Med tisto večino, ki namreč ne zna, spadam tudi jaz. To sem ugotovila že pri ogrevanju. Postavni temnolasec (beri: naš trener), ki bi mi bil v kakšnih drugih okoliščinah čisto simpatičen primerek nasprotnega spola, mi je nagnal strah v kosti že po prvi minuti. "No, tole vajo bomo delali čisto pred vsakim treningom, dokler je ne boste vsi obvladali," je rekel in pri tem začel čudno poskakovati. "Skok v poskoku, al' kva zdej dela?!" sem rekla Lidiji, ki ni izgledala nič kaj manj zmedeno, kot sem bila sama. Sva se samo nasmehnili in nekaj na približno cepetali z nogami, da je vsaj izgledalo, kot da nekaj delava. Še preden bi dojela, kaj je pravzaprav hotel od nas, smo že šli na naslednjo vajo.Seveda smo tudi tekli, čeprav je bilo prvo srečanje bolj namenjeno spoznavanju trenerjev, "sošolcev" in samemu načinu dela, zato se z nami (še) niso individualno ukvarjali. Najbrž nismo naredili več kot kilometer (vmes smo sicer resda delali še vaje za moč), sopihala pa sem skoraj tako, kot bi že danes šla na polmaraton. Se mi je samo zdelo, ali so bili vsi ostali boljši od mene? Na koncu sem bila od prestrašenosti že vsa bleda v obraz, da me je Lidija nekajkrat vprašala, če sem v redu. Za piko na i pa zaslišim: "Na vsake štiri tedne boste imeli test, da bomo lahko točno spremljali, kako napredujete." Pogoltnila sem slino. Test?! A je rekel test??!! "O, Marija sveta, Bog pomagi! To bo še komedija," sem nehote naglas izustila.
Naivno sem mislila, da me bo trema po prvem srečanju, ki pravzaprav sploh še ni bil pravi trening, minila. V resnici je zdaj še stokrat huje. Ampak v življenju se vse nekako uravnoteži. In spet se je izkazalo, kako sem lahko srečna za ljudi okoli sebe. "Pejt, zdej mamo pa mal'co," me je objela Saška, ena od treh prijateljic, ki so se mi pridružile na šoli teka. Ja, dejansko so se tri moje punce odločile in šle zraven. Za moralno podporo. Zame. In seveda zase. Ko smo v avtu mljaskale odličen pirin kolaček, ki ga je spekla Sašina mami, mi je šlo kar malo na jok. Bil je naporen dan (ne samo zato, ker sem ugotovila, da se mi niti približno ne sanja, v kaj sem se spustila, ko sem se vpisala v Adidasovo šolo teka). Bile so še neke druge stvari, ki jih namenoma ne bom pogrevala, ker sem naveličana ljudi, ki si prek mene polnijo svoj ego. A po drugi strani se prav v takšnih dneh najbolj izkaže, da nekaj vendarle delaš prav: drugače ne bi mogel biti obkrožen s tako sončnimi osebami, kot so Lidija, Saša in Petra. Hvala punce, res mi veliko pomenite!*
Do konca še: 267 dni, 268 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar