Ne, to ni novoletna zaobljuba. Pravzaprav je bil vstop v 2014 zame precej klavrn. Nekaj sekund čez polnoč so me zalile solze. Zakaj? Zaradi ničesar in zaradi vsega. V tistem trenutku sem si zaželela samo posteljo. In tako je bilo: kakor hitro sem lahko, sem se poslovila od prijateljev in se skozi mestni vrvež, ki je (dobesedno) pokal od novoletne evforije, prebila do avtomobila in domov. Na varno. Kjer so, hvalabogu, že vsi spali. Delno tudi zato, ker je večino članov moje družine zaradi nenormalno visokih temperatur za ta letni čas položila viroza. No, sem se vsaj izognila vprašujočim pogledom: kaj je narobe?Ker ne vem. Nič in vse. Zato odpiram ta spletni dnevnik. Ker želim spremembo. Pa še sama ne vem, kakšno. Zapolniti želim praznino, ki jo čutim. Da se je to zgodilo ravno v prvem mesecu v letu, ni pomembno. Lahko bi se zgodilo tudi 29. aprila ali 6. oktobra. Se je pač 8. januarja.
Najprej sem blog želela odpreti pod psevdonimom, a sem si premislila. Ker želim biti pristna. Četudi vam vsem na očem. Ker ne, ni najlažje pisati o silvestrskem joku, ki bi moral biti silvestrski poljub, in to potem ponuditi v branje svetovnemu spletu. Tudi vsem (ali predvsem) tistim, ki me tako ali drugače poznate. A tako pač je. Z vsem pogumom, ki ga premorem, priznavam, da moje življenje ni le nasmejano in barvito, kakršnega vsi želimo prikazati na facebooku ali twitterju. Je tudi naporno in sivo.
A še vedno, menim, vredno vsakega trenutka posebej. Zato se pod ta spletni dnevnik podpisujem s pravim imenom. Ker boste moj najboljši osebni trener. Vsi vi, ki zdajle to berete. In me boste morda kmalu potihem ali naglas opravljali. Zadala sem si cilj, da vsak dan naredim nekaj zase. Pa če je to le pohod na bližnji hrib ali dva kilometra teka. Naloge si bom zadajala sproti, o njih pa vsak dan vestno poročala na tem spletnem mestu. Brez sprenevedanja, brez cenzure.
Hvala vsem, ki me boste pri tem podpirali.
Odprtje tega bloga je bil prvi korak. Ki je v tem trenutku uspešno opravljen.
Do konca še: 364 dni, 364 nalog. Se beremo jutri.
vsak dan sem še malo bolj ponosna nate :*
OdgovoriIzbrišičist hudo:) ful dobr pišeš in te razumem - čeprav še sama sebe ne razumeš - po moje so leta in obdobje v katerega zaidemo in sploh ne vemo kje smo zakaj smo itd ... v glavnem podpiram ful. good luck;)
OdgovoriIzbrišiHvala, res! To mi daje zagona, ki ga še kako potrebujem. Ja, ženske smo zakompleksana bitja. Ampak zmoremo delati čudeže. ;) Srečno tudi tebi, Teja, in vsem, ki tole berete.
OdgovoriIzbriši