Hvala, ker si danes odvrgla masko in končno pokazala, kdo si. Da si pokazala, kako žalostno je v resnici tvoje življenje. Tako žalostno in enolično, da si ga moraš z nečim popestriti, kajne? In tukaj nastopim jaz. Ker sem se znašla na prepihu, ker sem ranljiva? Ali preprosto zato, ker ti je tako dolgčas? "Jaz sem slišala določene stvari o tebi," si dejala, ko sem te vprašala, čemu in zakaj ta vojna, ki si jo sprožila proti meni. Kako patetičen odgovor. Res, kako patetičen!
Ta zapis bi bil lahko poln jeze. Ker točno to sem čutila, ko sem skrušena in v solzah sedela na postelji, ti pa si slačila mojo bolečino in strah in to s posmehom v očeh. A potem sem ugotovila, da jeza zastruplja srce. Jaz pa tvojega strupa ne želim vsrkavati. Ne več. Odrasla oseba sem, ki odgovarja za svoja dejanja. Za svoje odločitve. Za svoj smeh in svoje solze. A odgovarjam le in samo sebi. Morda še komu, zato ker tako čutim. Ker vem, da je njegova/njena skrb zame - pa četudi je kdaj moteča -, iskrena. No, tebi pa zagotovo ne. Nikoli se nisem vmešavala v tvoje življenjske odločitve. In ne bom dovolila, da bi se ti v moje.
Žal mi je, da je današnji zapis tak, ker ne maram negativizma. Res ne. Življenje je tako kratko in minljivo in tako škoda ga je zapravljati za ljudi, ki nimajo smisla ali volje ali moči, da bi gradili na sebi in namesto tega raje uničujejo druge. Kolesarska tura, toplo sonce, zaslužen požirek vode. In seveda pogovor. Pogovor s prijateljico, tisto res pravo, me je spomnil na to. A tole sem preprosto morala dati iz sebe.
Zato da zdaj lahko globoko vdihnem, se nasmehnem in grem dalje. Brez tvojih spletk!
Do konca še: 150 dni, 150 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar