236. dan: Daj-dam

Saj ne vem, a sem vam že omenila, kako imamo pri nas doma rojstne dneve? Ker je res malce posebno. Jaz sem se rodila 26. avgusta, brat Rok 28. avgusta, sestrica Monika pa 29. avgusta. Ne vsi v istem letu, se razume. ;) Skratka, rojstne dneve imamo zelo na kupu. Z mojo družbo, kamor so povabljeni tudi moji najbližji, bom sicer praznovala naslednjo soboto (ko vikend, za razliko od tega, ne bo delaven), a vseeno sem se danes po službi oglasila doma, na rodnem Klancu pri Komendi, kjer smo imeli mini družinsko praznovanje.

Kot sem ugotavljala že pred nekaj meseci, se v nekoč moj domači kraj vse lažje vračam, grenki občutki, žalostni spomini počasi plahnijo. V hiši, kjer sem preživela otroštvo in mladost, se počutim vse bolj sproščeno. Res je, da tja še vedno pridem le na obisk in da bo pri tem tudi ostalo, a ko sedim na tisti sedežni v dnevni, je vse okej. To ne pomeni, da sem pozabila, kako je točno tam pred petimi leti in pol ležalo mamino negibno telo. Samo boli manj. Veliko manj. In ko si grem v kuhinjo natočit kozarec vode, me oči več ne skelijo toliko. Včasih mi je hudo, ker tudi njena podoba v moji glavi počasi megli. Njenih obraznih potez se ne spominjam več tako natančno. A potem se pomirim. Ker njenega objema in topline njenega glasu nisem pozabila. In vem, da ju nikoli ne bom.

Seveda je bil obisk tudi priložnost za izmenjavo daril. Precej časa sem razmišljala, kaj naj podarim Moniki, potem pa sem ugotovila, da bo najlepše, če ji poklonim - svoj čas. Izdelala sem darilni bon za celodnevni izlet v neznano, kamor bomo šle samo me tri, sestrice Kepic. Kam, ne povem. Datum smo določile - 14. september. In tamala, ne vrtaj v Ano, ker RES ne ve, kam vaju peljem. ;) Kakopak, tudi jaz nisem ostala praznih rok: moram omeniti risbico mojega sončka, dve leti in pol starega nečaka Gala. "Ja pa iiii," sem se topila, ko sem občudovala njegovo umetnino.

Lepo je dati in lepo je dobiti. Ne materialnih stvari. Ampak čas. In ljubezen. Ker to je vedno vzajemno, sistem daj-dam se tukaj vedno obnese. Prejle sem med sprehodom razmišljala, da najlepše stvari v življenju itak niso stvari. So občutki. In ti so vedno - zastonj!

Do konca še: 129 dni, 130 nalog. Se beremo jutri.

235. dan: Za dobra stara vremena

Blog spet pišem v avtu, zadnje čase se mi to precej pogosto dogaja. Najbrž je to vredu, tako ali tako je bil po nekaj razburkanjih, ki sem jih sama privabila v svoje življenje, to moj namen - se čim bolj zaposliti, da nimam časa razmišljati o neumnostih.

Zjutraj kavica, dopoldne opravki, po kosilu intervju za službo, potem z Lidi in Saško na Jakoba in zdaj, kot rečeno, se peljem proti domu, spotoma pišem blog. Imela bom natanko 20 minut časa, da se uredim za večer, ki bo, v to sem prepričana, zabaven.

Ker se po doooolgem času dobim z družbico iz svojih srednješolskih let: Anja, Tjaša, Kotar in Maja (aka Polulanček Team - ja, interna fora in ne, ni to kar mislite, da je!) ;) gremo na čisto pravo vaško veselico. Se ne spomnim, kdaj sem bila nazadnje. Sploh pa ne v taki družbi. Si mislim, da se bomo zavrteli tudi na tisto "za ona dobra, dobra, dobra stara vremena ..." In točno tako bom tudi mislila!

Do konca še: 130 dni, 131 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Najboljša družba ever: hvala Tjaši, Anča, Kot(ar). (Foto: naključna mama v penziji)

234. dan: Dovolj

Natrpan dan je bil, če vam ni jasno, zakaj, kar odprite jutrišnje Novice. ;) Takoj po službi sem letela z Boštijem, Luko, Lidi in Evo na Primoža. Tam sem srečala še nekaj prijateljev, šibala dol in zdaj se z Lidi že peljeva v Thn (beri: Tuhinjska dolina) na obisk k naši mladoporočenki, da pokaže fotkice z medenih tednov.

Sliši se kar vredu, kajne? No, ampak je bilo polno malenkosti, ki so me spravljale ob živce. Naveličana sem nekih izsiljenih klicev, kjer me na drugi strani vedno pričaka malce tečen glas. In potem še sama postanem tečna. Naveličana sem vedno istih, precej smotanih očitkov, ki jih konec koncev izzovem sama, naveličana sem zavračanja. Tistega, ki ga pokasiram sama, in tistega, ki ga zaradi mene pokasirajo drugi.

In tisti omenjeni klic me je ravno toliko zdražil, da sem se odločila - dovolj je jokanja in stokanja. Dala bom priložnost novim ljudem in novim dogodivščinam. Priložnost bom dala sebi in spet se bom naučila uživati. Življenje je kratko. Prekratko, kajne? Treba je izkoristiti vsako priložnost. Da se imam lepo.

Zato sem pa končno odgovorila na tisti SMS. Namesto odgovora sem dobila kar klic, ki me je - pravzaprav pričakovano - spravil v dobro voljo. Končno eden!

Do konca še: 131 dni, 132 nalog. Se beremo jutri.

233. dan: Kar ne veš ...

Priznam, telefon preveč valjam po rokah in z njim sem že malo obsedena. To bi vam bržkone potrdili vsi, ki se družijo z mano. Sicer je tako, da na žalost ne izstopam kaj bistveno od ostalih, ker smo s to igračko po malem zasvojeni že (skoraj) vsi.

Zadnjič smo s sodelavkami sedele na kavi, pa nam je ena - sveže zaljubljena - razlagala o zmenkih nekoč in zmenkih danes. "Ma, ta internet in vsa ta tehnologija, to je čista katastrofa," je rekla. Bila sem kar malo presenečena, ker je sicer zelo moderna žeska, pa tudi precej mlada, nima jih še niti 40. "Ne, res!" je nadaljevala, najbrž mi je brala misli. "A veš, zdaj mu pošljem SMS in potem samo buljim, kdaj mi bo odpisal. Ali pa ga pokličem in se ne javi, potem sem pa non-stop živčna, kaj dela, da ne more odgovoriti na klic. In kdaj bo končno poklical nazaj. Tega včasih ni bilo. Tega nismo poznali. In vsi smo lažje živeli." 

Smo se ostale kar strinjale z njo. "Zdaj gre pa na službeno zabavo in če ne odpiše v nekem zglednem času, si v glavi že delam filme, kaj počne. Psihiram sebe, psihiram njega, čisto za brezveze. Če bo delal neumnosti, jih itak bo. So jih delali tudi včasih. Ampak preprosto se nismo mogli toliko nadzorovati. In tako je bilo celo bolje. Za vse!" je še priznala.

Povsem jasno mi je, da smo šli že predaleč in da poti nazaj ni. Telefon, internet, elektronska pošta - vse to moraš imeti, če želiš normalno funkcionirati v novodobnem svetu. A povsem jasno mi je tudi, da kolikor je to olajšalo komunikacijo med nami, jo je tudi otežilo. Vsak je tako rekoč dostopen vsakomur. Na družabnih omrežjih in povsod drugod kažemo svoje profile, da se včasih počutim, kot bi bila izdelek na trgovinski polici. In vsi vi z mano. Pogledaš, prebereš embalažo in se na podlagi tega odločiš, ali boš nekaj (no, v tem primeru nekoga) "kupil" ali ne. In potem se seveda večinoma odločimo za napačni "izdelek". Ker embalaža še nič ne pove. Ali pač?

Velikokrat sem si že zabičala, zdaj se bom to res trudila večkrat realizirati: telefon bom vsaj takrat, ko nisem v službi, pospravila v kot in šla na sprehod, tek, na kavo - brez njega. Ker je moteč. Res moteč.

Ko sva si z Urško privoščili sprehod ob robu kamniških gozdov s pogledom na sončni zahod, sem ugotovila: v naravi morda res ni wi-fija, ampak tam lahko najdemo še precej boljšo povezavo. Takšno, ki z novodobnimi igračkami nima nobene zveze.

Do konca še: 132 dni, 133 nalog. Se beremo jutri.

232. dan: Multitasking

Punce rade čvekamo. Ko se dobimo na kavi, ko športamo, ko gremo med službo na čik pavzo (brez cigarete) ali po službi na bevando. Vse sorte se pogovarjamo, velikokrat seveda o moških. "Ej, a misliš, da oni kdaj govorijo o nas?" se vprašamo, nato pa nejeverno zmajemo z glavo in zamahnemo z roko: "Njah, ziher ne!"

Zaenkrat je to, o čem teče beseda, ko fantje sedite za šankom (ali kjerkoli že), za nas še vedno velika skrivnost (se priporočamo za kakšen namig!). "Jaz poznam ful tipov, ki čisto noter padejo v svoje zadeve, pa naj bo to športanje, muska ali karkoli že. Saj ne, da punce nimamo obstranskih dejavnosti, ki nam izpopolnjujejo življenje, ampak me veliko težje odklopimo. Tudi ko kofetkamo ali hodimo v hrib ali karkoli že, možgani še vedno delajo, še vedno razmišljamo o več stvareh hkrati. To je ta naš jebeni multitasking," mi je danes rekla prijateljica.

In potem sem razmišljala, ali ima prav. Zjutraj se vozim v službo, ko je na semaforju rdeča luč šarim po telefonu, odpisujem na še neodgovorjene esemese in mislim ... nanj. Med službo tipkam članke, odgovarjam na maile, čekiram facebook in mislim ... nanj. Po službi grem z Lidi in Petro na sprehod okoli Kamnika, poslušam njune probleme, govorim o svojih, se smejem, včasih zavzdihnem in mislim ... nanj. Zvečer se usedem pred TV, z enim očesom gledam film, v eni roki držim skodelico vročega čaja, z drugo tipkam današnji blog in mislim ... nanj. Čeprav vem, da je to popoln nesmisel. A ne znam odklopiti. Preprosto ne znam.

To je ta naš jebeni multitasking. Podpišem!

Do konca še: 133 dni, 134 nalog. Se beremo jutri.

231. dan: Welcome, 27 (= 100 - 73)!

Pa sem zajadrala v 28. leto svojega življenja. Lepo je, da ima vsak človek en dan v letu, ki je še posebej njegov. Danes sem se zavedla, kaj mi je zadnjič hotela povedati Polona, ko sem jamrala, da sem osamljena. Komentirala je, da dokler imam take prijatelje, kot jih imam, nimam pojma, kaj zares pomeni biti osamljen. Ima prav, zelo prav.

Kot nalašč sem v službi, kjer sta mi že za dobro jutro sodelavki pripravili lepo presenečenje (Ajda in Tina, še enkrat hvala!), dobila posebno nalogo: šla sem na obisk h gospe Anici, ki prav danes - praznuje 100. rojstni dan. Sedela je na vrtu pred hišo v njenih domačih Dolenjskih Toplicah, obkrožena z domačimi in prijatelji. "Ste kaj utrujeni? Toliko ljudi, zdaj vas pa še mi hočemo zase," sem hotela biti vljudna, potem ko sem ji zaželela vse najboljše. "Ah, ne, ne. Jaz sem rada med ljudmi. Na koncu samo to šteje: da se imamo radi," mi je rekla. Povedala sem ji, da imam tudi jaz rojstni dan, da sem natanko 73 let mlajša od nje, in potem sva trknili s kozarcema. "Tole bo precej klasično vprašanje, pa vseeno: imate kakšen skrivni recept za tako dolgo življenje?" sem jo vprašala. "Jaz nimam nikjer nič zapisano," se je zasmejala. 

Popoldne smo z najbližjimi imeli manjše slavje (ta glavna fešta še pride) :), potem pa sem si privoščila sprehod, sama s sabo. Ko sem hodila, sem veliko razmišljala o gospe Anici, tako čili in bistri pri teh častitljivih letih. S svojimi preprostimi odgovori mi je res dala misliti. Življenje je pravzaprav tako enostavno. Samo če ga sami ne kompliciramo za brezveze.

Hvala vsem za lepa voščila, za tople besede, iskrene poljube. Tudi jokala sem že danes. A tokrat od same ganjenosti. Lidija moja, vem, da veš ... Pa vseeno: neizmerno te imam rada. In vse moje ljudi, sami že veste, kateri ste. Ker na koncu, kot pravi gospa Anica, samo to šteje: da se imamo radi!

Do konca še: 134 dni, 135 nalog. Se beremo jutri.

230. dan: Bye bye, 26!

Iztekajo se zadnje minute, ko še lahko rečem, da sem 26-letnica. Nekje sredi popoldneva me je prešinilo, da je bilo to zame tako prelomno leto, da ga želim proslaviti in se od njega dostojno posloviti. In sem se. Najprej s sodelavkama ob metinem čaju, nato pa še z mojimi puncami. Šle smo na našega Primoža in si tam naredile piknik.

26ka, bila si naporna, a poučna. Solz ni manjkalo, smeha pa tudi ne. Bilo je veliko padcev, a tudi veliko vzponov. Morda teh drugih celo več, kar si štejem v plus. Spoznala sem nekaj novih prijateljev in lepih krajev. Prek nekaterih ljudi in njihovih dejanj sem prišla do marsikaterega življenjskega spoznanja. In kar te ne ubije, te okrepi. Hvaležna sem za vse, kar sem doživela. Ker le zato sem danes to, kar sem, in tam, kjer sem. Obdana samo in izključno s tistimi, ki si to res zaslužijo. Naj tako tudi ostane.

27ka, I'm ready!

Do konca še: 135 dni, 136 nalog. Se beremo jutri.

229. dan: Preveč x-tivna?

Ponoči nisem dobro spala. Pozno sem šla spat, a sem se kmalu zbudila in sicer zaradi enih bolj butastih sanj, kar sem jih kdaj doživela: v sanjah sem prebrala SMS s precej negativno vsebino (če dobro pomislim, to niti ni tako čudno, ker sem ga podzavestno najbrž pričakovala). Potem sem sanjala, da sem se zbudila in sem še enkrat pogledala na telefon, če je tisti grozni SMS res prispel. In - ker sem še vedno sanjala - je bilo sporočilo še vedno v telefonu. Nato sem se vendarle zbudila in sama sebi sem se zdela blazno hecna. Butasto hecna.

"Pa, a je to normalno? Zdaj te preganja že v spanju? A res ne vidiš, da to nikamor ne pelje," mi je prigovarjal del možganov, drugi del pa: "A lahko nehaš delati dramo in zaspiš nazaj, ti smotka smotana?" Tako sta se kregali polovici v moji glavi, mirnega spanca ni bilo na vidiku. Na koncu sem se ju naveličala poslušati in sem namesto, da bi buljila v zrak, raje buljila v svoj telefon. "U, dva nova sporočila," sem se zamotila, ko sem na facebooku videla rdeče obarvano kuvertico z oznako na kvadrat. 

Vedno sem vesela sporočil svojih bralcev, zadnje čase se mi oglašajo predvsem moški, kar jemljem kot kompliment. Tudi danes ponoči sta se mi - in to kar dva. Pa sem prebrala sporočila, najprej prvega in nato še drugega. In se začela kar naglas smejati. "Na, ta je pa dobra: eden pravi, da sem s svojim pozitivizmom nerealna, drugi pa, da ga s svojim negativizmom že malo nerviram. Kaj zdej?" sem se še vedno pogovarjala sama s sabo, kar rada in redno počnem.

Ta kontrast me je zabaval in je hkrati zaposloval moje misli še ves dan. Popoldne, ko sem z Urško in Petro lazila na Primoža, sem ju vprašala za objektivno mnenje. "Ne eno, ne drugo. Pač pišeš tako, kot se v tistem trenutku počutiš," sta sklenili. Se strinjam. To, da sem v enem dnevu lahko povsem na vrhu in povsem na dnu, sem že itak priznala. In da to najbrž ni najbolj zdravo tudi. A če sem kaj, sem realna. Pišem to, kar doživljam. Pišem to, kar čutim.

Pa da smo si na jasnem: vsak ima pravico moje pisanje doživljati po svoje. In vsakemu, ki se ga to toliko dotakne, da ima energijo, čas in voljo to še komentirati, sem hvaležna. Resno mislim! Obema sem odpisala in to z veseljem. Je bil pa moj odgovor obema podoben: Ko mi je hudo, mi je hudo. Tega ne znam in ne zmorem skriti. To tudi ni moj namen. A v takih trenutkih, ko sem torej negativna, mi res ne pomaga, če se s tem še dodatno obremenjujem. V vsaki situaciji, ki je zame naporna, skušam najti kaj pozitivnega. Ugotovila sem, da mi takšen način razmišljanja najbolj ustreza. Vedno uspe, čeprav ne vedno enako hitro. Ker na koncu vedno pridem do istega zaključka: pomilovanje samega sebe ni za nobeno rabo, potem je človek samo še bolj depresiven.

Torej, če vprašate mene: pozitivna ali negativna? Oboje. Zagotovo pa - realna. Vsaj sama sebe in ta spletni dnevnik doživljam tako.

Aja, glede SMSa: sem ga dočakala, ja. S precej podobno vsebino, kot je bil tisti v sanjah. V jok in na drevo? Ne. Ker se mi ne da. In ker, kot rečeno, od tega ni nobenega pametnega učinka. Zato bom šla raje pod kovter in pred TV. Mogoče mi uspe pogledati kakšen dober film. Ampak, ja ... v srčku me pa vseeno stiska in tudi osamljena sem. Priznam.

Do konca še: 136 dni, 137 nalog. Se beremo jutri.

228. dan: Pure love

Pozna sem, vem. Ker danes praznujem. Bratovih - okroglih!!! - 30. Čisto moj stil praznovanja je izbral, nekje se pač mora videti, da sva v žlahti, kajne? Piknik plac (koga briga dež, saj smo pod streho), pa familija in frendi, vsi na kupu.

Smo čakali, da se zjasni, da bi se šli odbojko, a nismo dočakali. Pa sva se namesto tega žogala z Galom. "Tli, štili, zdaaaaj," je bil navdušen vsakič, ko je zalučal tisto rumeno žogo visoko v zrak. Ta moj nečak, sonček, to malo bitjece, ki je mene in brata povezal bolj kot karkoli in kdorkoli drug v življenju. 

Sem razmišljala, da je ljubezen, ki jo čutiš do družine, najbolj čista ljubezen, ki jo sploh lahko doživiš. Seveda pridejo težka obdobja, nesoglasja, včasih jeza in nerazumevanje. A na koncu je vedno tudi skupna pot. Nekje je vedno križišče, kjer se spet najdeš. Oprostiš. Pozabiš. Sprejmeš. Eden drugega. Ker imaš preprosto rad.

Jaz bom imela svoje tri, Roka, Ano in Moniko, vedno in povsod v srcu. Ker smo iz istega gnezda. In če kdo, bi danes, ko nazdravljamo našemu najstarejšemu, žarela od ponosa naša mami. Pravzaprav vem, da žari. Tam nekje, visoko na nebu.

Vse naj naj, tamau.

Do konca še: 137 dni, 138 nalog. Se beremo jutri.

227. dan: Večerna

Po tem, ko je bil včerajšnji večer popolna katastrofa, sem danes sklenila, da ne ponovim te napake. Sodelavec me je povabil, naj se v sklopu akcije 100 žensk na Triglav pridružim neke vrste treningu in se udeležim nočnega pohoda na Valvasorjev dom pod Stolom.

Malo po peti sem pohopsala še Lidi in Boštija in debelo uro smo pošteno grizli v hrib. Potem pa tisti božanski čaj, ki ima najboljši okus ravno v planinah. Nad 1000 metrov ni greha, pravijo. Predvsem pa - nad 1000 metrov se lažje diha. Sploh če imaš ob sebi ljudi, za katere daš lahko roko v ogenj, da ti bodo vedno stali ob strani. Vedno.

Pozdravček izpod Karavank!

Do konca še: 138 dni, 139 nalog. Se beremo jutri.

226. dan: Podaljšani čaj

Verjetno bi bilo bolje, da bi se današnji zapis spravila pisat nekoliko prej. Pred kakšnima dvema urama, recimo, ko sem bila še precej bolje razpoložena. Predvsem pa bolj optimistična. Zdajle sem utrujena, zaspana, z glavobolom in tečna. Zelo tečna.

V glavi poskušam obnoviti najin pogovor z Ajdo, ko sva po službi leteli na Šmarno goro. Bilo je nekaj o tem, da si moram zdajle čim bolj zapolniti urnik. Zato da ne bom razmišljala o neumnostih. In kako super je, ker grem v septembru z Novicami na Triglav. Pa nekaj o tem, kako je življenje kljub vsemu okej. Le previsokih pričakovanj, sva še ugotavljali, ni dobro imeti, ker si potem lahko hitro razočaran. Exactly.

In ko sva na vrhu naročili podaljšani čaj z medico, se je vse zdelo tako logično. Tako lahko izvedljivo. Tako samo po sebi umevno.

Pa ni. Na koncu dneva svoje bolečine in razočaranja ujčkaš sam. Tuhtaš, če si se nemara zmotil. Če je bilo vse rečeno le v jezi, nepremišljeno. Če si nemara res prehitro obsodil. Iščeš izgovore, opravičuješ. Vse, da bi bilo lažje. ... Dokler te še enkrat ne klofne resnica.

Prisilila se bom, da takoj neham s tem, ker vem, da si tako le škodujem. Zato bom raje zaprla oči. Spanje je blagodejno, takrat ne boli. Ne glava, ne srce. Lahko noč.

Do konca še: 139 dni, 140 nalog. Se beremo jutri.

225. dan: Začetki

Vsak začetek je težak. In v tem letu sem jih doživela že ogromno, po čemer lahko sklepam, da to ni najlažje leto zame. Prelomno leto je. Leto vzponov in padcev. Leto sprememb. Leto začetkov.

Danes je bil spet čas za enega. Pravzaprav sem ugotovila, da bom morala vsak dan sproti sprejeti odločitev, da začnem znova. Vsak dan sproti se bom morala opomniti, da sem zavestno zaprla ena vrata, da bi lahko odprla druga. Tista, ki ne vodijo v slepo ulico, ampak v prihodnost. V svetlejšo prihodnost. Tista, ki ne vodijo v igro mačke z mišjo, ampak v ljubezen. Iskreno. Pravo. Brez laži. Brez sprenevedanj. Ker to si zaslužim. In nič manj. In pika.

Ni lahko, res ni. Vedno je, ko sprejmeš neko odločitev, to šele začetek poti. A pravi napori se začnejo šele, ko zagrizeš v prvi klanec. Takrat je treba vztrajati, pa čeprav te prime, da bi obupal. In jaz sem že ne-vem-več-v-katere-letos spet na začetku klančine. Gledam gor, proti vrhu, in prav nič me ne mika, da bi se lotila vzpona. Ne da se mi. Utrujena sem. Raje bi podlegla. Pa ne smem. Ker bom spet pristala za tistimi vrati, kjer je trda tema, kjer zadaneš ob goli zid, kjer ni izhoda. Samo vrneš se lahko in poskusiš drugje. A skozi isti hodnik, ves črn in poln zapletenih ovinkov, ne grem več. Preveč potre.

Zato sem globoko vdihnila. Pa še enkrat. In še enkrat. Navlekla sem nase športni modrček, pa trenirko, majico, anorak. Se usedla v avto in se zapeljala pogledat prenovljeni kamniški stadion. Se postavila na črto in začela delati kroge. Prvega, drugega, tretjega ... Tako to gre. Včasih je dovolj že samo to, da ne nehaš dihati. Da ne nehaš živeti. Da se prebiješ skozi dan. Včasih je že samo to - uspeh.

Do konca še: 140 dni, 141 nalog. Se beremo jutri.

224. dan: By

"By," je napisal sinoči. "By," sem mu odgovorila. Nič več ni ostalo. Nič, za čemer bi še lahko jokala. Nič, čemur bi se še lahko smejala.

Manipulacija - to je to, kar dandanes iščemo v odnosu moški-ženska. Če hočeš biti zanimiv, potem se igraj. To je nauk, ki ga lahko potegnem iz te zgodbe. Precej žalostno, kajne? Ampak v resnici je tako. Če priznaš vse, prav vse svoje občutke, izpadeš povsem neuravnovešen, kar najbrž, ko si zaljubljen, tudi si. Pri prejšnjih fantih in prejšnjih zvezah sem se tega še kar dobro zavedala. Samo enkrat, že davno tega, se je zgodilo, da me je nekdo tako obrnil, da sem izgubila glavo. Potem sem se potuhnila in nisem zares pustila, da mi kdorkoli pride do živega. Vsaj ne na takšen način. Zdaj sem tvegala še enkrat. Stavila sem vse karte in - še enkrat izgubila.

Kljub vsemu me je danes popoldan, ko sem slišala najino pesem na radiu, prešinilo, da ni pametno, da si zaradi tega preveč grenim življenje. Zato je moj by s sporočilom: zdaj je še prekmalu, a nekoč ... nekoč se te bom spominjala z nasmeškom na obrazu.

Do konca še: 141 dni, 142 nalog. Se beremo jutri.

223. dan: Bolniška

Danes sem na bolniški. Sploh prvi dan, od kar pišem blog. Zbudila sem se namreč z vročino, najbrž tako kot že včeraj in predvčerajšnjim, ampak na vikendu v Posočju toplomerja pač nisem imela s seboj.

In v resnici je bila odločitev, da ostanem v postelji in si vzamem dan na off, dobra. Čajčkanje in lekadolčkanje se je splačalo, počutje je trenutno precej boljše kot je bilo, ko sem se zbudila. In jutri bom spet lahko nazaj v akciji.

Zdaj pa še malo čajčkanja, lekadolčkanja in crkljanja. Ker to zdravi. Preverjeno.

Do konca še: 142 dni, 143 nalog. Se beremo jutri.

222. dan: Moški ... Ah, lari fari!

Ko smo zjutraj sedeli na kavi z razgledom na Julijske Alpe (in sicer v isti koči, kjer smo preplesali, ampak res preplesali!, včerajšnjo noč), smo se smejali tako naglas, da bi kdo lahko celo mislil, da vmes sploh nismo šli spat. Bil je res lep vikend in očitno se je to odražalo tudi v naši dobri volji.

Ker smo bili mešana družba (pol fantov, pol punc), se bitki med spoloma seveda nismo mogli izogniti. Nimam pojma, o čem točno je takrat tekla beseda (skoraj prepričana pa sem, da je tisti pogovor izzval naš piškotek Beno) ;), da je Saška zavzihnila: "Moški." "Ah, lari fari," ji Primož ni ostal dolžen. Mi pa v smeh. "Evo, mislim, da imam naslov današnjega bloga," sem jima rekla. In potem je padlo še nekaj takšnih izjav, da sem jih hecala, naj nehajo, ker bo današnji zapis sicer sestavljen izključno iz njihovih citatov.

Ko so fantje igrali tarok, smo se punce počile za Sočo in, kot se je izrazila Urška, reševale svet. Povedano drugače: malo smo pošinfale tiste neresne moške, ki so res lari fari (pa to v resnici ni smešno, ampak precej boleče), pa še nekatere druge stvari smo predelale. In težave so bile z mojimi puncami takoj videti manjše. Sem stisnila Lidijo in se počutila zaščiteno in varno. Točno tisti občutek je bil, ki ga tako vneto iščem. Pa ga v resnici že imam!

Do konca še: 143 dni, 143 nalog. Se beremo jutri.

221. dan: Adrenalin

Sem se zbudila z zabasanim nosom. "A veš kaj, na dopustu pa ne bom zbolela, ni šans!" sem rekla Lidiji. A ni dober občutek, ko se zbudiš ob ljudeh, ki so ti tako noro kul? 24 ur na dan z najboljšimi prijatelji - saj pravim, ne, ni variante, da zbolim!

Ob desetih smo že bili na Soči (noč je bila kratka, spat smo šli komaj malo pred četrto), danes nas je čakal rafting. Po vseh pravilih bi zaradi prehlada, ki, kot sem potem ugotovila še tekom dneva, ni prav nedolžen, morala biti sitna. Ampak na počitnicah je tako fino, ker se ti to pač zdi škoda. Vsak trenutek se zavestno trudiš izkoristiti. Ko bi to miselnost le lahko večkrat prenesla tudi v sivi vsakdan.

Raftala sem do zdaj dvakrat. Enkrat prej že v srednji šoli, ampak po Savi. Soča je precej bolj adrenalinska. Zaradi brzic, pretoka vode (ki je za ta letni čas nadpovprečna - vsaj ena dobra stran deževnega poletja) in predvsem - zaradi vodiča. Nas je stresel iz čolna, pa sem mislila, da je to med raftanjem skrajno nevarno. Aja, da ima Soča devet stopinj, sem že povedala? In da sem šla že tja precej prehlajena tudi? No, to.

Ampak ni panike, smo se pogreli z domačo vilijamovko. In so šle bakterije papa. Zdaj pa na Tanjo Žagar pa na neko hudo vaško žurko. Ma, ta vikend se nam čisto vse izide. Čisto vse.

Do konca še: 144 dni, 144 nalog. Se beremo jutri.

220. dan: Zeleno, ki te ljubim zeleno

Šolske table so zelene, ker - vsaj tako so nas prepričevali včasih - ta barva pomirja. In pomiritev je nekaj, kar trenutno res potrebujem. Pa ne v klasičnem smislu, ampak gledano širše: želim si pomiritev s svetom, predvsem pa - sama s sabo. Si mislim, da je tudi pri tem vse v glavi, da gre le za stvar odločitve. Zato sem jih danes že navsezgodaj sprejela kar nekaj. Bolj ali manj pomembnih.

Kljub temu ni bilo težko poiskati sreče, saj sem ves ljubi dan obdana z zeleno Sočo, ki je res bistra hči planin, in mojo super družbo. Ko sem zjutraj odprla oči, me je zaslepil sončni žarek. Na široko sem odprla okno in doživela ... Nekaj posebnega. V bistvu niti ne znam razložiti. Vdihnila sem svež gorski zrak in pomahala čudovitemu razgledu na Julijske Alpe. Bila sem mirna. Točno to. Bila sem pomirjena. Vsaj za hip.

Vse ostalo je potekalo točno tako, kot bi si želela. Da je Posočje noro lepo, sem itak vedela, in da prav tu s prijatelji preživimo podaljšani konec tedna je bila več kot odlična ideja. O tem vas niti ne bom prepričevala z besedami, bom namesto tega raje objavila nekaj več fotografij (glej spodaj). Smo se pa pošteno nasmejali, ker smo na parkirišče prišli točno pred redarjem, ki bi nam zaradi potekle parkirnine napopal tisti listek na vetrobransko steklo. In potem, da je bila mera polna, se je ulilo kot iz škafa - minuto ZA TEM, ko smo se usedli v avto. No, na to, kako se nam je vse lepo izšlo, je bilo pač treba nazdraviti.

Zdaj čakamo, da se nam pridruži še nekaj prijateljev in ... Nič drugega mi trenutno ni pomembno. Sem se prisilila, da mi ni.

Do konca še: 145 dni, 145 nalog. Se beremo jutri.

219. dan: Strast

Sem mislila, da bo moj delavnik danes bolj v izi, ampak sem na vrat na nos dobila teren in so načrti, da bom v miru spakirala za podaljšani vikend s prijatelji v Posočju, splavali po vodi. Tako rekoč dobesedno. 

Ampak mi ni bilo žal. Sem spet spoznala človeka, ki me je prevzel. Preprosto zato, ker opravlja svoje delo s srcem. "Strast do česarkoli že je vedno privlačna," mi je zadnjič rekel Miha, ko sva se pogovarjala o tem, da se rada gibava v družbi ambicioznih ljudi. Ambicioznih na pravi način, seveda. Takšni, ki bi do svojega cilja prišli tudi prek trupel, me odbijajo. Ko pa srečam koga, ki hodi v službo z veseljem, ki mu denar ni glavna motivacija, ampak je v svojem delu našel tudi svoje življenjsko poslanstvo, sem ponavadi očarana. In Jože, lastnik zasebnega živalskega vrta Rožman iz Horjula, je zagotovo eden takšnih
.

Strast torej privlači. In to de to mere, da včasih izgubimo glavo. Jaz sem jo. Pred nekaj dnevi. Zdaj je skušam dobiti nazaj. Težka bo. :)

Kaj vse sem pozabila doma, ker sem se pokala v furji, bom najbrž ugotovila tekom vikenda. Zaenkrat mi ne manjka nič. Sem v varnem zavetju enega od bovških apartmajev, družba je odlična, to je trenutno vse, kar v resnici rabim.

Do konca še: 146 dni, 146 nalog. Se beremo jutri.

218. dan: Karte na mizo

Sva prejle sedeli s prijateljico na pivu, da sva nazdravili na njen rojstni dan, danes bova še nekajkrat. Pa mi je pravila, kako ji je neka gospa razlagala o svojem ljubezenskem življenju. Ona vdova, on vdovec, oba 60+. Spoznala sta se prek spleta, oba kolikor toliko dobro situirana, skratka slišalo se je kot novodobna ljubezenska pravljica v zrelih letih. "In potem ji po parih srečanjih on pribije: 'Lej, jaz bi se dobival s tabo, ampak samo za seks.'" Vdovec! Sivolasi gospod! Pri 60+!

Nerada obsojam, ampak meni se je to zdelo blazno smešno. Čeprav najbrž ni. Najbrž je to le odsev družbe, v kateri živimo. "Okej, saj to, da fantje puncam predlagajo občasna srečanja brez obveznosti ... To mi je znano. Pravzaprav takšnih zgodb poznam malo morje. Ampak ej, da se to dogaja tudi gospem pri 60+. Fak!" sem zmajevala z glavo in potem spet prasnila v smeh. "Takšna je naša prihodnost, jebi ga. Čin-čin," se je zasmejala še ona in sva trknili s kozarci. A v resnici sva obe malce težje pogoltnili tisti požirek.

Potem ko je ona odšla domov pripravit vse potrebno za nocojšnjo zabavo, sem jaz odromala proti avtu po športno opremo. Ne vem, ali je to, da si v službi že tako domač, da s sabo pritovoriš pol svoje garderobe s kopalnico vred, pohvalno ali zaskrbljujoče. Najbrž prej to drugo. Preoblekla sem se v trenirko in se spravila na Golnik. Zdaj čakam na Barbi, pišem blog in še vedno tuhtam ... Ta gospod, baje zdravnik ne posebej privlačnega videza, mi ne gre in ne gre iz glave.

Ampak, hej, je bil pa vsaj iskren! Še vseeno bolje kot to, da bi jo zavajal in ji sadil rožice, čeprav potem nima nobenega namena skrbeti zanje. Karte je položil na mizo, vsaj to. Ne zagovarjam ga, pa vendar ... Tisti, ki lažejo, da nekaj čutijo, čeprav ne, se mi zdijo še precej hujši. Ker to počnejo. To mi povejo prijateljice, še tistih nekaj prijateljev moškega spola, s katerimi se malo več družim, so priznali, da je res. Zdaj je samo vprašanje, ali tak, ki bi ti ISKRENO rekel, da želi biti s tabo in samo s tabo, sploh še obstaja. Roko na srce, punce smo že malo skeptične. 

... Mogoče kdaj in kje živeli so ljudje,
ki ni bilo jih strah pokazati roke v rokah.
Mogoče kje in kdaj obstajal tak je kraj,
kjer je živel nekdo, nekdo, ki bi mu mar bilo,

nekdo, ki bi zbral pogum, ki bi znal poljubiti
z besedami in res hudo bi to počel 
in bi mi pustil, da vase bi ga vzela in ljubila bi,

ki bi me ujel, ki bi me pogrel,
ki bi pijano me objel, ko vrnem se domov
in mi dovolil, da pojem mu v postelji sredi noči.

Nekoč, morda, nekje, nekdo ...

Do konca še: 147 dni, 147 nalog. Se beremo jutri.

217. dan: Zgodba o prijateljstvu

Lovim zadnje minute tega avgustovskega torka. Preprosto nisem imela časa, niti 10, 15 minut, kolikor povprečno porabim za to, da napišem blog. Po službi sem namreč odvihrala k frizerju (ja, bilo je res že nujno!), popoldne in večer pa sta minila v znamenju prijateljev.

Dolgo ga nisem obiskala, tega našega Primoža. Zadnje čase se precej več posvečam teku, tista 21-ka se pač nezadržno bliža. Vmes se je zgodilo še morje in potem so pohodi kar malce poniknili z mojega urnika.

Hvalabogu, me je pred nekaj dnevi pohopsal Miha in sva se danes skupaj odpravila gor. Joj, morala sva nadoknaditi vse, jaz o njem, on o meni. Mi je všeč, ko se pogovarjam z njim, ker mi pove vse tako ... No, tako po moško. Moji problemi, ki to seveda niso, ga na momente noro zabavajo, da sem ga parkrat pošteno dregnila pod rebra.

A ko sva na vrhu sedela na tisti klopci ob cerkvici, mi je dal par iztočnic, ki so se me kar dotaknile. On zna to povedati na takšen način, da ne izapde dramatično, čeprav je. "Lej, kljub vsemu se vidi, da si polna življenja. Ne stagniraš, dogaja se ti in to je razbrati iz tvojih zapisov. To je pozitivno," je dejal z resnejšim tonom. Končno! "In če sva že takrat o vlaku smrti: to je pač tvoj način. Ti se samo trdno drži volana, da te s kakšnega ovinka ne vrže ven. Sicer je pa vse okej, uživaj v vožnji." Ja, ima prav. Pa še par nasvetov mi je dal, čisto tako, kako na neke stvari gledajo fantje, in to ženski pri mojih letih in v obdobju kakršnem sem vedno prav pride. :)

Za piko na i sva na poti navdzdol srečala Vida in Saša. Malo sta zalajala name, kam se se izgubila, da me sploh ni več videti na Primožu, ampak vem, da dobronamerno. Se bom popravila, obljubim!

Dan se je končal na enega najlepših možnih načinov: z mojima puncama, ki sem jima v zadnjem času posvečala čisto premalo pozornosti, smo šle na večerjo v kitajsko in ko je natakar izdajal račun, je vprašal: "Kakšen poseben razlog, da ste prišle? Kaj proslavljate?" "Ja, proslavljamo. Proslavljamo prijateljstvo!" sem ustrelila kot iz topa. Predvsem pa - iz srca!

Do konca še: 148 dni, 148 nalog. Se beremo jutri.

216. dan: Pozitiv vabrejšn

V življenju vedno dobimo tisto, kar potrebujemo. Ne pa nujno tistega, kar mislimo, da potrebujemo. To je ena tistih misli, ki mi velikokrat dvigne moralo takrat, ko moči pojenjajo. In danes sem se spet spomnila nanjo.

Ker sem dobila, kar sem potrebovala. Včerajšnje jadikovanje me je danes treščilo po glavi. Prejle, ko sem prisopihala iz službe (bilo je že krepko čez sedmo zvečer), sem ugotovila, da me je kar malo sram. Da sem tako padla ven. Za takšno malenkost.

Da pojasnim: dan se je začel precej bedno. Vrtela sem se v svojem ozkem krogu enih in istih misli. Kakšna krivica, da se mi dogaja, kaj se pa gre, kaj misli, da je. Sploh nisem opazila, da delam točno to, kar sem si obljubila, da ne bom: da se jezim in da me to samo zastruplja. Namesto, da bi dala priložnost lepim stvarem, vsak trenutek znova, dajem prostor tolikšnemu negativizmu.

Do štirih, ko sem bila dogovorjena za intervju v Laškem, se mi je dan precej vlekel. Prestopala sem se sem in tja brez pravega dela. Roko na srce, se mi v tisti popoldanski sopari niti približno ni dalo usesti v avto in se odpeljati na Štajersko. Globoko sem zavzdihnila nekaj v stilu: "Kaj pa 'čmo, takle 'mamo, pejmo delat'!" Še sanjalo se mi ni, kako bo obisk pri Paderjevih spreobrnil moje razpoloženje, koliko mi bo dal, koliko naučil.

Filip me je pričakal pred blokom. Čeprav se osebno nisva poznala (jaz sem že slišala zanj, on zame bržkone ni), sem ga opazila že iz avta. Sedel je v svojem invalidskem vozičku, 16-letni fant, na prvi pogled precej nebogljen. "Živijo, ti si zagotovo Filip," sem se mu nasmehnila in mu ponudila roko v pozdrav. Takrat še nisem vedela, da je slep. To mi je kasneje povedala njegova mama.

Zgodba me je presunila in pretresla do obisti. To, da sem čustvena in se me marsikatera zgodba, ki jo delam, dotakne, že vem. A da bi se zjokala med intervjujem (ja, priznam, pa naj izpade še tako neprofesionalno!) ... No, to se pa še ni zgodilo. Fant z diagnosticiranim avtizmom in cerebralno paralizo, popolnoma slep in na invalidskem vozičku, je zame (samo zame!) zaigral poročno koračnico. Ko se je s svojimi nežnimi prsti sprehajal po sintisajzru, mi je zatrepetalo srce. Nisem še slišala, da bi kdo lepše igral. Zavrtel je moj svet, v trenutku. Solze so same od sebe prišle na plan. Le kako ne bi?!

"Izjemna ženska ste, izjemna," sem ob koncu pogovora rekla njegovi mami, ki je že dvakrat premagala raka. Borki, kakršne ne spoznaš vsak dan. Borki, po kateri bi morali posneti film! "V čast mi je, da bom lahko napisala zgodbo o vas in Filipu," sem ji še dejala in vsako besedo v tem stavku mislila popolnoma resno.

Foto: Primož Škerl/Slovenske novice

Ko sem se vozila domov, me je zaobjelo tolikšno veselje, da si sploh nisem znala razložiti, kaj mi je. Navila sem glasbo in zraven poplesavala kot zmešana. Ves čas sem imela pred očmi to družinico iz Laškega, besede pogumne Andreje so se mi pojale po glavi in res, res me je postalo sram, ker sem včeraj tako bentila. Toliko hujših stvari je v življenju. Predvsem pa - toliko lepših in večjih in toliko bolj pomembnih!

Zgodbe, nabite s tako pozitivnimi vibracijami, polnijo mojo dušo. Bilo je že okoli osme, ko sem skočila v trenirko in superge, energije pa sem imela več kot zjutraj, počutila sem se kot bi ravnokar vstala. Točno takšno zgodbo sem po včerajšnjem dnevu potrebovala. Da me je spomnila, kaj je bistvo življenja. Spletke, prepiri, podtikanja, maščevanje?! Niti slučajno! Ljubezen. In samo in edino ljubezen!

Do konca še: 149 dni, 149 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Da ne pozabim: tale seksi čelada me je danes, kot predčasno darilo za rojstni dan, pričakala na postelji. Hvala, Saj-veš-kdo ;), veliko mi pomeni! In noro, noro, noro se veselim našega podaljšanega vikenda v hribih! Stay tuned! :)*

215. dan: Draga spletična!

Draga spletična, tale zapis namenjam tebi. Tebi, ki si ves ta čas živela v moji neposredni bližini in to pod pretvezo, da me razumeš. Pod pretvezo, da stojiš za mano, da si ena tistih, ki me podpira, preprosto zato, ker me ima rada. Pod pretevzo, da si svobodomiselnejša od ostalih. Pod pretvezo, da ne obsojaš, vsaj ne vnaprej in vsepovprek.

Hvala, ker si danes odvrgla masko in končno pokazala, kdo si. Da si pokazala, kako žalostno je v resnici tvoje življenje. Tako žalostno in enolično, da si ga moraš z nečim popestriti, kajne? In tukaj nastopim jaz. Ker sem se znašla na prepihu, ker sem ranljiva? Ali preprosto zato, ker ti je tako dolgčas? "Jaz sem slišala določene stvari o tebi," si dejala, ko sem te vprašala, čemu in zakaj ta vojna, ki si jo sprožila proti meni. Kako patetičen odgovor. Res, kako patetičen!

Ta zapis bi bil lahko poln jeze. Ker točno to sem čutila, ko sem skrušena in v solzah sedela na postelji, ti pa si slačila mojo bolečino in strah in to s posmehom v očeh. A potem sem ugotovila, da jeza zastruplja srce. Jaz pa tvojega strupa ne želim vsrkavati. Ne več. Odrasla oseba sem, ki odgovarja za svoja dejanja. Za svoje odločitve. Za svoj smeh in svoje solze. A odgovarjam le in samo sebi. Morda še komu, zato ker tako čutim. Ker vem, da je njegova/njena skrb zame - pa četudi je kdaj moteča -, iskrena. No, tebi pa zagotovo ne. Nikoli se nisem vmešavala v tvoje življenjske odločitve. In ne bom dovolila, da bi se ti v moje.

Žal mi je, da je današnji zapis tak, ker ne maram negativizma. Res ne. Življenje je tako kratko in minljivo in tako škoda ga je zapravljati za ljudi, ki nimajo smisla ali volje ali moči, da bi gradili na sebi in namesto tega raje uničujejo druge. Kolesarska tura, toplo sonce, zaslužen požirek vode. In seveda pogovor. Pogovor s prijateljico, tisto res pravo, me je spomnil na to. A tole sem preprosto morala dati iz sebe. 

Zato da zdaj lahko globoko vdihnem, se nasmehnem in grem dalje. Brez tvojih spletk!

Do konca še: 150 dni, 150 nalog. Se beremo jutri.

214. dan: Tobogan

Dva precej strta srca sta se včeraj pozno zvečer, pravzaprav je bilo že danes zgodaj zjutraj, zmenila, da skupaj preživita poletno soboto.

Kava (beri: pivo) na poti, dobra glasba, družba, ki tolaži. To sva potrebovala. Oba. In tisto otroško brezskrbnost, ko sva se kot dva mulčka pojala po toboganih.

Lepo je vedeti, da te nekdo razume. Da deli s tabo vse občutke, negativne in pozitivne. Da ti ponudi roko, ko je najtežje. Da gre in si upa s tabo na tobogan življenja. Da vožnjo, ki je na trenutke nevarna, zna narediti zabavno. Ker ve. Ve, da je skupaj lažje biti sam.

Do konca še: 151 dni, 151 nalog. Se beremo jutri.

213. dan: 360 stopinj

Sem danes razmišljala, kakšno sliko o sebi rišem v zadnjih dneh. Če ne drugega, ste bralci in bralke mojega bloga (izvzemam svoje najbljižje prijateljice, ki so kolikor toliko ažurno obveščene o vseh večjih in manjših podrobnostih) bržkone precej zmedeni. En dan zaljubljena do ušes, že naslednjega pa vsa objokana, žalostna in razočarana.

Kaj naj rečem: sem pač iskrena! To je bila, je in ostaja rdeča nit tega spletnega dnevnika. Čustev tako ali tako nikoli nisem znala skrivati in jih ne znam niti zdaj. So mi rekli, da je nositi srce na dlani nevarno. Imeli so prav. Da ga nosim in da to ni dobro zame. Ampak to sem pač jaz. Vrti me v vse smeri, danes sem na vrhu, jutri na dnu. Včasih imam občutek, da se moje življenje obrne za 360 stopinj v le nekaj urah. A vsaj živim, ne životarim. In po pravici povedano: raje izberem prvo kot drugo!

Občutki, ki jih opisujem, so odraz tega, kar doživljam. In v zadnjih dneh mi dolgčas očitno res ni, kajne? :) Ne vem, kam me nese, ne vem, kje se bom na koncu znašla. Trenutno sem brez pristana, na prepihu usode. "Točno to potrebuješ," mi je rekel zadnjič in mogoče, pravim - samo mogoče!, je imel celo prav. Domine so padle, podirale so se dolgo. Predolgo, če sem iskrena. Temelje moram na novo postaviti in to obdobje, ko sem pač izpostavljena vsemu in vsakomur, moram nekako prebresti. Delo in športanje, pa prijateljice, tiste iskrene, in morda še kakšna oseba, ki jo zdajle namenoma ne omenjam, mi pri tem pomagajo.

Pa še nekaj moram zapisati: ati, hvala! Ti že veš, zakaj. Danes si mi dokazal, da sem še vedno tvoja hčerka. Veliko mi pomeni.

Do konca še: 152 dni, 152 nalog. Se beremo jutri.

212. dan: 3, 2, 1 ... Akcija!

Dolgo v noč sem razmišljala, pa nisem prišla do nikakršnega zaključka. Ugotovila sem, da bo najbolje, če kar vstanem in se spokam v službo. Tako ali tako sem imela veliko dela, hvalabogu! Za svojo pisalno mizo, ki je poleg maminega groba (zelo čudna kombinacija, vem!) edini kraj na svetu, kjer trenutno najdem zatočišče, sem bila še preden se je sploh dobro zdanilo.

"3, 2, 1 ... Akcija!" sem spodbujala samo sebe, ko sem si kuhala kavo na avtomatu. Odmisli in delaj, je bil nekako moj moto, ki sem se ga tja do sredine dopoldneva, ko je bila večina najnujnejšega že za mano, še kolikor toliko uspešno držala. Okoli treh popoldan, ko sem postavila še zadnjo piko na konec stavka, sem bila z napisanimi članki zadovoljna. Vse lepo in prav, če se ne bi zavedala, da je bilo delo danes le pobeg pred realnostjo.

Milijonkrat sem premlela njegove besede, kar je napaka, ki jo vedno znova ponavljam. Besede v resnici nimajo nikakršne teže, če se že vnaprej odločiš, da jim ne moreš verjeti. Nimam več občutka, čemu dajem preveliko težo in čemu morda premajhno. In moški ste, kar se tega tiče, takšni umetniki! Ko nastane težava, bi stvar rešili na najbolj enostaven način: punco obtožite, da dela dramo po nepotrebnem, pa naj se potem ona ukvarja s tem, ali je to res ali ne. A laž je laž. In laž boli. In ko boli, imam pravico zastokati. Ne glede na to, kdo me je prizadel. Fant, prijatelj, sorodnik ali samo nek Polde iz Tolmina.

Po še enem hladnem tušu, ki se je zgodil popoldan, sem končno bruhnila v jok. Ne v takšnega kot včeraj, ko je bila le kakšna solza in ko se je le malce zatresel glas. Danes je teklo v potokih in jemalo je sapo. Pa ne od sreče. Od vsega. Vse, lepo in grdo, kar se je ure, dneve, tedne, mesece, morda celo leta, nabiralo v meni, se je končno izlilo. In prišlo je olajšanje. Vsaj za kratek čas.

"3, 2, 1 ... Akcija!" sem si rekla, ko sem si umila vroč obraz. Obula sem tekaške superge. Grem. Daleč. Kolikor me bodo nesle noge.

Do konca še: 153 dni, 153 nalog. Se beremo jutri.

211. dan: Lidija

Tekom bloga jo pravzaprav že ves čas omenjam, a sem danes ugotovila, da ji nisem namenila še niti enega zapisa. Enkrat sem jo hecala, da me bo nekoč, če bo hotela, lahko tožila za avtorske pravice, saj v mojih objavah, če jih spremljate, najdete številne citate, pod katere bi se morala podpisati ona. Moja Lidi.

Sva se danes končno uspeli ujeti na kavici in sladoledu v Ljubljani. Jaz vsa raztreščena iz službe, ona pa iz zadnjega šopinga pred dopustom. Naklepetali sva se za naprej in za nazaj. "Pogreškam te," sem ji napisala zjutraj, skupaj z urgentnim sporočilom, da se morava, preden mi uide na morje, obvezno videti. Ker sem jo res. Jo. In jo bom.

Preprosto zato, ker je moj kompas. Ko sem ji vsa navdušena pripovedovala o svoji morski avanturi, še slutila nisem, da jo bom čez nekaj ur še enkrat poklicala. Skrušena. "Pridi do mene," mi je rekla, ko je slišala, da sem objokana. Takoj, ko sem prišla, me je stisnila k sebi, da je vsaj malce odleglo. In potem mi je natočila 0,3 tistih borovničk, ki se te primejo, tudi če tega nočeš. Pomirila me je in mi dala nekaj objektivnih pogledov na stvar. Tako, kot to zna samo ona. "Jaz nimam odgovora, Maja. Karkoli bi ti rekla, bi bilo mimo. Delaj po občutku," je priznala, ko me je na koncu objela na vratih. In potem še enkrat.

Uživaj na morčiju, bejbi moja. In hvala, ker si. Rada te imam!!!

Do konca še: 154 dni, 154 nalog. Se beremo jutri.

210. dan: Dež (naj pada)

Tale zapis nastaja medtem ko s fotografom drviva iz Maribora nazaj proti Ljubljani. "Zdajle greva v Ivančno, popoldne pa na Štajersko. No, povej zdej, kok si vesel, da boš cel ljubi dan preživel z mano," sem se mu za dobro jutro obesila na vrata pisarne. Še precej zaliman se je samo nasmehnil in zamahnil z roko: "Ja, ja, ful," je bilo vse, kar je izdavil.

Ponavadi bloga (ali kakršnih koli daljših zapisov) ne tipkam v avtu, ker mi rado postane slabo. Tudi brati ne morem, če se vozim, menda imamo to v familiji. Danes pa preprosto nimam izbire. Ker kasneje ne bom imela časa. Dva terena, dvojno preverjanje zgodb, dvakrat več mailov, dvojno delo. Ampak mi paše. 

Podobno kot mi paše tudi tole turobno vreme. Ne, ker bi se sama počutila posebej depresivno. Ampak na nek čuden način me težke, debele kaplje, ki se besno odbijajo od vetrobranskega stekla, pomirjajo. Spomnim se, da je na podoben način name učinkovala jesen, ko sem se vrnila v šolske klopi. Po divjem poletju sem nujno potrebovala streznitev v obliki delovnih obveznosti. In tudi te imajo svoj čar. Resda smo šele na polovici poletja, ampak dopust je za mano, vreme je pa tudi zelo jesensko, kajne?

Sem pač kot šolarka, ki mora biti zdaj tudi malo pridna. Življenje mora biti raznoliko in pestro, sicer postane dolgčas. Tudi od uživanja.

Do konca še: 155 dni, 155 nalog. Se beremo jutri.

209. dan: Med zemljo in zrakom

Ko sem se danes peljala v službo, ki sem se je, mimogrede, na nek čuden način celo veselila (v svoje življenje moram nujno vnesti nekaj reda in delo je trenutno ena redkih, če ne kar edina stvar, ki jo imam kolikor toliko pod kontrolo), sem po radiu slišala pesem Tinkare Kovač Med zemljo in zrakom. Skladba mi je bila vedno všeč, čeprav nikoli nisem povsem razumela njenega besedila. Oziroma se z njim vsaj nisem zares poistovetila. Do danes.

Ko sem malce kasneje sodelavkama ob kavi razlagala o dopustu - celo kakšne bolj sočne detajle -, sem se zalotila, kako žarim, ko pripovedujem o njem. "Tako lepo je bilo, da se mi vse skupaj sploh ne zdi realno," sem jima potem rekla. Kar čakam, da se vse razblini kot milni mehurček, da vse odplavita siva rutina in dolgočasen vsakdan. 

Po službi me je čakalo kar nekaj opravkov in pogovorov, ki so se danes končno zgodili. Tudi kakšna solza je potekla. Potiho pa upam, da je to vseeno to. Da ni bila samo pravljica, ampak da je to moja prihodnost. Da sem tako prestrašena samo zato, ker sem do zdaj živela med zemljo in zrakom, pred zidom svojih sanj ... But, baby, now I'm fine! In ko sem se po večernem teku utrujena vrgla v posteljo, sem po dolgem času k sebi stisnila mamičino fotografijo. Pogrešam jo in jo obenem čutim ob sebi. Ker sem prepričana, da bi me razumela.



Do konca še: 156 dni, 156 nalog. Se beremo jutri.