Tekom bloga jo pravzaprav že ves čas omenjam, a sem danes ugotovila, da ji nisem namenila še niti enega zapisa. Enkrat sem jo hecala, da me bo nekoč, če bo hotela, lahko tožila za avtorske pravice, saj v mojih objavah, če jih spremljate, najdete številne citate, pod katere bi se morala podpisati ona. Moja Lidi.
Sva se danes končno uspeli ujeti na kavici in sladoledu v Ljubljani. Jaz vsa raztreščena iz službe, ona pa iz zadnjega šopinga pred dopustom. Naklepetali sva se za naprej in za nazaj. "Pogreškam te," sem ji napisala zjutraj, skupaj z urgentnim sporočilom, da se morava, preden mi uide na morje, obvezno videti. Ker sem jo res. Jo. In jo bom.
Preprosto zato, ker je moj kompas. Ko sem ji vsa navdušena pripovedovala o svoji morski avanturi, še slutila nisem, da jo bom čez nekaj ur še enkrat poklicala. Skrušena. "Pridi do mene," mi je rekla, ko je slišala, da sem objokana. Takoj, ko sem prišla, me je stisnila k sebi, da je vsaj malce odleglo. In potem mi je natočila 0,3 tistih borovničk, ki se te primejo, tudi če tega nočeš. Pomirila me je in mi dala nekaj objektivnih pogledov na stvar. Tako, kot to zna samo ona. "Jaz nimam odgovora, Maja. Karkoli bi ti rekla, bi bilo mimo. Delaj po občutku," je priznala, ko me je na koncu objela na vratih. In potem še enkrat.Uživaj na morčiju, bejbi moja. In hvala, ker si. Rada te imam!!!
Do konca še: 154 dni, 154 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar