113. dan: Dober prepir

Kazalo je, da bo lep dan. Zbudila sem se sicer z bolečinami v želodcu in zato - bojda po receptu naših babic - v posteljo dobila brinovec. Deci brinovca! Seveda ga nisem spila, drugače bi tam, kjer so mi ga postregli, tudi ostala, morda pa so zdravilni že samo hlapi, bolečina je namreč hitro popustila. ;)

Jutranjo kavico sem si namesto v službi privoščila v družbi prijateljice. Med drugim sem ji pravila, da mi gre zamik na mojem blogu, ki je nastal 94. dne (od takrat odštevalnik dni in nalog ob koncu vsakega zapisa ni bil enak), že malo na živce. "Danes sem frej in lahko nadoknadim. Zdajle bom šla na kolo, še sonček se malo kaže, zvečer smo pa tako ali tako zmenjeni, da gremo na Primoža," sem obljubila bolj sebi kot njej. In dopoldanska tura s kolesom se je v resnici prilegla.

Potem pa se je zapletlo. Zgodil se je prepir, ki se je napovedoval že res dolgo časa. In danes je počilo, treščilo in udarilo obenem. Ves gnev in jeza, ki sva jo najbrž oba že dolgo nosila v sebi, pa jo v celoti nisva upala ali nisva hotela dati ven, je prišla na plan. Jokala sem, da me je od solz bolela glava. Nato pa se je zgodilo nekaj izjemno nenavadnega.

Naenkrat sva se pomirila. Skoraj hkrati. In naenkrat sva se oba počutila bolje. Vsaj jaz sem se, glede na njegov izraz na obrazu, pa si mislim, da je odleglo tudi njemu. Končno sva si naglas priznala to, kar čutiva. Končno sva se res pogovorila (pa čeprav na ne najbolj primeren način). Končno sva zadihala. Morda pa je bila to edina pot, če si nekoč želiva dati še eno priložnost.

Na koncu sem razmišljala, da so prepiri včasih tudi dobri. Prvič, ker na tak način vsaj veš, da te ima nekdo rad. S človekom, ki mu je vseeno, se je namreč nemogoče skregati. In drugič, ker je včasih to edini način, da v nekem odnosu ustaviš tempirano bombo, še preden bi ta zaradi vsega besa eksplodirala v sovraštvo ali prezir. Tega pa ne bi hotela. Zato sem za danšnji prepir pravzaprav hvaležna.

Z utrujeno - a na nek čuden način celo pomirjeno - glavo me kmalu čaka še pohod na Primoža (fotko pripnem zvečer). 

Kaže, da je bil vendarle lep dan.

Do konca še: 252 dni, 252 nalog. Se beremo jutri.

112. dan: Zapravljivka

Zadnja leta sem se, kar se tiče šopinga, povsem spremenila. Kot srednješolka sem blazno rada pohajkovala po nakupovalnih centrih, tam sem lahko zabila cele dneve, pa četudi sem na koncu domov odšla le z novim parom uhanov, ki jih (še vedno) obožujem. Spomnim se, da sva imeli s prijateljico Anjo, s katero sva bili v gimnazijskih letih kot rit in srajca, ob petkih velikokrat poseben obred: zvečer smo bili z družbo zmenjeni, da se dobimo v diskoteki, midve pa sva si popoldne prej privoščili kakšno novo majčko v enaki barvi: enkrat v roza, drugič v rumeni, tretjič v beli. Teh luštnih majic sem imela na koncu toliko, da me je mami včasih že pošteno okregala, naj si kdaj kupim še kaj drugega. Ah ja, dobri stari časi.

Zadnja lepa pa, kot pravim, sem popolnoma drugačna. Nakupovanje mi je postalo muka. Predvsem, kadar si moram iti kupit kaj zase. V otroške trgovine, od kar imam nečaka, še vedno rada zavijem, v tiste s tekstilom, kjer sem bila nekoč stalna stranka, pa vse redkeje. A se še vedno zgodi. In danes se je.

Če dobro pomislim, to najbrž sploh ni naključje. Zaradi vseh dogodkov zadnjih dni je moja samozavest, za katero sem še pred kratkim ugotavljala, da je seksi, malce načeta. In za to je šoping - preverjeno! - odlično zdravilo. No, odvisno, kako se izide: če ne najdeš nič, te še nekoliko bolj zamori, če pa si kupiš kaj res šik, je počutje zagotovo boljše. Tako da je iti v šoping za povprečno 26-letnico v občutljivem obdobju pravzaprav riskantno. Ampak danes sem imela srečo. Kupila sem si res hudo usnjeno jaknico v zlato-rjavi barvi in čevlje, ki sem jih že nekaj časa gledala, in zelo lepo pašejo zraven.

Dobre volje sem našla dovolj energije za tek, v svoji koži sem se počutila celo toliko bolje, da sem poklicala sodelavko, s katero greva "službeno" pokriti nek dogodek. A, roko na srce, grem bolj zaradi zabave, čeprav seveda nimam nič proti, da bom obenem združila prijetno s koristnim. Pa še skupina California bo po dolgih letih spet skupaj na odru, kar je najbrž recept za res dober večer. Jutri imam pa tako ali tako dopust, tako da bom lahko še za odtenek bolj sproščena.

Aja, da bi bila mera polna: fotografija v novih čevljih je nastala - z novim telefonom. Fotkati sicer res že znam, kako se odgovori na klic (torej najosnovnejše funkcije), pa še nisem osvojila. Zato: če komu vržem dol, ko me kliče, se opravičujem, nisem nalašč. :)

Do konca še: 253 dni, 254 nalog. Se beremo jutri.

111. dan: And the law won!

Eden bolj prisrčnih odzivov (če se temu sploh lahko tako reče) na novico o tem, da gre JJ v zapor, je bil odziv kolega na facebooku, ki je objavil zgoraj pripeti komad. Legendarni Clashi - danes sem se jih naposlušala za naprej in za nazaj - so leta 1979 prepevali: "I fought the law and the law won!" Imeli so prav. In še vedno imajo.

Enkrat sem že povedala, da se na svojem blogu političnim temam sicer izogibam. Ne zato, ker ne bi bila zavedna Slovenka, ampak preprosto zato, ker se mi zdi, da je naša vlada že dolgo časa le sama sebi namen. Ne dela za ljudi, ampak izključno zase. Zato me razmišljanje o tem jezi. Pa da ne bo nesporazuma: nisem na nikogaršnji strani. Nad tem, da gre Janša v arest, nisem navdušena. Še zdaleč ne. Pravzaprav me res žalosti, da smo prišli tako daleč, da moramo zapirati ljudi, ki so nas vodili. In nas na nek način še vedno vodijo. Ker JJ zagotovo ni edini na spisku, ki bi moral končati na hladnem. Pravzaprav menim, da bi moral za njim še marsikdo - z njegovim najočitnejšim nasprotnikom na čelu.

Sem pa danes razmišljala, da na koncu vedno ležimo tako, kot si posteljemo. Če v te zakonitosti verjamemo ali ne, to sploh ni pomembno. Tako pač je. Življenje nas samo od sebe nagrajuje za to, kar delamo prav, in kaznuje za to, kar delamo narobe.

Primer, s katerim se ubadam te dni: Svojo energijo in čas še vedno vlagam v ljudi, ki mi tega ne vračajo. Zato se počutim prazno. Za hip me morda prevzame lažni občutek, da je vredno, a že v naslednjem trenutku priletim na trda tla. Tudi prijateljice me vse pogosteje opozarjajo na to napako, a dokler sama ne bom prišla do te točke, najbrž ne bom rešila ničesar. Zavedam se, da iščem bližnjice. Še huje: zavedam se, da to ni prav. Pa (si) še vedno to delam. In zdaj se tolažim, da se tistemu, ki prizna, že pol odpusti. Ampak nič ne bo izbrisalo dejstva: Kršila sem zakon ... In zakon je zmagal. Zakon karme namreč.

Sem se pa vsaj nasmejala spletu okoliščin: ko sem se prejle spravljala teč, sem oblekla prvo majico, ki mi je prišla pod roke - pulovarček s črno-belimi progami, torej z vzorcem, kakršnega v filmih nosijo zaporniki. "No, evo, zdaj si pa še drzni trditi, da ti nekdo zgoraj nekaj ne sporoča?!" sem si rekla z žalostnim nasmeškom. Je le prišel tisti dan? Ko bom končno zbrala pogum in se odločila, da sebe in svoj čas namenjam le še tistim, ki so tega res vredni? Upam!

Do konca še: 254 dni, 255 nalog. Se beremo jutri.  

110. dan: Grenko-sladko

Z dobrim dopustom je tako: vesel si, ker se je sploh zgodil, a obenem žalosten, ker ga je konec. Zato se trenutno ravno ne morem odločiti, kako se počutim.

Dan se je začel podobno kot včeraj: namesto za sprehod sem se odločila za tek in ugotovila sem, da mi je trening ob obali pisan na kožo. Kar smehljala sem se, noge pa, se mi je zdelo, so tekle same od sebe. Še enkrat sem se čudila, kako morska klima vpliva name. Bilo je namreč že krepko čez polnoč, ko smo zaključile sobotni večer, ob pol osmih pa sem se (borovničkam navkljub) ;) počutila kot rožica. Neprecenljivo.

Tudi dan je bil zelo podoben včerajšnjemu: pozen zajtrk in vse zelo na izi. Z Uršo sva se celo opogumili in skočili v morje. Da sva zaradi svojega vreščanja v ledeno mrzli vodi ustavljali poglede mimoidočih, verjetno niti ne rabim razlagati. A bila je lepa izkušnja. "Na, školjkico. Za spomin na prvo plavanje v morju v letu 2014," mi je rekla po tem, ko sva odeti v tople pulovarje sedeli na morski brežini. In sva se stisnili. Ja, vem, kičasto. :)

Nekako se kar nismo hotele posloviti od prisrčnega istrskega mesteca, zato smo z odhodom zavlečevale vse do večera. A vendarle je napočil tisti čas. Po parih kilometrih vožnje smo na vetrobranskem steklu opazila pajka. "Joj, revček," je rekla Saška. Vse štiri smo ga kar nekaj minut opazovale. Ko ga je naposled le odpihnilo, smo se vprašale, kaj bi v primeru, da se ji na avto takole nalima žužek, naredila Jadranka Juras. In se ob tem, ko je vsaka povedala svoj pogled na to, smejale kot zmešane. Čisto za konec smo si privoščile še odlične polnjene lignje v portoroški Stari oljki ter kepico najnajnajboljšega sladoleda in belo kavo v Cacaotu.

Hm, če pomislim, zdaj v bistvu vem, kako se počutim po odličnem vikend oddihu v družbi mojih punc: grenko-sladko, kot je bil naš postanek v Cacaotu.

Do konca še: 255 dni, 256 nalog. Se beremo jutri.

109. dan: Na izi

Če sem na kaj ponosna pri sebi in svoji družbi najboljših prijateljic, sem na to, da ne kompliciramo. Okej, če bi nas videli prejle, ko smo se spravljale ven na kavo in se vse štiri gnetile v kopalnici, sprašujoč ena drugo, kaj bi oblekle (ali je že za kratke rokave ali še ne?), se verjetno ne bi strinjali. Ampak tukaj se pač ujamemo in to nobene pretirano ne moti. Ali, bolje rečeno, nobena zato ni tečna. Ker smo na izi. In ravno zato pravim, da ne kompliciramo.

V nasprotju z marsikatero našo vrstnico (govorim iz izkušenj!) znamo biti spontane. Včeraj, recimo, smo se zataknile v Portorožu. Do treh zjutraj! Pa kaj? Pile smo koktejle, zraven nas pa je sedela družba štirih postavnih fantov (kasneje so nam povedali, da so na našo obalo prišli v teniški kamp) in kar dolgo smo ugotavljale, kakšen jezik, za vraga, govorijo. Zdela se nam je kot neka mešanica italijanščine, nemščine in angleščine – na koncu pa smo ugotovile, da so Avstrijci. Malce pijani Avstrijci sicer (no, roko na srce, same nismo bile kaj dosti boljše), ki za povrhu vsega govorijo v nekem čudnem narečju. Saj ne, da bi nemščino obvladala (pa čeprav sem se jo v srednji šoli učila štiri leta), ampak toliko pa ta jezik že poznam, da ga prepoznam, ko ga nekdo govori. No, vsaj mislila sem tako. A ga, če zavija malo po svoje, več kot očitno ne. Ko so se po kakšni uri opogumili in pristopili in je eden od njih v popačeni slovenščini zapel: »Gremo na Štajersko, gledat kaj delajo, gledat kaj delajo ljubice tri!« smo bile nad njihovim sporazumevanjem že navdušene. :) Kar pomislite: koliko možnosti je, da najdeš Avstrijca, ki zna slovensko ljudsko pesem?! Prav veliko ne, če vprašate mene. In moji patriotski duši je, priznam, laskalo.

Do stanovanja v Novigradu smo tako prišle v jutranjih urah in si privoščile sendviče s popečenimi melancanami in sirom (za katere se spet lahko zahvalimo Saškini mamici!). Ob tem smo se veliko smejale in ugotavljale, ali ravnokar jemo večerjo ali zajtrk. Še do danes nismo dognale. Že okrog osmih pa smo bile spet pokonci. Da morje zelo blagodejno vpliva name, se vidi že po tem, da tukaj nikoli nimam mačka. Po vseh pravilih bi me namreč morala boleti glava, a sem brez težav vstala in se odpravila na jutranji sprehod ob obali. Bila sem sama. Samo mirno valovanje in vonj po slanem zraku. Nebeško.

Ko sem se vrnila s svežim kruhom, smo si privoščile zajtrk, nato je sledilo tisto omenjeno gnetenje v kopalnici, po katerem smo se spravile v mesto na kavo. Kjer smo sedele tri ure! Zraven smo čvekale o vsem mogočem. Skupaj smo se odpravile še na dolg sprehod po plaži in se zraven večkrat opomnile, da se sploh ne zavedamo, kako noro lepo nam je. Kolikokrat ima človek možnost, da ima zajtrk, ko se mu zahoče, da gre s svojimi najljubšimi ljudmi na kavo, ki jo spremlja nežen zvok valovanja morja, in ob njej čveka po več ur? Zelo malokrat, če vprašate mene.

Kaj bomo počele sedaj? Nimam pojma! Trenutno smo v edinem lokalu v Novigradu, ki premore brezžično internetno povezavo, uživamo v pogledu na sonce, ki se počasi utaplja nekam v morje in zraven srkamo pivo. Nekaj mi pravi, da je pred nami še ena nora noč. Veselim se je že.

Do konca še: 256 dni, 257 nalog. Se beremo jutri. 

P. S. Aja, mimogrede: ja, je že za kratke rokave.

108. dan: Vse, kar vem, je, da živim!

Pakiranje je eno mojih najljubših opravil. Tudi če odpotujem samo za vikend, to sploh ni pomembno. Pomemben je občutek, ko veš, da nekam greš. In jaz ga obožujem.

Ko sem danes na kup metala tistih par majčk (ne, kar se tega tiče, nisem tipična ženska - s sabo ne tovorim petsto kufrov, ampak spakiram res le najnujnejše), sem imela seveda ob tem prižgano glasbo. Že nekaj dni se mi dogaja, da prav takrat, ko poslušam radio, zavrtijo kakšen komad, v katerem se tisti hip res najdem. Ne vem, ali je to usoda ali pa je človek preprosto bolj dovzeten za tisto, kar se mu dogaja, in zato v neki pesmi, ki to opisuje, takoj zazna. Najbrž bo kar to drugo. No, skratka: ko sem med pakiranjem zaslišala tole, sem se odločila - točno to bo moj moto tega vikenda: 
 
Odpri oči, poglej okol, ta svet je zate.
Pred tabo je izziv in vse, kar si želiš.
Ne moreš stran, ker zlezu je globoko vate.
Ne veš, zakaj želiš si še. 

Povej, kako se ti zdi, ko pred tabo stoji,
stoji ta svet in vase vabi te.
Želiš si noč, želiš si dan, želiš drugam.
In želja tvoja sploh ni daleč stran. 

Ni mi mar, kaj je prav in kaj je narobe,
vse, kar vem, je, da živim.
Lahko me ljubiš in lahko me sovražiš,
sebi verjamem in grem naprej.

Želim si še, želim vse, ker to je zame.
Želim povedat si vse zelo naglas!
In čist vredu je, ko vtikajo se vame.
Tko vem, da to ni moj problem.

Dej poglej me v oči in zamisl si -
mogoče mam vse, kar hočeš ti?
No, zdej je čas za pravi jaz, da probam vse
in ti v pravi luči vidiš me. 

Ni mi mar, kaj je prav in kaj je narobe,
vse, kar vem, je, da živim.
Lahko me ljubiš in lahko me sovražiš,
sebi verjamem in grem naprej.

Od nekod sem potegnila še dodatno dozo energije in poplesavala po sobi kot nora. In pri tem ugotovila, da je ples sam s sabo zelo prijetna vrsta telovadbe. Zato nisem odnehala. Pesem sem našla na youtubu in si jo zavrtela še enkrat. Nato sem odtipkala še nekaj znanih naslovov z razigrano poletno vsebino (Kingstoni, recimo, so carji). Tako sem si naredila čisto pravi žur, pa še odlično sem se zrekreirala zraven - ko sem končala, sem šla naravnost pod tuš! :) Seveda je ob tem skoraj nujno, da nikogar drugega ni doma in po možnosti, da ni niti sosedov. Ker če me je po tistem fotografiranju v kavbojkah danes zalotil še pri norem poplesavanju, se ne bi čudila, če bi me kam prijavil.

Ampak, veste kaj, briga me! Ker - vse, kar vem, je, da živim ... Pozdravček z obale, s puncami že nazdravljamo. Čin-čin. :)))

Do konca še: 257 dni, 258 nalog. Se beremo jutri.
 

 

107. dan: Intervju

V svojem novinarskem življenju sem naredila že kar nekaj intervjujev, a še nikoli se nisem znašla na drugi strani "šanka". Torej, da v vlogi sprašujočega ne nastopam jaz, ampak neka druga oseba, ki čaka na mojo izjavo.

Ko sem preletela vprašanja, ki so mi jih poslali iz portala Privoščite.si, kjer pišejo o mojem projektu, sem dobila kar malo čuden občutek. Morda ravno zato, ker vem, kako potem poteka urejanje takšnega vprašalnika. "Ma ne, daj odgovori bolj strnjeno!" ali pa "Pa koga to briga, briši to ven!" in še kakšna podobna misel me je spreletela, ko sem za sabo brala svoje odgovore. Ni ajfonk, priznam, in od danes naprej bom na svoje intervjuvance gledala skozi nekoliko drugačne oči.

Sicer pa je danes krasen dan. Sama sebi se zdim že malo "čiv-čiv", kot bi se izrazila moja sestrica Monika, ker mi razpoloženje niha kot kakšni ... No, kot kakšni ženski. Ampak res sem tako polna energije, da na trenutke že ne vem več, kaj bi sama s sabo. Pride tak dan. Hvala bogu!

Morda pa ima to kaj opraviti s tem, da se jutri z mojimi tremi puncami odpravljamo na morje. Komaj čakam spremembo ozračja, morska klima je nekaj, kar bi si, če bi se dalo, dobesedno vbrizgavala v žilo. Veliko si obetam od tega vikenda: žur, čvek s prijateljicami, počitek, pa tudi trening. Tek ob morju, recimo? Hm, sliši se mikavno.

Za uverturo sem si danes privoščila urico plavanja z dobrim prijateljem, ki mi je polepšal že tako čudovit dan. Okej, zdaj sem pa že kičasta, tako da bom raje nehala.

Do konca še: 258 dni, 259 nalog. Se beremo jutri.

106. dan: Možje v pajkicah

Po prvem srečanju v Adidasovi šoli teka, o katerem sem, mimogrede, pisala tudi v današnji kolumni, sem se današanjega treninga prav bala. Že tako nisem imela posebej posrečenega dneva, sprotne stvari so mi pobrale veliko energije, zato v park na Kodeljevem nisem prišla ravno najboljše volje. A družba mojih treh sončic, Lidije, Saške in Petre, me je hitro razvedrila.

Za nameček pa so nam dan polepšali še sošolci z našim trenerjem na čelu. Mislim, tole se bo zdajle slišalo kar malce prostaško, ampak fantje - pajkice vam res pašejo! :) Zdaj razumem, zakaj so nekateri moji kolegi tako navdušeni nad modo zadnjih let, ko punce ta kos oblačila nosimo tako rekoč k vsem - za športno udejstvovanje k pulovarjem s kapuco, za bolj šik večer pa k elegantni tuniki ali oblekici.

Tudi sam trening danes ni bil posebej naporen. Odtekli smo nekaj krogov po ljubljanskem parku, a tempo celo zame ni bil prehud. Potem nam je Blaž razložil, kaj so najpogostejše napake pri teku in nam pokazal nekaj vaj, kako jih odpraviti. S puncami smo ugotovile, da človek sam zase sploh nima občutka, kako teče, še manj kako pri teku izgleda. "Samo ne teči s peto naprej. Potem trošite energijo za brezveze, to je čisto neekonomično," nam je - danes verjetno vsaj petkrat - na srce položil trener.

S to njegovo teorijo se še kako strinjam. Trošenje energije za stvari (in ljudi), ki tega niso vredni, je zagotovo neekonomično. Se bom poskušala tega držati tudi v praksi. In ne le pri teku!

Do konca še: 259 dni, 260 nalog. Se beremo jutri.

105. dan: Samozavest je seksi

Enkrat sem že ugotavljala, kaj mene privlači na nasprotnem spolu. Danes pa sem razmišljala o tem, kaj se mi zdi seksi na ženski. Ali, če hočete, na meni.

Moj današnji delavnik ni bil posebej naporen, kar je bila po dolgem času več kot dobrodošla sprememba. In takšen luksuz je treba izkoristiti, zato sem končno poklicala svojo frizerko. K njej vedno pridem tako razsuta, da se mi zmeraj kar nasmehne. "Takšne stranke imam najraje. Se vsaj vidi razlika prej-potem," mi je rekla enkrat, ko sem se ji opravičevala zaradi svojega petcentimetrskega narastka in razcepljenih konic.

Tudi tokrat me ni razočarala, osvežila mi je barvo, moj paž pa je končno spet dobil pravo obliko. Popoldne sem si privoščila sprehod po polju, nato pa sem se pripravila na večer v prijetni družbi. Čeprav je bila samo pijačka, sem se po reees dolgem času spravila v svojo malo črno oblekico, saj veste, takšno, kot jo mora imeti v omari vsaka sleherna ženska.

Sem zadnjič slišala, kako je neka moška družba pametovala, da punce rade rečemo, da se uredimo zase, a da je to "kr neki" in da se v resnici vedno lepo oblečemo in nališpamo za druge. Na prvo žogo bi se s tem morda še strinjala, a nekaj pa vseeno drži kot pribito: tudi, če si res želimo slišati pohvalo, da smo lepe, ni boljšega občutka, ko se ženska v svoji koži dobro počuti. Ker potem se to tako ali tako odraža na ven, pohvala pride sama od sebe, samozavesten (ne samovšečen - velika razlika!) nasmešek na obrazu je pa itak najbolj seksi stvar na svetu. In krog se sklene.

Zato sem se danes oblekla v svojo koktajl oblekico. Za svojo družbo. A obenem - in pri tem vztrajam! - tudi zase. In ko sem se zdajle spravljala iz nje in se preoblačila v pižamo, sem sklenila: samozavestni nasmešek bom pa kar obdržala na sebi. Ker je res seksi.

Do konca še: 260 dni, 261 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Tale je pa za posebno osebo, ki je omenjeni nasmešek danes narisala na moj obraz. Hvala ti za to! :)

104. dan: Deževni ponedeljek

Nič ni hujšega na tem svetu - seveda pretiravam, pa vseeno - kot so deževni ponedeljki. Začetek delovnega tedna je že sam po sebi mukotrpen, če pa je še pogled skozi okno ves moker in siv, mi vzame vso voljo in motivacijo, še preden sploh začnem razmišljati o tem, na kakšen način bi se spravila v pogon. 

V resnici pa je vse samo v glavi. V moji, recimo, se (še vedno) najde cel kup izgovorov, zakaj nečesa ne morem. Čeprav je današnji ponedeljek seveda nekoliko drugačen, ker je praznik (meni se to sicer ni kaj prida poznalo - dopoldan sem preživela na službenem mailu), sem bila po kosilu vsa lenobna. Nič kaj drugače niso bili razpoloženi ljudje okoli mene. "Ja saj, ko si pa frej, je pa takole zunaj. Jutri, ko bo pa šiht, bo pa sonce, a ne?!" smo po kosilu, ko smo ob kavi - še od včeraj siti vsega - odvijali pisana čokoladna jajčka, jamrali kar na počez.

Potem pa sem v nekem trenutku začela presedati sama sebi. Hvalabogu za Matevža in Saško, drug drugega smo namreč ravno toliko zbrcali v rit, da smo nekaj čez drugo parkirali pred Calcitom in se spravili na Primoža. Ja, kapljalo je, razgleda ni bilo, pa še močeradi so se nam nastavljali na pot, predihali smo se pa vseeno. In ko smo v kar dobrem tempu pirmaširali do vrha, nas je razveselil pogled na odphanjena vrata, koča je bila kljub slabemu vremenu odprta. Ob borovničkah in radlerju smo naredili nekaj novih planov za našo pohodniško skupinico, s katero se poleti odpravljamo na Triglav. In na koncu smo - kot že ničkolikokrat doslej - ugotovili: Samo spraviti se je težko, ko pa greš, je pa luštno.

Popoldan, preživet na svežem zraku (pa čeprav je vreme kislo), je zagotovo veliko boljša izbira kot pa svalkanje po kavču, zaradi katerega si - prav ironično - zvečer še bolj utrujen, kot če bi bil cel dan zares aktiven. Zato: čim manj izgovorov in čim več akcije. Preverjeno deluje!

Do konca še: 261 dni, 262 nalog. Se beremo jutri.

103. dan: (Veliko)nočna 10ka

S tradicijo, pravijo, je tako: hočeš nočeš ti zleze pod kožo. In velika noč je zagotovo takšen praznik. Tradicionalni. Čeprav rada poudarjam, da nisem posebej navdušena nad črednim nagonom (valentinovo, recimo, mi gre blazno na živce - ljubezen si lahko izkazujemo kateri koli dan v letu), si obenem ne predstavljam, da bi današnjo nedeljo preživela kje drugje kot v krogu družine.

Ker je imel ata v minulem tednu nezgodo in s povito roko za štedilnikom, kjer se sicer odlično znajde, trenutno ni ravno uporaben, sem v kuhinji vlogo glavnega pomočnika (chef je bila seveda mama) prevzela jaz. In bilo je prav luštno. Tega ne pravim, ker bi hotela izpasti kul, ampak res mi je pasalo. Morda zato, ker v zadnjem času ne kuham pogosto (ja, sem ena velika razvajenka), pa mi je to opravilo sicer zelo ljubo. Z mamo, kot sem enkrat že pisala, se pa itak ujameva na vseh področjih. Kaj pa vem, ljudje z istim smislom za humor se imamo lahko vedno super skupaj, pa čeprav samo lupimo krompir ali peremo solato.

Družinska kosila v družbi vseh mojih, ki smo po spletu (ne)srečnih dogodkov pristali pod isto streho, so vedno prijetna. Predvsem pa sproščena. Nikjer drugje na svetu - niti v hiši, kjer sem živela 21 let - se ne počutim tako doma. Njim namreč ne rabim razlagati, kaj se mi je dogajalo v zadnjih tednih, ker so vsi z vsem na tekočem. S stricema sem - namesto o tem, če sem (še) zaljubljena, kako je kaj v službi in kar je še drugih (zoprnih) vprašanj, ki se ponavadi zvrstijo na tovrstnih dogodkih - raje rekla eno o fuzbalu. "Liverpool si zasluži naslov angleškega prvaka, ker na to čaka že 24 let," me je prepričeval Jani. Ne zato, ker mi ne bi imel nič drugega povedati. Ampak ker je, kot rečeno, z vsem, kar se mi dogaja, že seznanjen. Ni se zgodilo samo enkrat, da sem se prišla zjokat v njegov štuk, ko mi je bilo najtežje. Ni se zgodilo samo enkrat, da mi je ob takšnih trenutkih skuhal čaj. Ali nalil viski. Ni se zgodilo samo enkrat, da sem se po pogovoru z njim počutila potolaženo. Zgodilo se je kar nekajkrat.

Po drugi strani pa sem se veselila tudi popoldneva v družbi sorodnikov po atijevi strani. "Maja, si pa tako elegantna s tistim v Novicah," mi je rekel vedno dobrovoljni stric Rajko. "Sem bral zadnjič Pluse in minuse. To je bilo to sredo objavljeno, a ne?" je dodal Simon. "Odlično pišeš! Sem si rekel, da ti moram prav povedati - prvič, ko te vidim," mi je kasneje polaskal še Štef. Sramežljivo sem se nasmehnila in zamahnila z roko, češ, ne pretiravajte. V resnici pa mi je ogromno pomenilo.

Najbrž tudi zato, ker so mi te izjave dale novega zagona, sem okoli sedme postala živčna, ker še nisem nič telovadila. "Rabim ven, rabim se predihat!" sem si prigovarjala, tokrat ne, ker bi se na ta način skušala motivirati, ampak ker sem se tudi dejansko tako počutila. Šla sem na stadion, ki je bil danes povsem prazen, in odtekla desetko. Mračilo se je že, rahlo je naletaval dež. A ko sem tekla zadnji krog in to celo z nekoliko pospešenim korakom, sem bila ponosna nase, kot že dolgo ne!

Do konca še: 262 dni, 263 nalog. Se beremo jutri.

102. dan: Praznični kontrast

Največje krščanske praznike, kot sta božič in velika noč, ljudje ponavadi povezujemo z mirom. Vse lepe želje, ki si jih izrečemo, skoraj vedno vključujejo to besedo ali pa se nanjo vsaj navezujejo. A, roko na srce, je realnost dostikrat zelo drugačna. Ko sem danes zjutraj pridrvela v trgovino, da bi nabavila tistih dvanajst jajc in barvo za pirhe, me je od vsega vrveža skoraj kap. In to kljub temu, da sem vstala že zgodaj in sem bila pred trgovino celo nekaj minut pred osmo, da sem se sama sebi zdela smešna, ker sem bila kot naš ata, ki ponavadi že pet do ure čaka pred pošto, da se odpre.

Dopoldne sem preživela za štirimi stenami, nekaj predprazničnega čiščenja mi ni ušlo, kar je seveda tudi prav. V načrtu sem sicer imela, da bom še pred kosilom skočila do Starega gradu, a mi to ni uspelo.

Okoli druge ure, ko sem ravno barvala jajca, se je zgodil bum. Spet. Bila sem tako jezna, da sem v nekem trenutku pomislila, koliko kalorij človek porabi, ko je razburjen, in da mi potem danes verjetno sploh ni treba telovaditi. :) Vse skupaj sem pustila pri miru in se spokala ven. Ko sem se usedla v avto, sploh nisem točno vedela, kam naj grem. Bila sem nekje med solzami in histeričnim smehom. Na koncu sem to uspela zadušiti in sem si raje navila glasbo. Po parih minutah vožnje v tri krasne, sem se vendarle odločila za šport. 

Ko sem prisopihala na vrh kamniške vzpetine, sem bila še precej odsotna. V ihti sem s seboj pozabila vzeti vodo, tako da sem zavila naravnost v kočo. "En radler bi, prosim," sem rekla. "Joj, ga pa nimamo. A dam lahko kar šveps in pivo?" je odgovorila gospodična za šankom. "Vredu," sem skomignila z rameni. In pri tem seveda nisem pomislila:
- da sta to dve pijači, za kateri sem na koncu dala skoraj pet evrov (še dobro, da se mi je po žepih valjalo nekaj kovančkov, ker denarnice sploh nisem imela s sabo),
- da mi okus najbrž sploh ne bo všeč. In mi tudi ni bil. Pravzaprav se mi je zdel res zanič. 

A se je vseeno splačalo. Hoja deluje terapevtsko, danes lahko povem iz prve noge. Ko sem prišla domov, sem bila že precej boljše volje, trenutno sem že skoraj v redu. On se zelo verjetno še vedno kuja in s tem, ko sem to napisala, spet izzivam usodo. A povedala sem mu že na začetku, povedala sem mu danes in, če bo treba, mu bom povedala tudi jutri: Moja pot - moja odločitev! Pa to še ne pomeni, da mi je vseeno za ljudi, ki jih imam rada.

Tako. Zdaj pa naj vam, čisto iskreno, zaželim res mirne praznike. Ne zbezlane, kot je bil moj današnji dan. Najdite to v sebi, da se boste - pa kjerkoli že - zares počutili doma. V varnem zavetju ljudi, ki so vam najbližje. Veselo veliko noč!

Do konca še: 263 dni, 264 nalog. Se beremo jutri.

101. dan: Stop igra!

Čeprav sem že skoraj devet let - vsaj uradno - odrasla oseba, mislim, da mi je uspelo v sebi obdržati otroško dušo. Ja, zato se veselim jutrišnjega barvanja pirhov, za božič, recimo, vsako leto izdelujem okraske in zadnja leta me nič ne osrečuje bolj kot šoping v trgovinah za otroke, kjer nabavim kakšno malenkost za moja dva sončka, Gala in Evo. Skratka: mislim, da se je, če si po naravi igriv, lažje prebijati skozi življenje, zato je to lastnost, ki jo cenim tako pri sebi kot pri drugih.

Povsem druga zgodba pa je, ko se ta igrivost sprevrže v zoprno igro med odnosi. Izvzemam prvo zaljubljenost, ko smo, hočeš-nočeš, podobni otrokom v vrtcu. Saj veste, tisto, ko fantki iščejo pozornost tako, da punčke vlečejo za kitke, punčkam pa gre to (samo navidez!) blazno na živce. To še nekako razumem. Vse ostalo pa me (premo sorazmerno z mojim emšom?) vse bolj nervira.

Zakaj moram nekomu, do katerega gojim pozitivna čustva, to zamolčati, ker se bojim, da bom (spet) izgubila njegovo zanimanje? Zakaj se moram do nekoga, ki ga pogrešam, delati brezbrižno? Zakaj mi on, ko končno spregovoriva, namesto, da bi mi priznal, da me ima (še vedno) rad, na vsak način poskuša vzbujati občutek krivde, kot da se pri tem ne sprašuje, če ni nemara tudi sam storil kakšno napako? Zakaj ne moremo biti samo to, kar smo? Zakaj si tega, da nas je kdaj tudi strah, ker ne vemo, kako naprej, preprosto ne priznamo? Odkrito. Brez pretvarjanja.

Rada se igram, a ne na tak način. Lovljenje mačke in miške me je na začetku morda še zabavalo, potem me je na neki točki začelo jeziti, zdaj pa me že prav zoprno skeli. Naveličana sem ugibanj, naveličana sem branj med vrsticami. Pa čeprav fantje itak trdite, da tega ni. Da rečete tisto, kar mislite. Ampak jaz vas imam (upravičeno!) na sumu, da ni čisto tako.

Ali ni življenje čisto prekratko, da bi drug drugemu prikrivali svoja čustva? Ne razumem. V čem je smisel?

Do konca še: 264 dni, 265 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Ko smo že ravno pri tem: moje kolo se je danes odločilo za igro številk. Na 101. dan se je števec namreč ustavil pri - 101. kilometru. Ne, nisem jih danes naredila toliko, prejšnjič namreč nisem resetirala števca, tako da se jih je toliko nabralo v dveh turah. Pa sem vseeno pridna, a ne? :)

100. dan: Vnovič in zopet in znova

Ko sem se usedla v avto in se odpeljala v službo, me je po radiu za dobro jutro pozdravil zgoraj pripeti komad. Še iz srednješolskih let sem velika fanica pevke Pink, s to skladbo mi pa sploh vedno polepša dan. Verjetno, ker se z njo vsakič znova poistovetim.

Ko sem tako prepevala in zraven narahlo tolkla po volanu (vedno, ko to počnem, se vprašam, kaj si misli tisti pred mano, če kdaj pa kdaj pokuka v vzratno ogledalo), me je prešinilo, da sem pravzaprav že 100 dni v razmerju - z blogom!

Saj vem, sliši se čudno, ampak je res: skupaj se zabavava, skupaj jočeva, skupaj se jeziva, včasih se ga naveličam, včasih me noro osreči, včasih v najini zvezi ne vidim smisla, včasih ga celo pustim na cedilu. Večino časa pa se imava rada. Meni se to sliši kot razmerje. In ne glede na to, da sem kdaj pa kdaj že na robu obupa, se toliko poznam, da ko mi nekdo (no, v tem primeru nekaj) toliko pomeni, se ne vdam zlahka.

Po službi sem jo odmaširala na Primoža. Tam se je vse začelo. Tam se bo tudi končalo. To sem se odločila že zdavnaj, pa tudi s šefom Petrom sva že dogovorjena. Današnji vzpon je bil tako po svoje simboličen. Sem se pa na začetku poti odločila, da si bom za spremembo merila čas (do zdaj ga nisem še nikoli, sem pa do GO, kot rečejo stalni pohodniki, ponavadi potrebovala od 50 do 60 minut). Danes? 37! Resda je to precej povprečen dosežek, ampak meni se je zdelo fino. S tem, da sem imela vmes še telefonski klic. Ki pa me je pravzaprav ravno toliko ujezil, da sem potem tisti čas, ki sem ga izgubila zaradi njega, tudi nadoknadila, ker sem z malce vročo glavo še nekoliko pritisnila na plin.

Končno sem se tudi opogumila in uporabila pohodniške palice. V resnici sem smešna, ker jih že nekaj tednov (oziroma, lahko bi rekla, kar mesecev) vozim v avtu, s seboj jih pa še nisem vzela. So mi prišle prav, ne vem, zakaj že prej nisem verjela Vidotu, ki mi je non-stop prigovarjal, naj jih začnem uporabljati. Na vrhu sem se fotografirala z njimi, da bi se mu lahko pohvalila kar prek bloga. No, na poti navzdol sva se pa srečala, družbo mu je delala žena Marjeta. Sem mu skoraj pritekla naproti, da bi ja opazil tiste palice, on se je pa samo nasmehnil: "Kaj imaš pa te štoflce gor, Maja?! To je za po asfaltu. Daj to dol, ko hodiš po takem terenu moraš imeti špičaste konice." No saj, čisto v mojem slogu, a ne? :) 

Po poti navzdol mi je tudi kapnilo, da je Pink pravzaprav kopirala mojega najljubšega pesnika Toneta Pavčka. Pesmico Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca, ki je tako preprosta, a obenem tako globoka, sem se naučila že v osnovni šoli. Še danes jo znam na pamet. In ob stotki se spodobi, da jo pripnem v blog, da mi bo, če bom morda obupavala, vselej pri roki. 

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi – do rdečice
čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi
vnovič
in zopet
in znova.

Do konca še: 265 dni, 266 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Ker v življenju nikoli ni preveč priložnosti za lepe stvari, sem najbližje prijateljice povabila na pijačko, da nazdravimo ob okrogli številki. Zvečer pripnem fotko. :) 

99. dan: Mrk

Od kar sem pred nekaj dnevi doživela svoj prvi blogerski mrk, poslušam o tem, da pravzaprav to ni nič nenavadnega, ker je človeštvo v aprilu 2014 tako rekoč obsojeno na mrke. V noči z včeraj na danes smo baje imeli poseben Lunin mrk, ki se mu reče tudi krvavi mrk, danes sem doživela še elektronski mrk (pojasnilo spodaj). Zdi se, kot da me te tri črke v meni nič kaj ljubem vrstnem redu (beseda brez samoglasnikov je že sama po sebi nadvse turobna) zadnje dni zasledujejo kot kakšen črn ptič, k mi zmeri vse unič (prosto po bigfootih).

Po včerajšnji šoli teka, ki mi je v resnici nagnala kar precej strahu v kosti, sem se odločila, da se bom s tem soočila. Zato sem se po službi odpravila na bližnji stadion in naredila par krogov. Še ko sem hodila v fitnes, sem ugotovila, da veliko lažje in bolj učinkovito telovadim, če imam glasbeno spremljavo, zato je bil moj stari MP3 (podaril mi ga je še bivši fant, s katerim nisva skupaj že več kot štiri leta) moja redna družba. Do danes.

Nekje sredi drugega kroga je namreč izdihnil. Brez opozorila, brez slovesa. Samo mrknil je. In šel uživat v večna elektronska lovišča. "Pa dobro, saj si odslužil," nisem bila preveč jezna, a ga bom pogrešala. Že naslednja misel pa je bila: Kaj bom pa zdaj? Brez muske jaz ne morem! Zato sem se kar takoj usedla v avto in se odpeljala do prve trgovine z elektrotehniko in si nabavila novega. Potem sem se spomnila, da me tudi slušalke že lep čas spravljajo ob živce (non-stop so mi padale ven iz ušes). "Take za športat bi," sem rekla prijaznemu prodajalcu. Mimogrede sva rekla še eno o vremenu ("Je pa res zoprno, ker tako piha zunaj, ane?") in že je bil moj bančni račun oljašan za par deset evrov.

"Lej, imaš vsaj novo motivacijo za laufat," sem sama sebi prigovarjala, ker me je malo grizla vest, da sem za svoje finančno stanje ne tako majhen nakup opravila čisto spotoma. Potem mi je kapnilo, da mi je s starim MP3jem šlo tudi veliko skladb, saj sem si jih naložila še prek starega računalnika, ki je v elektornskih loviščih že par mesecev. Okej, ne bom se preveč sekirala, tako ali tako si moram svoj glasbeni nabor malo osvežiti. Že kar nekaj časa si namreč govorim, da si bom priskrbela nekaj novih (ali na novo odkritih) komadov pa kar odlašam in odlašam.

O tem, kako sem doma potem tri ure priklapljala novi MP3 na računalnik (na koncu sem ugotovila, da sem pozabila priklopiti tipko ON-OFF), pa raje ne bom. Ker bi mi bilo spet nerodno.

Do konca še: 266 dni, 267 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Saj današnjo kolumno ste pa že poklikali, kajne? ;)

98. dan: Strah v kosteh

"Jaz sem antitalent za tek," je bilo namesto 'Živijo', ko sem po današnji šoli teka obupana poklicala osebo, ki mi veliko pomeni. "Po pravici povedano, sem to pričakoval," mi je odvrnil z rahlim nasmeškom. Potem sem se spomnila, kako mi je včeraj razlagal, da je tek v resnici cela znanost. "Pa daj no, to se sliši banalno, vsak zna laufat!" sem bila pametna. In seveda sem imela - narobe!

Med tisto večino, ki namreč ne zna, spadam tudi jaz. To sem ugotovila že pri ogrevanju. Postavni temnolasec (beri: naš trener), ki bi mi bil v kakšnih drugih okoliščinah čisto simpatičen primerek nasprotnega spola, mi je nagnal strah v kosti že po prvi minuti. "No, tole vajo bomo delali čisto pred vsakim treningom, dokler je ne boste vsi obvladali," je rekel in pri tem začel čudno poskakovati. "Skok v poskoku, al' kva zdej dela?!" sem rekla Lidiji, ki ni izgledala nič kaj manj zmedeno, kot sem bila sama. Sva se samo nasmehnili in nekaj na približno cepetali z nogami, da je vsaj izgledalo, kot da nekaj delava. Še preden bi dojela, kaj je pravzaprav hotel od nas, smo že šli na naslednjo vajo.

Seveda smo tudi tekli, čeprav je bilo prvo srečanje bolj namenjeno spoznavanju trenerjev, "sošolcev" in samemu načinu dela, zato se z nami (še) niso individualno ukvarjali. Najbrž nismo naredili več kot kilometer (vmes smo sicer resda delali še vaje za moč), sopihala pa sem skoraj tako, kot bi že danes šla na polmaraton. Se mi je samo zdelo, ali so bili vsi ostali boljši od mene? Na koncu sem bila od prestrašenosti že vsa bleda v obraz, da me je Lidija nekajkrat vprašala, če sem v redu. Za piko na i pa zaslišim: "Na vsake štiri tedne boste imeli test, da bomo lahko točno spremljali, kako napredujete." Pogoltnila sem slino. Test?! A je rekel test??!! "O, Marija sveta, Bog pomagi! To bo še komedija," sem nehote naglas izustila.

Naivno sem mislila, da me bo trema po prvem srečanju, ki pravzaprav sploh še ni bil pravi trening, minila. V resnici je zdaj še stokrat huje. Ampak v življenju se vse nekako uravnoteži. In spet se je izkazalo, kako sem lahko srečna za ljudi okoli sebe. "Pejt, zdej mamo pa mal'co," me je objela Saška, ena od treh prijateljic, ki so se mi pridružile na šoli teka. Ja, dejansko so se tri moje punce odločile in šle zraven. Za moralno podporo. Zame. In seveda zase. Ko smo v avtu mljaskale odličen pirin kolaček, ki ga je spekla Sašina mami, mi je šlo kar malo na jok. 

Bil je naporen dan (ne samo zato, ker sem ugotovila, da se mi niti približno ne sanja, v kaj sem se spustila, ko sem se vpisala v Adidasovo šolo teka). Bile so še neke druge stvari, ki jih namenoma ne bom pogrevala, ker sem naveličana ljudi, ki si prek mene polnijo svoj ego. A po drugi strani se prav v takšnih dneh najbolj izkaže, da nekaj vendarle delaš prav: drugače ne bi mogel biti obkrožen s tako sončnimi osebami, kot so Lidija, Saša in Petra. Hvala punce, res mi veliko pomenite!*

Do konca še: 267 dni, 268 nalog. Se beremo jutri.

97. dan: Zmešani ponedeljek

Blog ponavadi pišem zvečer, a nanj sem in tja pomislim že tudi čez dan. Včasih bolj pogosto, včasih manj, odvisno kako natrpan je moj urnik.

Ko sem se danes zjutraj, recimo, peljala v službo, sem razmišljala o njem. "Današnji naslov bi lahko bil Zatišje pred viharjem. Kaj praviš?" sem se med potjo pogovarjala sama s sabo, kar je, mimogrede, pri meni pogost pojav. Zanimivo je, da so naslovi pri blogu ključnega pomena in jih vedno določim še preden se spravim k pisanju. Pri člankih je namreč ravno obratno, naslov se postavi na koncu.

Zakaj Zatišje pred viharjem? Ker se mi jutri začne šola teka, kar pomeni, da od zdaj naprej ne bo več heca! Oktobra me čaka polmaraton, to je 21 kilometrov, kar je cilj, ki sem ga obljubila vam, svojemu sponzorju, predvsem pa sebi. Treninga se bo torej treba lotiti resno in z vso odgovornostjo. Grozno tremo imam, priznam. Ampak pri Adidasu so mi obljubili, da mi bo, če se bom le držala njihovih navodil, zagotovo uspelo. S poudarkom: če se bom le držala njihovih navodil!

Po včerajšnjem kar precej napornem pohodu na Nanos (izbrali smo strmejšo pot) in zaradi jutrišnjega dneva D sem se danes tako odpravila le na malce daljši sprehod. To v zvezi s telovadbo pa je bilo tudi vse, kar se tiče današnjega zatišja. Vse ostalo je bil en velik kaos.

Če se vrnem na začetek: pričakovala sem miren ponedeljek. Jok brate, odpade! Včeraj, ko sem brezskrbno pohajkovala po lepi Primorski, se je na FB odvijala prava vojna proti meni. Grošljeva Špela se je obregnila ob neko mojo novičko, podrobnosti niti ne bi razlagala. Danes sva tako kar lep čas viseli na telefonu in diskutirali o tem. Na koncu sva ugotovili, da sva pač na različnih bregovih in da bi bili v nekem drugem življenju - če ne bi imeli obe svojih poklicev izjemno radi - morda še prijateljici. Skratka, zadevo sva rešili, je šlo pa meni in njej okoli tega kar precej živcev.

Poleg tega me je danes v smeh (v nervozen smeh, pravzaprav) spravljal še moj telefon. Moje punce me že lep čas hecajo, da če sem si že za tek našla sponzorja, naj si ga pa še za telefon. Ker crkuje sredi pogovora, včasih jaz ne slišim njih, včasih one ne slišijo mene, včasih nihče ne sliši nikogar. A danes je moj Samsung zagotovo podrl vse rekorde: sredi pogovora s kolegom ga je sam od sebe dal na čakanje in ga še enkrat poklical. "Okej, kako ti je pa zdaj to ratalo??? Vmes ko sem te imel na liniji, si me še enkrat poklicala?!" Ja, lej, ne vem, vprašaj moj "pametni" telefon.

Za piko na i se zdajle odpravljam še k prijatelju na rojstni dan. Toliko o "navadnem" ponedeljku. Aja, pa za kosilo sem si privoščila (z)mešano solato. Okej, tole sem bolj zato napisala, da se pohvalim, da sem imela zdravo kosilo, pa nisem vedela, kako naj to zapakiram, da bo pasalo v kontekst. ;)

Do konca še: 268 dni, 269 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Naknadno dodajam fotko iz rojstnodnevnega piknika. V PONEDELJEK!

96. dan: Gojzerji v mivki

2.55 Fak, sovražim službo!
3.02 Dej, Maja, sama si si kriva, vstan takoj!
3.09 Vdam se in se skobacam iz postelje.
3.26 Zakaj imajo ponoči zmeraj najboljšo musko po radiu?
3.48 Prva kava v službi. V nedeljo! Ob 3.48 ZJUTRAJ!!!
4.12 Druga kava v službi. V nedeljo! Ob 4.12 ZJUTRAJ!!!
5.46 Ajdi pošljem SMS: "Triiiiiiiiiiiiiinnnnn triiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin. Zbudi seeee! Jst že od pol štirih v redakciji, lih finiširam, pa mi mal dogaja."
6.01 Ajda pride v redakcijo, spijeva še eno kavo in se odpeljeva v Kamnik, da pobereva ostalo družbo.
6.59 Tri punce že več kot 15 minut čakamo Uroša pred njegovo hišo. Toliko o tem, kako se fantje "hitro" zrihtate!
7.43 Na avtocesti, nekje pred Postojno. U: "Lej, k se delajo zametki sonca!" Zametki sonca?

8.37 Start iz Razdrtega. M: "Sam, sonce pa ne vem, če bomo mel!" A: "Jebeš razgled. Sam da je koča odprta!"

 

8.52 Na razcepu proti Nanosu. U: "Jaz ne grem po ta strmi, če bi vedla, da gremo po ta strmi, bi doma ostala!" L: "Dej no, bomo vsaj ritke ovornk razmigal!" Zmaga L.

 

9.53 Pošljem MMS s spodnjo fotografijo moji K.: "Maham ti s poti na Nanos." Ona odgovori: "Maham nazaj z Markovca. Sej vrjeten si me vidla, jst sm tebe tud: oblečeno maš zeleno vetrovko in črne hlače."

10.06 Dobim SMS od urednika: "Pridna. Pridna. Pridna. Hvala." Jeeeej! Očitno je za pohvalo samo treba reees zgodaj vstat. Če to storiš še med vikendom, odziv (skoraj) zagotovljen. ;)
10.16 Ooooooopaaaaaaaa! (sledi trk 11 štamprlov)

 

  

 

 

 

11.08 (po parih rundah) A. razlaga o stranki, ki je zakupila TV-programe s porniči, nato pa trdila, da se je to njihov serviser nekaj zmotil. S. z razneženim glasom: "Ja, lej, mogoče ji je pa mož umru in je bla osamljena, to je za razumet!"
11.26 "Bik ima lepšo postavo kot krava." A se nismo to že enkrat pogovarjal?
11.35 "Nekam hitr smo bli gor. Pa nomo šli zdej že kr dam?" "Kva pa če bi šli še na morje na kavo!?" Dve tretjini sta za!
11.58 Nekje na poti navzdol. Šuško se razdaja!

14.32 V umazanih čevljih in rahlo prešvicani prikorakamo v enega bolj fensi lokalov v Portorožu in se pomešamo med fensi turiste. Sam', da je sladoled!

 

15.15 Gojzerji v mivki. Beri: v enem dnevu služba v Ljubljani (298 m n. v.), Nanos (1246 m n. v.), pomol v Portorožu (0 m n. v.).

  

19.25 Objavljam blog in to je zadnja stvar, ki sem jo danes naredila. Poooosteeeeeljaaaaa!!!

Do konca še: 269 dni, 270 nalog. Se beremo jutri.

95. dan: (Š)it hepens.

Zgodilo se je. Ne bom vam tajila, celo zavestno sem to naredila. Po tem, ko sem napisala še zadnjo piko pri članku o sončici Tiji, ki je v četrtek ukradla moje srce, sem bila tako izčrpana, da se mi je kar mešalo. Ne zaradi nje, daleč od tega. Zaradi celega tedna. Ali če hočete zaradi vseh 94. dni bloga, ki niso bili mačji kašelj.

Ne bom jamrala, ker sem se v to spustila prostovoljno. To vam razlagam zato, da bi razumeli, zakaj se zaradi včerajšnjega bluzenja ne opravičujem. To sem potrebovala. Pika.

Bila sem šokirana, kako hitro se me je prijelo. Rabila sem spiti točno eno pivo, da sem bila - pijana. Po enem pivu! Po enem in pol sem že dramatizirala in vsem okoli sebe razlagala, koliko mi pomenijo. Mislim, saj mi res. Sodelavce imam rada. Ta velika sreča v življenju mi je pač dana. Ampak tako zelo močno, kot sem ji to dopovedovala včeraj popoldan ... No, za malenkost sem pretiravala. ;) O telefonskih klicih in esemesih pa raje ne bom. Kar se tega tiče, sem nepopravljiva. Katastrofa!

Je pa fino, če se te hitro prime, ker v resnici sploh ne spiješ veliko in posledično tudi mačka nimaš. Zjutraj sem bila tako skoraj kot nova. Po kosilu sem se odpravila na kolo. Danes v posebni družbi. Moški družbi, ki sem jo že potrebovala. Ustavila sva se celo pri atiju na obljubljeni limonadi, klepet s sestricama po res dolgem času (pa čeprav je bilo bolj na hitro) mi je pobožal dušo. Ko naju je nekje med Cerkljami in žičnico pod Krvavcem ujel dež in sva si v prvi gostilni, ki sva jo videla, privoščila pivo, je bil dan tako rekoč popoln.

Malo manj popolno bo jutrišnje jutro. S skupinico, s katero se poleti odpravljamo na Triglav, bomo nadaljevali s treningom: pred časom smo bili na Veliki planini, jutri gremo na Nanos. Ker pa moram prej še urediti nekaj stvari za službo, se mi bo dan začel že okoli tretje zjutraj. Ja, prav ste prebrali: jutri je nedelja, jaz pa bom vstala ob treh zjutraj in šla v službo, da si bom potem lahko privoščila celodnevno pohajkovanje po primorski planoti. Ampak tudi to je dolg 94. dne (kar bom delala jutri, bi lahko naredila že včeraj popoldan), ki ga pač z vso odgovornostjo sprejemam. Itak pa nimam izbire. :)

Do konca še: 270 dni, 271 nalog. Se beremo jutri.