102. dan: Praznični kontrast

Največje krščanske praznike, kot sta božič in velika noč, ljudje ponavadi povezujemo z mirom. Vse lepe želje, ki si jih izrečemo, skoraj vedno vključujejo to besedo ali pa se nanjo vsaj navezujejo. A, roko na srce, je realnost dostikrat zelo drugačna. Ko sem danes zjutraj pridrvela v trgovino, da bi nabavila tistih dvanajst jajc in barvo za pirhe, me je od vsega vrveža skoraj kap. In to kljub temu, da sem vstala že zgodaj in sem bila pred trgovino celo nekaj minut pred osmo, da sem se sama sebi zdela smešna, ker sem bila kot naš ata, ki ponavadi že pet do ure čaka pred pošto, da se odpre.

Dopoldne sem preživela za štirimi stenami, nekaj predprazničnega čiščenja mi ni ušlo, kar je seveda tudi prav. V načrtu sem sicer imela, da bom še pred kosilom skočila do Starega gradu, a mi to ni uspelo.

Okoli druge ure, ko sem ravno barvala jajca, se je zgodil bum. Spet. Bila sem tako jezna, da sem v nekem trenutku pomislila, koliko kalorij človek porabi, ko je razburjen, in da mi potem danes verjetno sploh ni treba telovaditi. :) Vse skupaj sem pustila pri miru in se spokala ven. Ko sem se usedla v avto, sploh nisem točno vedela, kam naj grem. Bila sem nekje med solzami in histeričnim smehom. Na koncu sem to uspela zadušiti in sem si raje navila glasbo. Po parih minutah vožnje v tri krasne, sem se vendarle odločila za šport. 

Ko sem prisopihala na vrh kamniške vzpetine, sem bila še precej odsotna. V ihti sem s seboj pozabila vzeti vodo, tako da sem zavila naravnost v kočo. "En radler bi, prosim," sem rekla. "Joj, ga pa nimamo. A dam lahko kar šveps in pivo?" je odgovorila gospodična za šankom. "Vredu," sem skomignila z rameni. In pri tem seveda nisem pomislila:
- da sta to dve pijači, za kateri sem na koncu dala skoraj pet evrov (še dobro, da se mi je po žepih valjalo nekaj kovančkov, ker denarnice sploh nisem imela s sabo),
- da mi okus najbrž sploh ne bo všeč. In mi tudi ni bil. Pravzaprav se mi je zdel res zanič. 

A se je vseeno splačalo. Hoja deluje terapevtsko, danes lahko povem iz prve noge. Ko sem prišla domov, sem bila že precej boljše volje, trenutno sem že skoraj v redu. On se zelo verjetno še vedno kuja in s tem, ko sem to napisala, spet izzivam usodo. A povedala sem mu že na začetku, povedala sem mu danes in, če bo treba, mu bom povedala tudi jutri: Moja pot - moja odločitev! Pa to še ne pomeni, da mi je vseeno za ljudi, ki jih imam rada.

Tako. Zdaj pa naj vam, čisto iskreno, zaželim res mirne praznike. Ne zbezlane, kot je bil moj današnji dan. Najdite to v sebi, da se boste - pa kjerkoli že - zares počutili doma. V varnem zavetju ljudi, ki so vam najbližje. Veselo veliko noč!

Do konca še: 263 dni, 264 nalog. Se beremo jutri.