "Mama, saj veš, da nisem hotela nič slabega ..." sem začela. "Seveda vem. Oh, Maja, ne misli, da sva ti zamerila. Samo tako jo pogrešava," je rekla. "Vem, mama, vsi jo. In resda je vsa ta grenkoba ob njeni smrti še tako močno vtisnjena vame, da ljudje zdaj morda mislijo, da se je spominjam samo po tem. Ampak se je ne. Ona je bila čudovita ženska. In najboljša mama. In tudi o tem bom še nekoč pisala," sem ji odgovorila. Z vso iskrenostjo, ki jo premorem. Vem, da mi verjameta. A ta občutek tesnobe bo ostal v njima. Verjetno še bolj kot v meni. Okoli tega se počutim tako grozno nemočno, da včasih prav fizično začutim, kako me stisne v prsih.

Da bi si vsaj malce spraznila glavo, sem se odločila za tek. Ob sprehodu ali kadar se odpravim na kakšen hrib, mi misli še vedno pospešeno delajo, pri teku je nekoliko drugače. Telo je toliko v pogonu, da se možgani dejansko vsaj malo odklopijo. Zato se mi zdi, da pri teku človek dobesedno beži sam pred sabo. In danes sem to potrebovala.

Ker danes je težek in naporen dan. A obenem čudovit. In zdaj ni čas za objokovanje bolečine. Zdaj je čas za veselje ob čudežu, ko je na ta svet prijokala mala Julija.

Do konca še: 294 dni, 294 nalog. Se beremo jutri.

70. dan: Nariši nov dan

Kar se tiče glasbe, sem zelo odprt tip človeka. Seveda so mi nekatere zvrsti ljubše kot druge, a načeloma poslušam vse, le na kakšnem res težkem metal koncertu ali elektronskem "štancu" me najverjetneje ne boste srečali. 

Nimam se za glasbenega strokovnjaka, čeprav sem končala nižjo glasbeno šolo, šest let sem igrala flavto. Ja, seveda sem zato fanica Tinkare Kovač in ja, letošnja zmagovalna skladba iz Eme mi je tudi ali predvsem zaradi nje zelo všeč. A, kot pravim, se nimam za glasbenega strokovnjaka. Ponavljam zato, ker opažam, da sicer veliko ljudi očitno meni, da to so, vsaj če sodim po tem, koliko sodijo.

V resnici mi gredo tisti, ki venomer ponavljajo, da je "slovenska muska navadn pofl", pošteno na živce. Spomnim se, da je nek moj znanec vseskozi pljuval naše glasbene ustvarjalce, obenem pa mi je milijonkrat povedal, kakšen car, da je Psy. Saj veste, tisti korejski nebodigatreba, ki je s svojim "Blablastylom" - še danes mi ni jasno, zakaj - postal svetovni fenomen. "A ti to resno? Oprosti, ampak ne štekam. Tale spaček, ki je kao smešen zaradi nekega stopicanja sem in tja, ti je totalno hud, enih Modrijanov pa slišat ne morš, ker ... Zakaj že? Ker so naši?" mu nisem mogla biti tiho. Njegovo razmišljanje se mi zdi vsaj omejeno, če že ne nesramno.

Pa da ne bo nesporazuma: nisem ne vem kakšna oboževalka omenjenega ansambla, ampak vseeno cenim njihovo delo. Pa še delo marsikoga drugega, pravzaprav vsakega, za katerega se točno vidi, da mu je glasba življenje. In takšnih v Sloveniji ni malo. In ne, tudi politike radijskih postaj ne razumem. Ko jih poslušam v avtu, me posiljujejo z eno in isto ameriško produkcijo (ne trdim, da je tuja glasba zanič, le naveličana sem je), tako da mi je slovenska skladba, ki jo slišim le na vsake kvatre enkrat, pravi balzam za ušesa.

Se je pa že tudi zgodilo, da sem kakšnega od velikih imen naše glasbene scene zelo spoštovala, pa me je vse skupaj minilo, ko sem videla, kakšen odnos ima do svojih glasbenih kolegov. Takšni se gibljejo predvsem v bolj alternativnih krogih in se seveda imajo za nekaj več. Ker eni Čuki ali Tanja Žagar ali (na žalost pokojni) Brendi so za rajo, oni so pa za intelektualce. A res? Z vsem spoštovanjem, a s takšnim pogledom na svet prav oni spadajo med primitivce. Vsaj zame. Načelo 'Živi in pusti živeti' bi v tem primeru lahko prevedli v 'Ustvarjaj in pusti ustvarjati'!

Verjetno spadam v manjšino, ko rečem, da meni slovenska glasba ni "pofl". Niti slučajno. Pravzaprav jo obožujem. In ena mojih najljubših skladb, ki mi je prav danes spet pobožala dušo? Ne, najbrž je ne poznate. Naslov je Potegni črto, izvajajo pa jo znani primorski glasbeniki. Všeč mi je melodija, še bolj pa sporočilnost pesmi, ki je nastala kot del projekta Nariši nov dan oziroma Ne-odvisen.si. 

Zavrti si jo in jo poslušaj - brez predsodkov! Morda pa se bova strinjala, da je po krivici ostala preslišana s strani vseh (kvazi)strokovnjakov ...

Do konca še: 295 dni, 295 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Po glasbenem navdihu si grem enega poiskat še v naravo, tokrat s sprehodom na Stari grad. :)

69. dan: Misija 21

Današnjega dne sem se veselila že zato, ker sem vedela, da vam bom končno lahko zaupala novico, ki je mene sicer osrečila že prejšnji teden. V četrtek sem bila namreč na sestanku z zastopniki podjetja Adidas, kjer smo se dogovorili za sodelovanje. Vsaka potrditev - pa naj si bo s strani prijateljice, (ne)znanca ali velike športne blagovne znamke - mi ogromno pomeni in mi da motivacijo za naprej.

V zadnjih tednih sem sicer dobila že nekaj ponudb za poslovno sodelovanje, kakšno sem tudi zavrnila. Priznam, prav veliko izkušenj s področja trženja in marketinga nimam, zato se v tem svetu še hudo lovim. Poskušam delati po občutku: v prvi vrsti mi je pomembno, da dogovor (s komerkoli že) bogati vsebino tega spletnega dnevnika in ne obratno. Zaenkrat uspeva, vsaj mislim. :)

Ko so me pri Adidasu povabili v njihovo šolo teka, ki se začne 15. aprila (prijavite se lahko tukaj), nisem prav dolgo oklevala. Ponudba me je v trenutku pritegnila, predvsem iz tega vidika, da me bo pri šestmesečnih pripravah na Ljubljanski maraton spremljal strokovnjak, ki mi bo lahko objektivno povedal, koliko sem zmožna in kako napredujem. Med drugimi je v Adidasovi ekipi tudi legendarni Dušan Mravlje.

Me je pa v četrtek precej zvilo proti koncu sestanka, ko smo tako rekoč že dorekli vse velike in male podrobnosti. Razen ene. "Ja, veš, letošnja novost naše šole teka je v tem, da se v njo lahko prijavijo samo tisti, ki na Ljubljanskem maratonu tečejo 21 ali 42 kilometrov." Prosiiiim? Prepričana sem bila namreč, da bom tekla desetko. "Lej, vzemi to kot izziv. Pol leta je dovolj, da te pripravimo na polmaraton, tudi če si čista začetnica. Če boš le imela voljo, ti bo zagotovo uspelo," so me spodbudili.

Po parih globokih vdihih sem ugotovila, da imajo prav. In sem pristala. Na enaindvajsetko torej. A vsaj toliko kot sem navdušena, me je tudi strah. No, voljo pa imam. In v življenju si tako ali tako moramo postavljati visoke cilje in potem hrepeneti po tem, da jih dosežemo. Spomnite me na to, ko bom omagovala, okej? :)

Kar se tiče današnje telovadbe: seveda sem se odločila za tek. Čeprav so me po včerajšnjem pohodu na Veliko planino malce bolele noge, se nisem dala. Resda sem pretekla le slabih pet kilometrov, ampak nekje je treba začeti, kajne?

Sicer pa sem na veselo novico danes že tudi nazdravila. Kar sama s sabo. In to ne v slogu včerajšnjih maratonskih borovničk, ampak sem si pripravila svoj prvi, čisto pravi, doma narejeni smoothie iz pomaranče, kivija in banane. Čin čin! ;)

Do konca še: 296 dni, 296 nalog. Se beremo jutri.

68. dan: Katerega spola je mula?

Pohod dneva: Stahovica - Primož - Mala planina (Domžalski dom) - Velika planina (Zeleni rob) - Stahovica. Razdalja: 24 km. Višinska razlika: 1200 m.
Rdeča nit dneva: borovničke
Dilema dneva: Katerega spola je mula: ali je ženska ali moški?
Izjava dneva: Bik ima lepšo postavo kot krava.
Smeh dneva: glej Izjavo dneva
Hudournik dneva: Anja
Ugotovitev dneva: Jutr bo musklfibr!

Več pa v spodnji fotoreportaži:

Tekoči zajtrk na Primožu

Postanek pred Pasjimi pečinami. "Če ste brez derez, ne it' tle!" nas je streznil mimoidoči pohodnik. Po daljšem premisleku (beri: sekundo za tem) smo se odločili, da gremo čez Zimsko.

Saškini "kukiji"

Šuško se je proglasil za svetega Petra, ki odpira vrata na Malo planino. Samo da so bila ta itak zataknjena (odprta na stežaj) zaradi snega. "Ja kaj?! Dons mamo pač dan odprtih vrat!" 

Takšne spomladanske utrinke smo našli na poti proti Domžalskemu domu.

Ja, drugač je pa še sneg gor.

Kelnarca na Domžalskem domu nam je razložila, da je bila naporna noč, ker so imeli obisk iz Dalmacije.

Zagotovo najslajše jagode (s priboljškom)

Zagotovo najbolj prikupno društvo, ki smo ga danes srečali. Ste vedeli, da obstaja društvo ljubiteljev haskijev? No, jaz tudi ne. Aja, na čelu skupine je bil črni mešanček. "Ta je pa zato tle, ker si je v bistvu zmer želu bit haski. Pa da ne bil mel travme zdj zarad tega, ga rajš vzamejo zraven!" je ugotovila Saška.

Ja, res je še sneg gor.

Kr dost snega.

A vidš tisto belo packo, k je kukr eno sonce? No, to je kepa, k mi jo je hotu Šuško v glavo vržt. Ja, zgrešu je, itak!

L'po!

Cilj!

Zagotovo najboljše borovničke na svetu! P. S. Polil je kelnar, ne mi!

Fotošuting!

Ni tko hudo, kukr zgleda!

A kele gor smo lezl?

Skoraj v dolini, kjer je bil največkrat izgovorjeni stavek: Au, moje noge!

Do konca še: 297 dni, 297 nalog. Se beremo jutri.

67. dan: Spomini s semeni

Včeraj zvečer sem na praznovanju Nininega rojstnega dne spila kakšnega jacka preveč. Sploh ni bilo nobene panike, bili smo prav luštni, ravno prav, da smo zelo jasno (morda tudi glasno) izražali svoja mnenja. Pogovor nas je med drugim zanesel na obujanje spominov. "To mormo ponovit! It spet v Lucijo. Tko kot smo šli tkrt, k sm bil 18. Ista zasedba, res to mormo it!" je bil vzhičen Domen. "Lej, tut če boste šli v točno takšni zasedbi, ne bo več isto! Ker si se ti spremenu, ker ma vsak svoj lajf, ker je drugač. Ne pravm, da se ne morte met luštn, ampak tko, kot je blo, tazga vzdušja, takšnih scen, kot ste jih takrat mel, ne bo več. A štekaš?" sem pametovala nazaj. Okoli tega sva se "pričkala" še nekaj časa. Še dobro, da se je vsaj stric Jack ves čas strinjal z obema. ;)

Verjetno imamo vsi spomine na The Morje. Ali na The Počitnice. Na nek dogodek iz preteklosti pač, ki nam bo vedno narisal nasmeh na obraz. Jaz, recimo, se bom večno spominjala dopusta na Korčuli. Bilo je ob koncu srednje šole, ko sva z Anjo popokali kufre in se odpravili na morje z večjo družbo, večine nisva niti dobro poznali. A že ko smo se vozili po jadranski magistrali, je postalo jasno, da smo odlična klapa. Bilo je odbito, odštekano, veselo, mladostno, razigrano, bilo je noro. Res noro. Tistih 14 dni bom pomnila tudi pri stotih letih. Če jih bom seveda doživela.

A naivno je misliti, da bi to lahko ponovili. Vsak od nas ima zdaj svoje življenje, z večino sploh nismo več v stikih, čeprav se, ko se srečamo, vedno lepo pozdravimo. Tisti dopust bo v meni vedno vzbudil grenko-sladke spomine. Imela sem se tako dobro, da si včasih zaželim, da bi se lahko kar teleportirala v tisti čas, v tisto dalmatinsko vasico. A obenem mi je jasno, da to ni mogoče.

O tem sem razmišljala še tudi danes, ko sem pakirala sendviče za na Veliko planino. Jutri se z mojo sedanjo družbo namreč odpravljamo na celodnevni izlet, startali bomo iz Stahovice, tura bo torej kar dolga. Gre pravzaprav za poseben projekt, ki mi bo pri tem blogu prišel še kako prav: dogovorili smo se, da letos pa res gremo na Triglav in jutri bo storjen prvi korak k temu. Skupaj bomo namreč nabirali kondicijo, zato se bomo v prihodnjih mesecih odpravili na čim več takšnih pohodov, potem pa konec poletja brez kakšnih težav osvojili najvišji slovenski vrh.

Ko sem danes popoldne torej zavijala sendviče v alufolijo, sem v svoji bližini začutila - mami. Ja, vem, sliši se noro, ampak je res. Težko je to razložiti (morda me razumete tisti, ki ste že izgubili kakšno vam ljubo osebo), ampak v nekih trenutkih jo res prav čutim ob sebi. Ob spominu nanjo in na to, kako mi je pred leti ona delala sendviče za naslednji dan, ko smo se odpravili na kakšen družinski pohod, so se mi v očeh nabrale solze. "Ja, vidiš, mami, to imam pa po tebi," sem ji rekla v mislih, ko mi je pogled ušel na čokoladko Toblerone. "To je za moč! V hribih to rabiš!" mi je vselej rekla in mi zraven pomežiknila. Še zdaj jo točno vidim, kako je to naredila.

Moji sendviči za jutrišnji pohod na Veliko planino so zelo spominjali na tiste, ki mi jih je delala mami. Enaka salama, enak sir, enaka vložena paprika. A ko sem jih pogledala, sem opazila spremembo. Ker se beli moki zdaj že nekaj časa izogibam, sem si namesto navadnih žemljic kupila polnozrnate in s semeni. Mamini sendiviči so bili narejeni iz kajzaric.

S sedanjostjo in s spomini je podobno kot z mojimi sendviči. Lahko je zelo podobno, a isto ni. In ne bo nikoli. Ker časa se nazaj zavrteti pač ne da.

Do konca še: 298 dni, 298 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Ne, nisem pozabila na telovadbo. Danes sem prvič naredila 140 trebušnjakov. Naslednjič se v dokaz še posnamem, da tako izpolnim tole obljubo. :)  

66. dan: Milo v pokrovčku

Nič ne rečem, po posebnem redoljubu in pedantnosti ravno ne slovim. Kar je čudno, ker sem po horoskopu devica. In te, tako pravijo (kvazi)strokovnjaki, naj bi bile redoljubne in pedantne do amena. Celo do te mere, da s tem vse okoli sebe spravljajo ob živce. No, jaz jim prej delam sive lase ravno iz obratnega razloga. Ampak v svojem kaosu se znajdem. Tako ali tako pa potem pride dan, ko me piči in spravim vse v takšen red, da se kar malce čudno počutim, ker je vse na svojem mestu. 

Imam pa še eno lastnost, ki je verjetno povezana s prej omenjenim: pozabljiva sem kot kakšna zlata ribica. Posledično se velikokrat zgodi, da kaj izgubim. Raje ne vprašajte mojih kolegic, koliko mojih (bivših) telefonskih številk imajo v svojem imeniku. Bilo je obdobje, ko sem številko in telefon menjala na vsakih nekaj mesecev. "Jaz imam Maja1, Maja2, Maja mama, Majči, Majchyy ... Madona, katera je zdaj ta prava?" me je še ne tako dolgo nazaj v smehu zmerjala moja Anja. Višek moje pozabljivosti? Ko sem bila v osnovni šoli, sem izgubila - bundo. Ja, bundo. Šli smo nekam na izlet pa sem jo pač pustila tam. Katastrofa, vem.

Sama sebe sem spet presenetila (in ujezila) danes popoldan. Prišla sem na fitnes, se preoblekla, odtelovadila, prišla nazaj v garderobo in ugotovila - da sem med prestavljanjem stvari iz torbe in nazaj pozabila na milo. Če bi šla naravnost domov, se morda še ne bi toliko sekirala, bi se pač stuširala pol ure kasneje. A ker sem sodelavki obljubila, da se vrnem v center, da izkoristiva spomladanski sonček in si privoščiva pivo, me je zagrabila panika.

"Okej, Maja, misli, misli ..." sem tuhtala sama pri sebi. Jasno mi je bilo samo to, da se ne morem umazana obleči v sveža oblačila. To je eden od občutkov, ki jih najbolj sovražim.

Potem pa sem dobila idejo: v garderobi našega fitnesa je tudi umivalnik in nad njem milnica. Tuši so nekoliko stran, zato sem morala ugotoviti, kako milo pretovoriti do kopalnice. V tistem sem zagledala svojo plastenko od vode. "Ja nič, v pokrovček si ga bom napokala," sem si rekla in že ob sami misli na to mi je šlo na smeh. Ko sem dejansko po kapljicah spravljala milo iz milnice v plastični pokrovček (!) sem se že naglas smejala. No, stuširala sem se pa le!

Jernej (lastnik Cube Fitnessa), upam, da tega ne bereš. Če pa slučajno - se opravičujem, dolžna sem ti merico žajfe. Prinesem ob naslednjem obisku. ;)

Do konca še: 299 dni, 299 nalog. Se beremo jutri.

65. dan: Vlak smrti

Nikoli nisem preveč verjela v psihoterapijo. Pa ne da bi zdaj metala slabo luč na vse strokovnjake, ki se s tem ukvarjajo, sploh pa ne na ljudi, ki se tega poslužujejo. Vse, kar lahko pomaga človeku v stiski, je dobro. A nekako se sama nisem našla v tem. 

Tudi pri psihologinji sem že bila - sicer samo enkrat -, a nisem najbolje razumela, kako točno naj bi vse skupaj moralo učinkovati name. Gospa zdravnica me je spraševala stvari, ki so me resda bolele (in me bolijo še danes), a odgovorov ni ponudila. Ker moram, je rekla, do njih priti sama. "Torej je smisel samo v tem, da dam to tukaj pri vas ven iz sebe?" sem jo vprašala. Mislim, da je prikimala. Jasno odgovorila ni. No, jaz z odprtim pogovorom nikoli nisem imela posebnih težav, raje kot neznancu sem se zjokala iskreni prijateljici. In se potem, priznam, počutila bolje. Ne zanikam pa, da se je včasih lepo pogovoriti tudi s kom, ki ga ne poznaš posebej dobro. Predvsem zato, ker ti lahko da bolj realno sliko na tvoje življenje, ker vanj ni čustveno vpleten.

Pred nekaj dnevi sva se z Mihom Orešnikom zmenila, da greva danes skupaj na Primoža. Njegov priimek omenjam samo zato, ker vam je morda znan. Ja, to je tisti simpatični fant, ki je nekaj časa vodil Hitovo budilko, pred časom se je preizkusil tudi pred televizijskimi kamerami. Doma je iz Kamnika, tako kot jaz. In to je bolj kot ne tudi vse, kar sem vedela o njem. Kdaj pa kdaj sva se po službeni dolžnosti srečala na kakšnem družabnem dogodku, a dlje od 'živijo' nisva prišla.

Malce čez četrto popoldan, že ko sva zagrizla v prvi klanec proti Primožu, sem ugotovila, da je pravzaprav škoda, koliko ljudi poznamo samo na videz, čeprav imamo z njimi toliko skupnih točk. Pogovor je takoj stekel in seveda je beseda nanesla tudi na moj blog. "Veš kaj sem ugotovil? Da ti manjka ena moška perspektiva na tele tvoje zapise," je rekel v hecu. "Uf, no, da slišim," sem rekla malo za šalo, veliko za res. "Mah, kaj naj rečem ... Tipična ženska si ... Kot vlak smrti. Enkrat gor, drugič dol, a si vedno tako v ekstreme?" In sem ostala - brez odgovora.

Ker ne vem. A sem v ekstreme? Meni se ne zdi, a o sebi tako ali tako nimam realne slike. Saj kdo jo pa ima? Nekoč sem slišala, da se vsak sam sebi zdi normalen. Bo kar držalo. Kako pa nas dojemajo drugi, je že povsem drugo vprašanje.

Z Mihom bom še šla na Primoža. Ker ima prav: manjka mi moška perspektiva. In, priznam, zelo mi laska, če mi tudi kdo od močnejšega spola reče, da rad bere moj blog. Ali da se celo najde v kakšnem od mojih zapisov. Pa smo morda le iz istega planeta. Pravim, morda.

Do konca še: 300 dni, 300 nalog. Se beremo jutri.