220. dan: Zeleno, ki te ljubim zeleno

Šolske table so zelene, ker - vsaj tako so nas prepričevali včasih - ta barva pomirja. In pomiritev je nekaj, kar trenutno res potrebujem. Pa ne v klasičnem smislu, ampak gledano širše: želim si pomiritev s svetom, predvsem pa - sama s sabo. Si mislim, da je tudi pri tem vse v glavi, da gre le za stvar odločitve. Zato sem jih danes že navsezgodaj sprejela kar nekaj. Bolj ali manj pomembnih.

Kljub temu ni bilo težko poiskati sreče, saj sem ves ljubi dan obdana z zeleno Sočo, ki je res bistra hči planin, in mojo super družbo. Ko sem zjutraj odprla oči, me je zaslepil sončni žarek. Na široko sem odprla okno in doživela ... Nekaj posebnega. V bistvu niti ne znam razložiti. Vdihnila sem svež gorski zrak in pomahala čudovitemu razgledu na Julijske Alpe. Bila sem mirna. Točno to. Bila sem pomirjena. Vsaj za hip.

Vse ostalo je potekalo točno tako, kot bi si želela. Da je Posočje noro lepo, sem itak vedela, in da prav tu s prijatelji preživimo podaljšani konec tedna je bila več kot odlična ideja. O tem vas niti ne bom prepričevala z besedami, bom namesto tega raje objavila nekaj več fotografij (glej spodaj). Smo se pa pošteno nasmejali, ker smo na parkirišče prišli točno pred redarjem, ki bi nam zaradi potekle parkirnine napopal tisti listek na vetrobransko steklo. In potem, da je bila mera polna, se je ulilo kot iz škafa - minuto ZA TEM, ko smo se usedli v avto. No, na to, kako se nam je vse lepo izšlo, je bilo pač treba nazdraviti.

Zdaj čakamo, da se nam pridruži še nekaj prijateljev in ... Nič drugega mi trenutno ni pomembno. Sem se prisilila, da mi ni.

Do konca še: 145 dni, 145 nalog. Se beremo jutri.