266. dan: Erin

Danes se počutim kot Erin Brockovich. Saj ste gledali tisti film z Julio Roberts v glavni vlogi? Morda je zgodba manj hollywoodska, morda so v ozadju drugačne teorije zarote in morda je vse skupaj zakuhala le tipična slovenska foušija ... Ampak ni pomembno. Končno imam občutek, da je to, kar delam, raziskovalno novinarstvo. In na to sem res ponosna.

Ne, moj delavnik ne traja od sedmih do treh. Vmes tudi nimam točno določenega termina za malico. Včasih, ko čakam na kakšen intervju, se tudi po dve uri nimam kam dati in tisti čas moram pač zabiti, kot vem in znam (danes, recimo, sem se spontano odločila za hitro hojo po trim stezi, ki sem jo naključno našla ob cesti - komplet športne opreme imam prav za take primere vedno v prtljažniku).

Včasih sem, tako kot zdajle, še ob sedmih zvečer skoraj 100 kilometrov od doma.

A prav to, da v moji službi ni nič rutinskega, nič stanovitnega in nič zares gotovega, me nadvse privlači. Očitno takšna sem. Profesionalno in - zasebno.

Do konca še: 99 dni, 100 nalog. Se beremo jutri.

265. dan: Odmev

Razmišljam, da je življenje kot odmev: kar pošlješ ven, se vrne nazaj. In nekako verjamem tudi, da velikokrat sami prikličemo stvari k sebi, zato pa je tako pomembno, da razmišljamo pozitivno.

Včasih pa ne gre le za dobro in slabo, kar recikliramo v življenju. Včasih so to osebe iz mesa in krvi. Najbrž se določeni odnosi morajo izpeti, da jih lahko res dokončno pustimo za sabo. Pa če je to prav ali narobe, tako je. "Ko ti bo res dovolj, se bo to zgodilo samo od sebe. Če se ne bo, pa še toliko bolje, kajne?" mi je prejle rekla prijateljica. "Do takrat pa ... No, da takrat se samo čim manj obremenjuj s tem. In predvsem - čim manj pričakuj. Kar bo, bo," je še dodala. 

Ubogala sem jo, se nasmehnila, si dala slušalke v ušesa in šla tečt. Predihala sem se. Tako in drugače.

Ne vem, kdo misliš, da si?
Nesramnež, ko me poljubiš malo za šalo!
Kdo si ti, da veš, 
kako se pritisne na pravo stikalo?
Kot s čarovnijo držiš me na mestu
in vedno znova najdeš me,
če to prav je ali narobe, 
paše zelo - saj le ljubezen je to ...

Nič ne rečem, še vedno slišim, kako odmeva. In zvok je še vedno mamljiv, bojim se samo, da se spet ne izgubi v sivih stenah vsakdana. Ker včasih ... Včasih je treba pozabiti, kaj čutiš. In se spomniti na to, kaj si zaslužiš.

Do konca še: 100 dni, 101 naloga. Se beremo jutri.

264. dan: Konec vikenda

Nedeljski večeri so vedno precej naporni. Predvsem psihično. Stres pred novim delovnim tednom je skorajda neizogiben. Sploh, če se ti vsaj približno sanja, kakšen bo ponedeljek.

Moj bo naporen. In dolg. In pogrešala bom navidezno brezskrbnost, ki mi jo je prinesel vikend. Še to, da sem se spravila tečt s precej težko glavo, bi ponovila, da bi le konec tedna lahko vsaj še malo podaljšala.

Ponedeljek, daj no. Preseneti me. Bodi nekaj posebnega!

Do konca še: 101 dan, 102 nalogi. Se beremo jutri.

263. dan: O lisičkah in izzivanju usode

Včeraj nisem bila pridna. Niti malo. Petkova zabava z mojimi puncami se je zavlekla ... Do zdajle. Bo že držalo, da so najboljši žuri tisti, ki se zgodijo spontano. Čeprav sem najbrž malo (pre)stara za takšne vikende, ker se po vsem tem počutim, kot bi jih imela 70 in ne 27.

Pravzaprav je bil včerajšnja sobota, ko sem si predrzno dovolila, da ne napišem niti bloga (zato bosta danes dva), precej hecen dan. Ko sem se zbudila, sem si noro zaželela lisičk in potem je večina dneva minila v iskanju le teh. Bi se vam rada pohvalila, da sem šla vsaj v gozd ponje, ampak bi se zlagala. Sem pa zato obrnila vse trgovine v radiju 30 kilometrov, da sem prišla do njih. Na koncu sem se sicer morala zadovoljiti z zamrznjeno mešanico gob - med jurčki, kostanjevicami in še nekaj sortami gob, katerih imena sem že pozabila, so bile pa res tudi tri ali štiri lisičke -, a nima veze, okoli četrte popoldan sem jih le imela na mizi.

Potem, ko sem se tako rekoč že odločila, da bo večer miren in na domačem kavču, se je zgodil tisti klic, ki me je toliko zdražil, da sem vseeno šla. V zidanico. Sploh prvič sem bila v kakšnem takšnem vinskem templju in bilo je super.

Ima pa spontanost tudi posledice. In priznam, da me malo skrbi. Malo sem celo huda sama nase. Ker izzivam usodo: ker sem za hip spet dovolila, da me nosi veter. In zdaj bom imela precej dela s tem, da ga umirim, da mu ne pustim, da bi me odnesel predaleč. "Tale žurerski vikend je bil samo preblisk," si obljubim - in se spravim v tekaško opremo. Ne preveč brilijantnemu počutju navkljub.

Do konca še: 102 dneva, 103 naloge. Se beremo danes zvečer (!).

262. dan: Kdaj, če ne zdaj?

Kdaj, če ne zdaj, bom veter dohajala?
Kdaj, če ne zdaj, bom morja prejadrala?
Kdaj, če ne zdaj, bom gore preplezala?
Zdaj čutim to moč, vse bi si upala!

Zdaj vem, da sem na vse poti pripravljena, 
vabi me, vodi me upanje, to pa ne pozna meja.
Ni me strah, tudi če bom v temi sama brez luči,
v meni je skrita moč in živeti se mi mudi.

Kdaj, kdaj, če ne zdaj, bom vrtnice vonjala?
Kdaj, kdaj, če ne zdaj, bom jagode trgala?
Kdaj, kdaj, če ne zdaj bom bisere nizala?
V sebi zdaj čutim slast, vse bi poskusila.

Zdaj vem, da sem na vse poti pripravljena,
vabi me, vodi me upanje, to pa ne pozna meja.
Ni me strah, tudi če bom v temi sama brez luči,
v meni je skrita moč in živeti se mi mudi.

Naj pred sanjami bežim
in svoj trenutek zamudim?
Če ne zdaj, kdaj si bom še upala
živeti želje iz srca?

Zdaj vem, da sem na vse poti pripravljena,
vabi me, vodi me upanje, to pa ne pozna meja.
Ni me strah, tudi če bom v temi sama brez luči, 
v meni je skrita moč in živeti se mi mudi.
 

Do konca še: 103 dnevi, 103 naloge. Se beremo jutri.

261. dan: Mačka

"Fak, si huda mačka v teh džinskah," mi je rekel prejle, ko sem tekla po stopnicah Lidijinega bloka. Pustimo podrobnosti - torej, da je bil to 12-letni mulc, ki tiste besede na f še ne bi smel razumeti, še manj pa jo uporabljati, medtem ko skuša dati kompliment 27-letnici, ki jo slučajno sreča na poti domov. Ne bom omenjala niti tega, da sem se od šoka le bedasto zahahljala, malo je manjkalo pa bi mu rekla še hvala. In potem bi se ta smrkavec mali najbrž širokoustil sošolcem, kako je zapecal "milfico" (za 12-letnike najbrž že spadam v to kategorijo), kar tako, na štengah svojega bloka. Bohpomagaj!

Sicer pa sem se pri Lidi oglasila na enem brzinskem kapučinu, da bi ji pojasnila včerajšnji polnočni klic. Moj "pametni" telefon jo je, revčiko, ponesreči namreč vrgel iz postelje. "A si okej? Si ziher okej?" je ponavljala v slušalko, seveda nevajena, da jo kličem ob tako nenormalnih urah, vsaj če ni nekaj zares narobe.

In zares narobe ni nič. Narobe pa je. Marsikaj. Življenje pač. "Majči, ti si prav ena mačka. Marsikaj te prizadane. In marsikdo. A če padeš, se vedno tako ekspresno postaviš nazaj na noge. Niti najmanj me ne skrbi, da bi čemur ali komur koli pustila, da te zares sesuje," mi je rekla, da mi je zatrepetalo srce. 

Ta njena primerjava z mačko mi je pobožala dušo precej bolj, kot komentar (pre)drznega 12-letnika. No, mi je pa - to pač moram priznati - tudi on polepšal dan. In to do te mere, da sem se danes z malce večjim veseljem spravila v tekaške pajkice in peljala svoje nogice na en tekaški džiro po Kamniku. ;)

Do konca še: 104 dni, 104 naloge. Se beremo jutri.

260. dan: Narobe dan

Danes je vse obrnjeno na glavo. Jutro je bilo nenavadno mirno, še zajtrk sem si imela čas v miru pripraviti, ponavadi samo zvrnem vase kakšen jogurt ali niti tega ne. Ne spomnim se, kdaj nazadnje sem imela čas za sproščeni tek v naravi in to v času, ko je večina ljudi v službi, ter za kavico na domačem vrtu, ki mi jo je postregel ata - zato je bila še toliko slajša. 

Ko sem nato v roke prijela svoj zveščič in napisala par vrstic samo zase, za svojo dušo, sem se zamislila, kako dolgo, res dolgo že nisem tega počela. In v kakšen tempo smo prisiljeni ljudje, kako dnevi bežijo mimo nas, pa tega sploh ne opazimo. Ne maram slišati, da sem človek, kot vsak drugi, da živim po nekem ustrojenem kalupu, a šele ob mirnih dopoldnevih, kot je bil današnaji, ugotovim, da je točno tako: zjutraj vstanem, se uredim, bezljam v službo, oddelam in ko pridem domov se lotim še tistih nekaj opravkov, pa je dan pri kraju. Zjutraj pa - vse od začetka.

No, tako kot je bilo nenavadno dopoldne, bo tudi popoldne. Medtem ko ste se nekateri počasi odpravljali domov, sem se sama šele pakirala proti Ljubljani. Doma bom, če bo vse po sreči, pozno zvečer. Niti bloga ne bo čas napisati, to mi je jasno že zdaj, zato se vam oglašam bolj zgodaj kot ponavadi - medtem ko pijem kavo iz avtomata, tisto kavo, ki jo sicer spijem okoli osme ure zjutraj.

Mi je pa všeč, da sem zaradi tega - pa čeprav je kriv samo urnik, ki je danes pač postavljen na glavo - dobila občutek, da sem vsaj nekoliko ušla vsakodnevni rutini. Do naslednjega mirnega dopoldneva si bom tako celo delala utvare ... da nisem človek, ki živi po kalupu.

Do konca še: 105 dni, 105 nalog. Se beremo jutri.

259. dan: Izbereš pa tisto, ki je ni ...

Pred časom sem na enem od domačih spletnih portalov zasledila članek z naslovom Top 10 najbolj bizarnih slovenskih besedil. Na samem vrhu se je znašel verz skupine Pop Design in sicer iz njihovega komada Ne bom ti lagal: "Vedno na koncu sta dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni ..." Avtor članka je bojda skrajno nerazumljivo poved - seveda z veliko mero cinizma - označil za "edinstveni lirični podvig".

Na tem mestu ne bom sodila o poetskem potencialu popdesignovcev (poante njihovega ŠKDM, recimo, tudi jaz še nisem razvozlala), vseeno pa se bom fantom, vsaj pri prej omenjenem verzu, postavila v bran. Namreč, ko sem se prejle spravila na tek po polju in prišla do križišča dveh makedamskih poti, mi je v misli pribezljal točno ta komad.

Malo pred tem sva si z Lidijo privoščili sladoled in vmes sem ji skoraj v solzah razlagala, kako obupana sem. Smiljenje same sebi mi ni preveč blizu, ampak zadnje dni me vse tako hitro vrže iz tira (se tolažim, da je kriva luna) in včasih se preprosto moram komu potožiti, da grem lahko naprej. In seveda je moja Lidi prvi naslov ob takih trenutkih. "Spomnim se, kako sem se pred časom odločala med dvema službama. Takrat mi je mami rekla: 'V življenju kdaj pa kdaj prideš do točke, kjer se je treba odločiti med dvema možnostima. In čeprav je težko, ker veš, da se ti bo življenje zaradi te odločitve odvijalo ali po eni ali pa povsem drugi poti, to pač moraš storiti.'" Dobra novica pri tem menda je, da se bom na koncu odločila prav, pa kakor koli že to bo. "Ker na koncu, Maja, se bo izteklo točno tako, kot se mora," je bila spet moj kompas. Moj zlati kompas.

No, in potem, ko sem šla tečt, mi je postalo jasno, kaj so mislili popdesignovci. Spoznala sem, da pri ljubeznskih odnosih stvari mnogokrat niso samo črne ali samo bele. In ko se odločaš, ali nadaljevati po eni poti ali se raje podati na drugo, si v nekem trenutku lahko tako zmeden ali prestrašen ali bilo-kaj-že, da nehote zaideš na brezpotje. "Izbereš pa tisto, ki je ni ..." In točno tam sem trenutno. Ne na eni, ne na drugi strani, ampak tavam nekje vmes. Vem pa, in to ima moja Lidi prav, da večno ne bo tako. Slej ali prej me bo življenje samo postavilo nazaj v tirnice. Ker na koncu bom točno tam, kjer moram biti.

Do konca še: 106 dni, 106 nalog. Se beremo jutri.

258. dan: Čistilna akcija

Dokončno sem obupala nad poletjem. Ne le zato, ker je danes tudi koledarsko zadnji poletni dan in ker jutri nastopi enakonočje. Tudi samo zaradi vremena ne, če bi se uravnavala le po njem, bi svojo jesensko/zimsko garderobo privlekla na plan že pred kakšnim mesecem ali dvema. Sem si pa končno vzela čas in naredila red po svoji omari, recimo, da sem bila delno še pod vplivom včerajšnjega zapisa - svet je treba začeti spreminjati z majhnimi dejanji in pri sebi. :)

Ko sem tako s polic umikala kopalke, mini krila in poletne tope ter jih nadomeščala s puliji in volnenimi pulovarčki, sem v kotu omare zagledala svojo torbo za na plažo. Žalostno je čepela tam, kot da je ne bi peljala na dopust že celo večnost. In v resnici se mi čas morske brezskrbnosti zdi že tako oddaljen, kot da se sploh ne bi zgodil. Morda se tudi v resnici ni.

Za vsak slučaj sem jo vseeno prijela v roke in pogledala, da nisem v njej pozabila česa pomembnega. "Nop, ničesar," sem se pogovarjala sama s sabo, ko sem zapirala zadrgo, nato pa sem pokukala še v stranski predal. Notri je bila maskara, pa zapestnica in tiste špangice za lase, kupljene v Plodinah v Zadru. Za hip me je vrnilo v preteklost, za hip sem se spomnila tistih občutkov. "Maja, čas je za čistilno akcijo," sem si odločno rekla in nadaljevala s pospravljanjem. Po razmetani omari in po ... sladko-grenkih spominih.

Ko sem se vrnila s sprehoda po dežju, sem si privoščila vroč čaj in pri tem brezizrazno zrla v svoje nove nohte, ki so kot nočno nebo, posuto z zvezdicami. "Bo že čas pokazal," so mi rekli nekoč. Imeli so prav.

Do konca še: 107 dni, 107 nalog. Se beremo jutri.

257. dan: Vsemogočna Maja

Tale naslov je preveč samovšečen za moj okus, ampak nisem kriva jaz ... Kriv je film. :) In vedno odlični Morgan Freeman. Tako dober je, da me zna spraviti v dobro voljo celo na takšen dan, kot je bil današnji, ko sem se že zbudila z glavobolom.

Bila je delovna nedelja in še dobro, da je urednica Olga celo dežurno ekipo najprej peljala na kavo in rogljičke v naš priljubljen lokal. Lažje je bilo zastartati, čeprav mi je danes vse šlo nekam počasi, prebijala sem se skozi maile in vmes pogoltnila dve tableti, da je tisto brbotanje v glavi vsaj nekoliko popustilo. "Kako pa te boli? In kje?" me je pred leti pohecala mami, ko sem ji jamrala zaradi migrene. "Tukaj ... Špika me," sem se prijela za čelo. "Hm, da nimaš slame notri," je resno rekla, nato pa mi pomežiknila, me požgečkala in stisnila k sebi. Oh, kako pogrešam ta njen malce ubrisan smisel za humor. In ta njen objem!

Ko sem se končno privlekla domov, sem se ulegla na kavč in si ogledala tisti omenjeni film. Vsemogočni Evan, sodobna, predvsem pa zabavna različica štorije o Noetu. Od vseh filmskih žanrov, se mi zdi, je najtežje narediti res dobro komedijo. Poceni fore me ne prepričajo, tale Evan pa me je v marsikaterem kadru dejansko spravil v smeh.

Predvsem pa mi je v spominu ostala poanta, nauk, ki sem ga potegnila iz filma, čeprav je komedija. "Veliko ljudi mi reče, da bi radi spremenili svet, pa ne vedo, kje naj začnejo. ... Ti povem, kako? Z enim dobrim dejanjem, ki mu sledi naslednje dobro dejanje," je bog (Freeman) razložil glavnemu igralcu. Kako preprosto, kajne?

To me je spodbudilo, da sem se ne-preveč-dobremu-počutju-navkljub spravila na svež zrak. To je bilo zelo, zelo majceno, a vseeno dobro dejanje, ki me je spravilo v toliko boljše razpoloženje, da sem domačim po celem dnevu namrščenosti le poklonila prijazen nasmešek. In svet je bil vsaj za odtenek lepši. 

Do konca še: 108 dni, 108 nalog. Se beremo jutri.

256. dan: Duatlon

Naveličana zamika pri števcu dni in nalog, ki me še loči do zaključka tega projekta (ja, le še dobrih sto dni je ostalo!), sem se odločila, da bo moja sobota športno obarvana. Najprej s tekom po kamniško-mekinjskih poljih, nato pa še s pohodom na Jakoba. Precej optimistično sem zagrizla v hrib, skorajda tekla sem proti vrhu, a me je nekje na pol poti ustavil srčni utrip. "Okej, Majči, malo pretiravaš," sem si morala priznati. Pa še čisto premalo tekočine sem spila za takšem tempo, nič čudnega, da se mi je v glavi kar malce zavrtelo.

Dan se je hitro prevesil v večer, ki je bil rezerviran za našo Petro, s katero sva že nekaj mesecev sosedi, pa se še nisva uspeli dobiti niti na kavi. Še dobro, da je prišel njen rojstni dan, da sva končno imeli razlog za krepitev najinih sosedskih odnosov. :) Čudovito gnezdece si je ustvarila s svojim Danijem. In ko smo po babje čvekale o tem in onem, nas je Ana kar naenkrat prekinila: "Joj, Peti, prav spomnim se te s tvojega lanskega rojstnega dne ..." se je začela hihitati. In smo se zamislile, kako se ji je v samo enem letu, v le 12 mesecih, v komaj 365 dneh vse obrnilo na glavo. Na bolje. 

"Obstaja, zdaj vem, da obstaja," nas je nežno pogledala. Prava ljubezen namreč! Bravo, Petra. Več kot zaslužiš si vso srečo, ki te obdaja. Prav zaradi tebe in tvoje zgodbe spet verjamem v to, da (še) lepši jutri čaka - tudi name.

Do konca še: 109 dni, 109 nalog. Se beremo danes zvečer (!).

255. dan: Topla/hladna

Dolg petek je bil. Tako dolg, da večer niti približno ne spominja na tiste, s katerimi smo nekoč odpirali vikende. "Ma a veš, kako je? Po celem tednu v službi, pa stres, sestanki, zoprne stranke, nerazpoloženi sodelavci ... Na koncu si tako sit vsega, da se najraje samo še zakoplješ pod kovter. Kje se ti pa da še ven hodit?!" mi je danes rekel kolega, ko sva si po penzionersko privoščila pivo. Samo eno. In že ob štirih popoldan.

Po še nekaj opravkih, sladoledu z mojima puncama in mini večernem teku sem se počutila točno tako, kot je prej opisal on - samo še za v posteljo. Še tretjič sem zavrnila povabilo na pijačo, zaradi česar me malo grize slaba vest. Ampak preprosto nisem bila razpoložena in v takem vzdušju od mene tako ali tako ne bi imeli prav veliko.

Po eni strani se je po celem tednu lepo zaviti v toplo odejo in dremati ob filmu. Po drugi strani pa ... Bi bilo še precej lepše, če druga polovica postelje ne bi bila - tako hladna. 

Do konca še: 110 dni, 111 nalog. Se beremo jutri.

254. dan: Urošu

Enkrat, še ne tako dolgo nazaj, si mi rekel, da me boš, če te sploh še kdaj koli omenim v svojem blogu, kar tožil. Če te ne bi poznala in če bi se ozirala samo na resnost glasu, s katerim si izrekel te težke besede, bi ti celo verjela. Tako pa vem, da si preveč odprte glave in predobrega srca, da bi to zares storil. Sploh pa - da si me imel preveč rad, preveč rad si imel naju.

V prsih me stiska, ko pišem te besede, in oči so težke. Ko se spomnim najinega začetka, je spomin še vedno lep. Bil si simpatičen fant in skromen, prav s to skromnostjo si me v hipu osvojil. Bil si varen pristan, po vsem hudem, kar sem prestajala v tistem obdobju. Takoj sem začutila, da z mano misliš resno - točno tisti občutek je bil, ki ga zdaj tako vneto iščem.

Ne bom pisala o vsem, kar naju je ločilo, ker je to res samo najina stvar. In ker najbrž niti sama ne poznava vseh razlogov, ki so proti nama. Bom pa naštela tiste, ki so bili za: tvoj nasmeh in način, kako si me objel, tvoja iskrena želja po tem, da si nekoč ustvariš družino. Spoštovanje, ki jo čutiš do ženske, še posebno, če je tvoja. To, kako si se postavil zame vsakič, ko me je kdo hotel prizadeti, četudi način morda ni bil vselej pravi. Ljubezen in predanost, ki jo čutiš do svojih staršev in brata ter njegove družine, tvoje najdražje sem iskreno in iz vsega srca vzljubila tudi sama. Ljubezen in predanost, ki si jo čutil - do mene.

Vsak zase sva odrinila že pregloboko na odprto morje, preveč sva se oddaljila drug od drugega in preveč sva se prizadela, da bi se še lahko našla na istem križišču. Oprosti za bolečine, ki sem ti jih zadala, in verjemi, da tega nisem storila nalašč. Tako sama sem bila in tako izgubljena. A človek se včasih preprosto mora izgubiti, da se spet lahko najde. Vseeno pa ne obžalujem niti minute, ki sem jo preživela s tabo. Veliko si me naučil, veliko si mi dal. Hvala ti za to.

Do konca še: 111 dni, 112 nalog. Se beremo jutri.

253. dan: Cvetje v jeseni

Priznam, tokrat sem - za zamik objave bloga - kriva sama. Preprosto padla sem dol. Ne vem od česa: morda od hitenja po opravkih (ja, ja, vmes sem našla čas tudi za telovadbo), od utrujenosti ali pa od mraza. Sinoči sem si v Križankah ogledala muzikal Cvetje v jeseni in ko sem prišla na predstavo, se mi je zdelo blazno smešno, ko sem videla nekaj ljudi, oblečene v puhovke. V puhovke! Sredi septembra! No, ob enajstih, ko smo nastopajočim stoje aplavzirali, sem jim zavidala. Zelo zavidala. Brrrr!

A niti mraz ne more odtehtati tega, kar nam je na odru pričarala odlična igralsko-pevska zasedba. Pravzaprav ne vem, kako je možno, da so se šele zdaj spomnili, da iz te legendarne slovenski povesti (kot že veste, je Ivan Tavčar moj nadvse ljubi pisec) naredijo muzikal. A očitno je že moralo biti tako, morda je ideja morala toliko časa zoreti. Ker predstava je vrhunska. Od prvega prizora do zadnjega.

Ni se še zgodilo, da bi v gledališču zajokala. Morda zato, ker tja ne zahajam ravno pogosto (kar ni pohvalno, vem!), če pa že, si ponavadi ogledam kakšno komedijo. Najbrž sem ob kakšni res hudi potočila solzo smeha. Tokrat pa ne - tokrat so se mi oči orosile od ganjenosti. Čeprav je Cvetje v jeseni vsem poznana zgodba, ki jo tudi sama znam že na pamet, so jo v Križankah uspeli predstaviti na tak način, da človeka presune. Mene je. 

"Kaj veste o tisti ljubezni, ki pretresa telo in dušo, ki veže dušo in telo, ki je kakor nevihta, ki pride, da ne veš od kod, ki te podsuje, ki te stolče, da se od nje nikdar več ne oddahneš, ki jo pa vendar hočeš imeti, in najsi radi nje življenje izgubiš! Kaj ve veste o taki ljubezni!"
(Janez, Cvetje v Jeseni)

In morda sem včeraj, ko sem se kakšno minuto pred polnočjo vrnila domov, padla dol ravno od tega - od zasanjanosti. Od hrepenenja po tem, da bi tudi sama to izkusila. Nekoč, nekje, z nekom.

Do konca še: 112 dni, 113 nalog. Se beremo danes zvečer (obljubim!). :)

252. dan: Nov zagon

Pred nekaj dnevi sem prijateljici razlagala, da si za uvod v jesen želim novih športnih izzivov. Poletje je bilo stresno in razburkano, zdaj si želim bolj umirjenih dni, več stanovitnost. Predvsem pa moram spet pridobiti svojo samozavest in energijo, ki sem jo iztrošila za napačne ljudi. Da to ne gre čez noč, me je življenje že naučilo. Naučilo pa me je tudi, da so čas, narava in potrpljenje trije največji zdravniki.

"Gibanje je torej ključ do boljšega počutja, fizičnega in psihičnega," sem ji še modrovala oni dan. No, v resnici pa itak nimam izbire: po Triglavu (vrh je sicer ostal neosvojen, a ne po moji krivdi), me namreč čaka še tista famozna 21-ka. Do Ljubljanskega (pol)maratona me loči le še dober mesec in v tem času se moram teku še bolj intenzivno posvetiti. Že pred nekaj dnevi so mi novega zagona vlili moji najdražji prijatelji z odličnim darilom za rojstni dan - fensi tekaško majico, hlačami in pulovarčkom -, danes pa sem se oborožila še z novimi adidaskami. Baje so hit te sezone, vsaj tako so se pohvalili, jaz pa lahko s prve roke povem, da so tako udobne, da jim dobesedno lahko rečem športni copati, s poudarkom na copati. :)

Zdaj sem popolno opremljena in odslej je res vse samo še na in v meni: neskončne poti čakajo, da pospešeno začnem nabirati kilometre, enega za drugim. Da bo Ljubljanski maraton v prvi vrsti užitek in ne napor. Se že veselim!

Do konca še: 113 dni, 114 nalog. Se beremo jutri.

251. dan: Na robu

Ali sem vam že povedala, da je Jack Sparrow moj najljubši filmski junak? Res. Ker je ravno prav tragičen, živi v ravno prav strašljivem svetu in ima ravno pravšnje težave, ki jih z ravno pravim smislom za humor - vedno uspe rešiti. Pri njem je vse, kar dela, zelo na meji, mnogokrat gre celo čeznjo, v tem sva si podobna. A nekako ostaja v ravnovesju, celo takrat, ko je to nemogoče. Sicer pa mu pri tem pomagajo njegovi čudni prijatelji. So čudni, ampak so vseeno - prijatelji. In ja, okej, čisto po babje vam priznam: tudi Johnny Depp mi je res hud, njegove čokoladne oči so pač ... Njami, njami. :)

Seveda po tem odstavku ni težko ugotoviti, kako preživljam današnji večer: po teku sem si skuhala čaj, zlezla pod odejo in začela uživati v vragolijah svojega heroja.

Razmišljam, da bi se z Jackom kar ujela. V meni se skriva precej piratske duše. Velikokrat (prevečkrat) živim za trenutek, kar me je že velikokrat (prevečkrat) spravilo v godljo. A samo tako znam živeti. Moja usoda je očitno loviti ravnovesje med tem, kar hočem in tem, kar moram. Vseskozi hodim po robu, včasih padem čezenj. Ampak tako kot Jackovi so tudi moji prijatelji ravno prav čudni, da to razumejo in me vselej potegnejo nazaj. In ja, na koncu se vedno vse izide. Ne vem, kako, ampak se.

Je pa naporno biti pirat, nič ne rečem! ;)

Do konca še: 114 dni, 115 nalog. Se beremo jutri.

250. dan: Sestrice

6.10 Preslišim budilko.
6.48 Odprem oči in pokličem Moniko: "A sta ready?! Prihaaajaaam po vaaajuuu!"
8.03 Zajtrk in velika doza kave pri atu in mami.

9.28 Na mamičin grob prinesemo šopek vrtnic: "Pa mal nas merki na cesti, ker je Maja za volanom!" ji naročita in mi nagajivo pomežikneta.
9.54 "Ena malenkost od naju," me kar tako sredi vožnje presenetita z darilom. Hvaaalaaa!!!*** Mimogrede, tale simpatičen kompletek je izdelala Anina sošolka - SarArt, obvladaš! :)

10.17 Ko se peljemo po primorki, me Monika še dvajsetič vpraša: "A lahko zdej že poveš, kam gremo?!"
10.42 "Najprej v Trst na eno pijačko!" se spontano odločimo.
11.09 Iskanje parkerplaca.
11.34 Fensi gospodične nazdravijo v fensi lokalu v centru Trsta.

12.02 Martinčkanje ob morju.

12.28 Iskanje parkomata, WC-ja in ceste, ki pelje nazaj proti Sloveniji.

13.09 "Sem vedla, da naju boš peljala v Lipico!" vzklikne Monika.

13.17 Na vhodu nam na roke pritisnejo štampiljko, podobno tistim, ki smo jih dobile, če smo bile pridne pri zobarju. ;)

13.33 -"Ej, še bon mormo podpisat!" -"A ma kera kuli?" -"Nop!" ... Hm ... -"Čak, mam idejo!" (Monika, itak!)

15.57 Med predstavo na lipiškem hipodromu nas ujame naliv. Me si naredimo žur pod marelami.

17.23 Vodička v kobilarni Moniki, bodoči veterinarki, predstavi čistokrvnega lipicanca, medve z Ano si vmes privoščiva klepetek ob beli kavi.

18.39 Odhod proti Ljubljani.

19.42 "Zdrava" večerja: kebab na glavni busni.

20.22 Spoznavanje Aninih cimer v dijaškem domu.

21.04 Monikin nasmeh, ko ji pomaham iz avta.

22.52 Prijetno utrujena od vikenda, ki se je začel na snegu, končal pa na morju, ležim v postelji in objavljam blog.

Bil je čudovit sestrski dan!

Do konca še: 115 dni, 116 nalog. Se beremo jutri.

249. dan: Triglav (III)

V nasprotju s prejšnjo nočjo sem danes na Planiki odlično spala. Sklepam po tem, ker se mi je spanje zdelo blazno kratko in želela sem si ga še. Malo smo bili tudi sami krivi, petje za šankom in ples ob njem sta se pač zavlekla pozno v noč. ;)

"Kaj pa to zavija?! Ne mi rečt, da tok piha zunaj?!" sem rekla moji zalimani Urši, ko sva se kobacali s pogradov. In na žalost sem uganila. Res je bil veter. Kaj veter, vihar! Kot smo kasneje izvedeli (vodniki so se pametno odločili, da nam to povedo šele, ko bomo v dolini) je pihalo s hitrostjo 37 metrov na sekundo, kar je več kot sto kilometrov na uro.

Foto: Emanuela Osterc

Seveda me ni mikalo, da bi v takšnem vremenu (za povrhu nas je vse do Vodnikovega doma spremljal tudi sneg oziroma ledeni dež, ki je oster kot britev rezal v moj obraz) sestopali v dolino. A izbire tako ali tako nisem imela. Smo pa - ker nas je precej močilo in posledično zeblo - imeli odličen tempo, s Planike do vojašnice na Pokljuki smo bili v približno štirih urah.

Bolj kot utrujena od hoje sem neprespana in premražena, čeprav sem trenutno oblečena v dva pulovarja in zavita v deko. A kljub temu in četudi nismo osvojili vrha, sem izjemno vesela, da sem se udeležila pohoda. Današnji spust je bil res prava adrenalinska bomba, že včeraj sem si dokazala, kako sem v teh mesecih kondicijsko napredovala, na kar sem zelo ponosna, predvsem pa bi vse skupaj ponovila zaradi ljudi, ki so bili z mano, zaradi novih prijateljstev: tudi med izjemnimi fanti, ki svoj prosti čas posvečajo gorskemu reševanju. O njih pa več v sredini kolumni v Slovenskih novicah. Ne zamudite! :)

Do konca še: 116 dni, 117 nalog. Se beremo jutri.

248. dan: Triglav (II)

Adrenalin je najbrž naredil svoje, da sem bila budna kot sova že malo čez drugo zjutraj. Okej, verjetno so bile delno zaslužne za to tudi precej neudobne postelje. :) Do pol petih sem se silila ležati, potem pa nisem več zdržala. Med jutranjo budnico, za katero sem še nekaj ur prej, ko smo ob pivu imeli spoznavni večer, mislila, da bo zame pomenila pravo katastrofo, sem si tako že veselo umivala zobe.

S Pokljuke smo pogumno krenili proti našemu najvišjemu vrhu. To pot sem, kot rečeno, pred 15 leti že prehodila, a sem že povsem pozabila, kje pelje, koliko časa se hodi do kakšne postojanke in kar je še takih stvari. Bila sem pozitivno presenečena. Do Vodnikovega doma in nato na Planiko, ki leži tik pod Triglavom, sem se tako rekoč sprehodila. Vsi ti vzponi na Primoža in redna telovadba so hvalabogu naredili svoje: v hoji sem uživala, energije sem imela več kot dovolj, da sem spotoma sklepala tudi nova prijateljstva, zato je bil izlet še toliko lepša izkušnja.

 

Če se nam je med potjo na Planiko vsaj vsake toliko še pokazal sonček, pa je bil dom pod Triglavom, ko smo do tja prispeli, že povsem zavit v meglo. In v sneg! Seveda sem si želela, da bi nas fantje, ki smo jih imele s sabo, spustili na sam vrh, a z glavo skozi zid se pač ne da. Bilo je prenevarno. Sicer pa ima tudi kepanje in mavžanje s simpatičnimi gorskimi reševalci in vodniki - in to sredi septembra - svoj čar.

Zdaj pa v toplo kočo na čaj z dodatkom. Da se ne prehladimo!

Do konca še: 117 dni, 118 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Zaradi slabega signala na 2408 metrih, kjer stoji dom na Planiki, blog objavljam z enodnevno zamudo. Napisan je bil že včeraj, a preprosto ga nisem mogla spraviti na splet. Ste me pa vsaj malo pogrešali, kajne? ;)

247. dan: Triglav (I)

V vojašnici na Pokljuki v nizkem startu čakamo na vzpon na Triglav. Sto bab na kupu, kaj pa vem, mešani obcutki. Sem se raje pridružila tisti skupinici - seveda smo v manjšini - ki govorimo še o čem drugem, ne le o tem, da so vremenske razmere nemogoče.

Tridnevno avanturo sva z Uršo otvorili z belo kavo in konjakom. Prvo za energijo, drugega za pogum. Saj v resnici me ne skrbi pretirano. Zaupam vodnikom in gorskim reševalcem, ki gredo z nami, kondicijsko se počutim okej, pa tudi veselim se, dobra volja in pozitivno razmišljanje pa sta itak najbolj pomembni stvari, ki ju moram vzeti s sabo. Vreme pa tudi bo. :)

 

Na Triglav grem drugič, nazadnje sem bila pred 15 leti (ja, stara sem že!). Takrat sem bila še osnovnošolka v varnem spremstvu atija in mami. Danes sem samostojna ženska, a ugotavljam, da se nekje v meni še vedno skriva majhna punčka, ki hrepeni po varnosti. Sicer pa je moja misija te gorske avanture predvsem najti notranje ravnovesje in mir. Verjamem, da domujeta prav tam, nekje nad dvema tisočakoma.

Do konca še: 118 dni, 119 nalog. Se beremo jutri.

246. dan: Ovinki

Uf! Komaj še držim oči odprte. Služba in maili in telefoni in služba. Pa skok na Primoža, ki je bil kot nekakšna generalka pred pohodom na Triglav. Jutri tak čas bom že v vojašnici na Pokljuki, od koder bomo v noči na petek krenili proti našemu najvišjemu vrhu.

"Veš kaj, Lidi moja," sem ji razlagala med potjo na Primoža, "jaz prav rabim tole. Fizične napore. Izzive. Nekaj, da me žene naprej." Zdaj, ko je od tistega mojega morja minil dober mesec in pol, zdaj, ko na stvar že lahko gledam vsaj z nekoliko bolj trezno glavo, zdaj, ko je tudi čas pokazal, v katero smer se bodo razvile stvari ... Zdaj vidim, kako naivna sem bila. In to mi ni najlažje priznati. Ne morem ravno reči, da ta dopust obžalujem, ker sem se imela tistih nekaj dni res lepo. Obžalujem pa določene odločitve, s katerimi sem nehote prizadela nekatere ljudi. Še najbolj pa - sebe.

V takih primerih se človek, ko pride malo k sebi (zaljubljenost je itak najmočnejša droga), počuti precej bedasto. Ko sem danes brala to kolumno, prvič po tistem času, sem se žalostno nasmehnila: "Bejbi, čisto si bila zadeta. Marsikdaj v življenju pač ni tako, kot se zdi na prvi pogled," sem si rekla. "Skoraj nikoli ni tako, kot se zdi na prvi pogled," me je potem dopolnila Lidi. "Ampak se je že moralo zgoditi. Sprejmi to. Prišla boš do cilja, Maja, samo ne po tisti poti, ki si si jo ti zamislila."

Vedno ima pravi odgovor na vse, kajne? Morda pa sem morala narediti ta ovinek na poti. Zato, da spotoma vendarle spoznam, kdo me ima rad. Zares rad.

Do konca še: 119 dni, 120 nalog. Se beremo jutri.

245. dan: Čakajoč Godota (al' kaj?)

Obveznega čtiva v srednji šoli sem se vedno lotevala z nekolikšnim odporom. Tisto, kar mi nekdo ukaže, naj storim, se mi že a priori malo zameri. Najbrž to ni najbolj prav, a takšna pač sem.

Bolj kot vsebine, se spomnim naslova ene takšnih knjig - Čakajoč Godota. Bržkone zato, ker sva se s sošolko Zalo temu tolikokrat nasmejali. Kaj točno nama je bilo tako smešno pri tem, ne vem več, dejstvo je, da kot mulci nismo potrebovali veliko za zabavo.

Se pa spomnim poante te igre. Dva klošarja, ki v obupu čakata, da bo Godot (nekakšen bog, odrešenik) prišel in jima pokazal pot iz brezupne situacije. Naivno verjameta dečku, ki jima vsak dan obljubi, da naslednji dan pa zagotovo pride. ... Takrat se mi je vso tisto nabijanje zdelo blazno dolgočasno (še en dokaz več, da nas s težkimi knjigami posiljujejo, ko smo še premladi). Zdaj bi to isto branje zagotovo jemala na povsem drugačen način. In realnost, ki jo v sebi skriva ta tragikomedija, bi se mi najbrž zdela vse prej kot smešna.

Zakaj sem se sploh spomnila na vse to? Še sama ne vem. Mogoče zato, ker sem čakajoč na lepše vreme dočakala - noč. Ko sem prišla domov, se je namreč ravno zoblačilo in se nisem takoj spravila na zrak. Kar naenkrat je bila ura osem in nervozno sem ugotovila, da bom, ker sem se tako prestavljala sem ter tja, zamudila prvo četrtino košarkarske tekme med Slovenijo in ZDA. Zdaj z enim očesom spremljam drugi del prvega polčasa in zraven pacam tele vrstice.

Prav mi je. Kaj pa sem čakala celo popoldne? Godota najbrž ne.

Do konca še: 120 dni, 121 nalog. Se beremo jutri.

244. dan: Na zdravje!

Ob vsaki pomembni prelomnici v naših življenjih, ob vsakem rojstnem dnevu in ob vsakem trku s kozarci praviloma rečemo - na zdravje. Fraza, ki jo morda uporabimo celo prepogosto, ker potem lahko hitro postane obrabljena, premalo cenjena.

Zdravje je zagotovo najbolj pomembna vrednota, ki jo človek zares ceni šele, ko jo izgubi. Morda je to naše najhujše prekletstvo: da ko imamo, nismo hvaležni, ko pa izgubimo, jokamo, a je žal že prepozno. In to na domala vseh ravneh življenja. Tudi pri izbiri partnerja.

Marsikaj me je danes pripeljalo do tega razmišljanja. Še večkrat se bom skušala opomniti: Ne osredotočaj se na to, kar nimaš, ampak bodi hvaležna za vse, kar imaš! Tukaj in zdaj. In danes ... Danes sem hvaležna za nova poznanstva. Za dojemanje in sprejemanje svojega telesa na povsem nov način, o čemer boste na tem spletnem mestu bržkone še brali. Kmalu.

Pa za pih vetra. Sočuten pogled. Sprehod po parku. Za korak ob moji strani. Za roko v roki.

Za vsak užitek, ki sem si ga, si ga in si ga še bom privoščila. Življenje je vendar tako preklemansko kratko!

Do konca še: 121 dni, 122 nalog. Se beremo jutri.

243. dan: Hvala

Seveda se moram dotakniti včerajšnjega večera, ki se je zavlekel kar v današnji dan. Lepo se je bilo zbuditi v sončno jutro na mojem ljubem Primožu. Primožu nad Kamnikom, da ne bo pomote. :) Pero, super gostitelj si bil, hvala za lepo presenečenje in darilo, zaradi katerega bom še raje zahajala k tebi v vas. ;)

Lepo smo se imeli in moji prijatelji so me res presenetili. So me poslali ven na čik (čeprav ne kadim) z Boštijem in Ano (lumpa!), medtem pa pripravili mufine (hvala Saška!) z najlepšimi srčki na svetu (hvala Lidi!). Hvala pravzaprav vsem, ki ste mi pričarali najbolj posebno rojstnodnevno praznovanje. Posebno in pestro v več pogledih. Ampak pod črto: bilo je nepozabno!

Dobila sem res lepo darilo, ki ga bom s pridom izkoriščala, boste kmalu videli. :) Predvsem pa sem dobila - potrditev, da nekaj delam prav. "Vedno in povsod lahko računaš na nas. Radi te imamo," je pisalo na hrbtni strani doma izdelane čestitke (hvala Urša!). In jaz 100 % zaupam in verjamem, da tako tudi je. Vem, da je.

Hvala res. Tudi jaz imam vas rada!*

Do konca še: 122 dni, 123 nalog. Se beremo jutri.

242. dan: V pričakovanju

Priznam, slabe volje sem. Ne. Slabe volje sem BILA. Tako sem si želela lepega vremena, pa me tisti zgoraj očitno ni slišal. Lump! In potem, ko sem malo namrščena pakirala robo za svojo rojstnodnevno žurko, ki se začne čez dobro uro, zapiska telefon. "Kwa pa ta dz misl da je?! K da nas to kej gane :)) jos tri sati i onda se sampioni sredemo :))" je napisala Anja. In v tistem mi je končno kliknilo! Končno sem začela uživati v vzdušju današnjega dne. Tnx, bejba moja. A sva midve telepatsko povezani al kaj? ;)

Zdaj sem že prijetno nestrpna, komaj čakam, da peš odrinemo iz doline. Gor v hribe. Kjer nas čaka golaž in najbolj dbestični oskrbnik planinske koče (kje še ne povem, izveste tekom večera). :p In vse bo super. Seveda bo. Kako ne bi bilo, če bodo pa tam vsi tisti, ki jih imam najraje?!

Sem šla pod tuš in si zavrtela himno današnjega dneva, popoldneva, večera, noči. Ja, tudi pela sem zraven, čeprav to ni ravno v moji navadi. Šampioni moji, jaz vas že nestrpno pričakujem!!! Ole, ole, ole, ole ... ;)

Do konca še: 123 dni, 124 nalog. Se beremo jutri.

241. dan: Playlista

Včerajšnje noči se ne spomnim, čeprav bi se je morala, ker sploh nisem zatisnila očesa. V službo sem se spokala, ko je bila zunaj še trda tema, domov sem odšla, ko so drugi šele dobro začeli. Dopoldan sem preživela po opravkih, bolj ali manj nujnih, po kosilu sem si privoščila dolg sprehod sama s sabo. Potrebovala sem ga. Zelo! Popoldan pa sem tako rekoč v celoti presedela za računalnikom. Končno sem uredila svojo playlisto, se oborožila z vsemi mojimi najljubšimi komadi, jih pridno razparcelirala po mapicah in si jih naložila na svoj telefon oz. MP3.

Tega se najbrž še vedno ne bi lotila, če ne bi imela jutri žurke za rojstni dan. Čisto posebna fešta bo, takšna, ki bo res v slogu moje 27-ke, tudi v slogu mojega bloga. Z mojimi najdražjmi prijatelji bom praznovala v planinski koči v varnem zavetju kamniških hribov. Prvi na seznamu predvajanja? Tale!

Zdaj me čaka samo še počitek. Zaradi neprespane noči sta postelja in mir tudi vse, kar v tem trenutku potrebujem. Ker jutri želim biti 100 %. Za tiste, ki so mi že tolikokrat dokazali, da so moji in jaz njihova. Za tiste, ki so ne glede na vse vedno razumeli: to, kar delam, to, kar čutim, to, kar sem. Ni jih veliko, a tisti, ki so, so pravi. So prijatelji, za katere si je treba čas vzet, se poveselit in kdaj znat potrpet ... Ja, seveda tudi ta je na jutrišnji playlisti. 

Do konca še: 124 dni, 125 nalog. Se beremo jutri.

240. dan: Ponos ...

... bo vedno največja razdalja med dvema človekoma.

Danes drugega ne morem povedati. Preprosto ne morem.

Do konca še: 125 dni, 126 nalog. Se beremo jutri.

239. dan: Lačn si ful drugačn!

Pride dan, kot je današnji, ko od trenutka, ko se zbudim, pa vse do poznega večera razmišljam - o hrani. No, seveda ne samo o hrani, služba mi to pač ne dopušča. Ampak res sem lačna. Že cel dan. Katastrofa!

Pošteno sem se morala brzdati, da se nisem, ko sem prišla domov, kar utaborila pred hladilnikom. Odlašala sem z rekreacijo, delavnik je bil dolg, domov sem prišla komaj nekaj pred šesto. Potem pa košarka (kako prikladen izgovor, da se malo usedeš na kavč, kajne?), pa večerna poročila, ki jih že po službeni dolžnosti nekako moram spremljati, in ... Gostilna. Malo dolgočasna mi je že, priznam, tretjič na isti (ali vsaj zelo podoben) način narejena oddaja pač že težko deluje ne-prežvečeno. Ali pa sem danes (spet) samo sitna, ker se je še na ekranu vse vrtelo okoli hrane. "Okej, zdej pa dost," sem se okarala, ko me je spet prijelo, da bi si šla po prigrizek.

In sem izklopila TV, se s težavo oblekla v trenirko in šla en krog okoli Kamnika. ... K sreči se je izkazalo, da je bila to precej boljša ideja kot ždeti na kavču in razmišljati o moji danes največji skušnjavi.

Še apetit me je nekoliko minil. Pravim, nekoliko. "Lačn si ful drugačn, al kva?!" sem se že sama sebi zdela smešna, ko sem zdajle, ko sem se spravila pisat blog, ugriznila v sladoled. Samo še to, obljubim. Samo še to.

Do konca še: 126 dni, 127 nalog. Se beremo jutri.

238. dan: Tabuji

Prisilila sem se, da sem iz zaprašenega kota svojih misli privlekla barvice. Pisane, vesele, živahne. Z njimi sem pobarvala morbiden dan.

Ne, seveda ne dobesedno. Ampak vseeno sem vlekla po eno in eno iz škatle, na kateri je napis DOBRA VOLJA. Živo zelena, kot je moj anorak, s katerim sem se ogrnila, ko sem si privoščila tek v dežju. Sončno rumena, kot je bila slamica v moji cecekoli, ki sem jo pozno popoldne spila v družbi sodelavke. Peščeno rjava, kot je bil kuža, ki me je mimogrede prišel pozdravit, njegov lastnik pa mi je podaril piškot. Odtrgana vijolična, kakršen je moj novi lak za nohte. 

Petrolejska modra, kot so njegove oči.

Ne, večera nisem preživela sama. In polnočni obisk je dokončno postavil mavrico v moje sivo življenje. Ker ...
 
"... vse prepovedano pa strašno me privlači
kot adama jabolko 
in ko enkrat ugriznem vanj,
nič več me ne zadrži!

Zapeljiva je skušnjava,
lačno me premami spet in spet,
a ni tabuja na celem svetu,
ki ne bi zrastel le v tvojih očeh!"

Do konca še: 127 dni, 128 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Danes je števec na mojem blogu presegel okroglo številko. HVALA. :*(x 150.000) :)