Ob desetih smo že bili na Soči (noč je bila kratka, spat smo šli komaj malo pred četrto), danes nas je čakal rafting. Po vseh pravilih bi zaradi prehlada, ki, kot sem potem ugotovila še tekom dneva, ni prav nedolžen, morala biti sitna. Ampak na počitnicah je tako fino, ker se ti to pač zdi škoda. Vsak trenutek se zavestno trudiš izkoristiti. Ko bi to miselnost le lahko večkrat prenesla tudi v sivi vsakdan.
Raftala sem do zdaj dvakrat. Enkrat prej že v srednji šoli, ampak po Savi. Soča je precej bolj adrenalinska. Zaradi brzic, pretoka vode (ki je za ta letni čas nadpovprečna - vsaj ena dobra stran deževnega poletja) in predvsem - zaradi vodiča. Nas je stresel iz čolna, pa sem mislila, da je to med raftanjem skrajno nevarno. Aja, da ima Soča devet stopinj, sem že povedala? In da sem šla že tja precej prehlajena tudi? No, to.
Ampak ni panike, smo se pogreli z domačo vilijamovko. In so šle bakterije papa. Zdaj pa na Tanjo Žagar pa na neko hudo vaško žurko. Ma, ta vikend se nam čisto vse izide. Čisto vse.
Do konca še: 144 dni, 144 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar