219. dan: Strast

Sem mislila, da bo moj delavnik danes bolj v izi, ampak sem na vrat na nos dobila teren in so načrti, da bom v miru spakirala za podaljšani vikend s prijatelji v Posočju, splavali po vodi. Tako rekoč dobesedno. 

Ampak mi ni bilo žal. Sem spet spoznala človeka, ki me je prevzel. Preprosto zato, ker opravlja svoje delo s srcem. "Strast do česarkoli že je vedno privlačna," mi je zadnjič rekel Miha, ko sva se pogovarjala o tem, da se rada gibava v družbi ambicioznih ljudi. Ambicioznih na pravi način, seveda. Takšni, ki bi do svojega cilja prišli tudi prek trupel, me odbijajo. Ko pa srečam koga, ki hodi v službo z veseljem, ki mu denar ni glavna motivacija, ampak je v svojem delu našel tudi svoje življenjsko poslanstvo, sem ponavadi očarana. In Jože, lastnik zasebnega živalskega vrta Rožman iz Horjula, je zagotovo eden takšnih
.

Strast torej privlači. In to de to mere, da včasih izgubimo glavo. Jaz sem jo. Pred nekaj dnevi. Zdaj je skušam dobiti nazaj. Težka bo. :)

Kaj vse sem pozabila doma, ker sem se pokala v furji, bom najbrž ugotovila tekom vikenda. Zaenkrat mi ne manjka nič. Sem v varnem zavetju enega od bovških apartmajev, družba je odlična, to je trenutno vse, kar v resnici rabim.

Do konca še: 146 dni, 146 nalog. Se beremo jutri.