Smo čakali, da se zjasni, da bi se šli odbojko, a nismo dočakali. Pa sva se namesto tega žogala z Galom. "Tli, štili, zdaaaaj," je bil navdušen vsakič, ko je zalučal tisto rumeno žogo visoko v zrak. Ta moj nečak, sonček, to malo bitjece, ki je mene in brata povezal bolj kot karkoli in kdorkoli drug v življenju. Sem razmišljala, da je ljubezen, ki jo čutiš do družine, najbolj čista ljubezen, ki jo sploh lahko doživiš. Seveda pridejo težka obdobja, nesoglasja, včasih jeza in nerazumevanje. A na koncu je vedno tudi skupna pot. Nekje je vedno križišče, kjer se spet najdeš. Oprostiš. Pozabiš. Sprejmeš. Eden drugega. Ker imaš preprosto rad.
Jaz bom imela svoje tri, Roka, Ano in Moniko, vedno in povsod v srcu. Ker smo iz istega gnezda. In če kdo, bi danes, ko nazdravljamo našemu najstarejšemu, žarela od ponosa naša mami. Pravzaprav vem, da žari. Tam nekje, visoko na nebu.
Vse naj naj, tamau.
Do konca še: 137 dni, 138 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar