
Seveda se nisem mogla upreti nakupu, zgrabila sem jih celo pest in jih postavila na trak pred blagajno, skupaj s polnozrnatim hlebčkom. Čudna kombinacija, pravzaprav. Ko sem po napornem dnevu prišla domov in se stuširana in utrujena vrgla na posteljo, sem seveda hitro pograbila prvo čunga lungo. Potem pa sem bila - razočarana. Okus se je hitro razgubil (a tega, ko sem bila majhna, res nisem opazila?), tista sličica mi ni pomenila ničesar (ne spomnim se, kaj smo delali z njimi, ko sem bila otrok, ampak vem, da je bil to, kot bi rekla Luciene Lončina, "cel point tega šova", zdaj pa kar nisem vedela, kaj naj počnem s tem) in tudi družbe nisem imela, da bi lahko delila svoje občutke ob znanem šumenju papirčkov.
Podobno se mi zadnje čase dogaja v odnosu z ljudmi. Blog zagotovo dela selekcijo: med mojimi najbližjimi prav res ostajajo samo še ljudje, ki se ne bojijo umakniti. Ali, povedano drugače, tisti, ki jim res nekaj pomenim. Pri ostalih se je, tako kot pri čunga lungi, okus razgubil. Pri nekaterih sem to ugotovila zelo hitro, pri drugih je trajalo dlje časa. Embalaža je še vedno ista, ampak moj pogled na njih in moji občutki ob tem so se spremenili.

Spoznanje, da čunga lunga ni (več) to, kar je bila, je malce boleče. Ampak po svoje je tudi osvobajajoče. Dovolj je bilo metanja peska v oči.
Do konca še: 281 dni, 281 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar