237. dan: Prvi september

Na silo ne gre, sem si rekla prejle, ko sem šla tečt, pa sem obupala - po par desetih metrih, tako da je bilo vse, kar sem danes naredila zase, krajši sprehod. Nič kaj pohvalno, vem. Morda je pa vsa ta evforija okoli prvega septembra name naredila ravno kontra učinek: z začetki se to leto ubadam non-stop in najbrž sem jih že malo naveličana. Zato me je pogled na družabna omrežja, pa na spletne portale in vse ostale možne medije kar malo jezil. Prvi šolski dan gor, prvi šolski dan dol. "Pa dober, no. A se samo meni zdi, a so šli danes v šolo vsi, ne samo otroci med 6. in 18. letom starosti?!" sem bentila kar tja v tri dni.

Najbolj od vsega pa me je jezil pogled skozi okno. Sivina, dež, mraz, sivina. In še enkrat sivina. Ko sva se s fotografom spravljala na teren, sem se najbrž držala precej grdo. Ker se je na lepem začel smejati. "Kva ti pa je dons? Se kujaš k ena smrkljca!" me je dražil. "Ma dej. V dveh pulovarjih pa me zebe. A je to normaln?!" se nisem dala. "Haha, Majči, no," je še enkrat poizkusil. A danes ni šlo. Preprosto ni šlo. Ostala sem zoprna.

Na silo ne gre, saj vam pravim. Pošiljam en zoprni pozdravček. Jutri, drugega, bom bolje. Moram biti!

Do konca še: 128 dni, 129 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Aja, pa še čokolado sem si ravnokar odprla. Mi je prav žal. Rabim!