212. dan: 3, 2, 1 ... Akcija!

Dolgo v noč sem razmišljala, pa nisem prišla do nikakršnega zaključka. Ugotovila sem, da bo najbolje, če kar vstanem in se spokam v službo. Tako ali tako sem imela veliko dela, hvalabogu! Za svojo pisalno mizo, ki je poleg maminega groba (zelo čudna kombinacija, vem!) edini kraj na svetu, kjer trenutno najdem zatočišče, sem bila še preden se je sploh dobro zdanilo.

"3, 2, 1 ... Akcija!" sem spodbujala samo sebe, ko sem si kuhala kavo na avtomatu. Odmisli in delaj, je bil nekako moj moto, ki sem se ga tja do sredine dopoldneva, ko je bila večina najnujnejšega že za mano, še kolikor toliko uspešno držala. Okoli treh popoldan, ko sem postavila še zadnjo piko na konec stavka, sem bila z napisanimi članki zadovoljna. Vse lepo in prav, če se ne bi zavedala, da je bilo delo danes le pobeg pred realnostjo.

Milijonkrat sem premlela njegove besede, kar je napaka, ki jo vedno znova ponavljam. Besede v resnici nimajo nikakršne teže, če se že vnaprej odločiš, da jim ne moreš verjeti. Nimam več občutka, čemu dajem preveliko težo in čemu morda premajhno. In moški ste, kar se tega tiče, takšni umetniki! Ko nastane težava, bi stvar rešili na najbolj enostaven način: punco obtožite, da dela dramo po nepotrebnem, pa naj se potem ona ukvarja s tem, ali je to res ali ne. A laž je laž. In laž boli. In ko boli, imam pravico zastokati. Ne glede na to, kdo me je prizadel. Fant, prijatelj, sorodnik ali samo nek Polde iz Tolmina.

Po še enem hladnem tušu, ki se je zgodil popoldan, sem končno bruhnila v jok. Ne v takšnega kot včeraj, ko je bila le kakšna solza in ko se je le malce zatresel glas. Danes je teklo v potokih in jemalo je sapo. Pa ne od sreče. Od vsega. Vse, lepo in grdo, kar se je ure, dneve, tedne, mesece, morda celo leta, nabiralo v meni, se je končno izlilo. In prišlo je olajšanje. Vsaj za kratek čas.

"3, 2, 1 ... Akcija!" sem si rekla, ko sem si umila vroč obraz. Obula sem tekaške superge. Grem. Daleč. Kolikor me bodo nesle noge.

Do konca še: 153 dni, 153 nalog. Se beremo jutri.