Ne bom jamrala, ker sem se v to spustila prostovoljno. To vam razlagam zato, da bi razumeli, zakaj se zaradi včerajšnjega bluzenja ne opravičujem. To sem potrebovala. Pika.
Bila sem šokirana, kako hitro se me je prijelo. Rabila sem spiti točno eno pivo, da sem bila - pijana. Po enem pivu! Po enem in pol sem že dramatizirala in vsem okoli sebe razlagala, koliko mi pomenijo. Mislim, saj mi res. Sodelavce imam rada. Ta velika sreča v življenju mi je pač dana. Ampak tako zelo močno, kot sem ji to dopovedovala včeraj popoldan ... No, za malenkost sem pretiravala. ;) O telefonskih klicih in esemesih pa raje ne bom. Kar se tega tiče, sem nepopravljiva. Katastrofa!
Je pa fino, če se te hitro prime, ker v resnici sploh ne spiješ veliko in posledično tudi mačka nimaš. Zjutraj sem bila tako skoraj kot nova. Po kosilu sem se odpravila na kolo. Danes v posebni družbi. Moški družbi, ki sem jo že potrebovala. Ustavila sva se celo pri atiju na obljubljeni limonadi, klepet s sestricama po res dolgem času (pa čeprav je bilo bolj na hitro) mi je pobožal dušo. Ko naju je nekje med Cerkljami in žičnico pod Krvavcem ujel dež in sva si v prvi gostilni, ki sva jo videla, privoščila pivo, je bil dan tako rekoč popoln.Malo manj popolno bo jutrišnje jutro. S skupinico, s katero se poleti odpravljamo na Triglav, bomo nadaljevali s treningom: pred časom smo bili na Veliki planini, jutri gremo na Nanos. Ker pa moram prej še urediti nekaj stvari za službo, se mi bo dan začel že okoli tretje zjutraj. Ja, prav ste prebrali: jutri je nedelja, jaz pa bom vstala ob treh zjutraj in šla v službo, da si bom potem lahko privoščila celodnevno pohajkovanje po primorski planoti. Ampak tudi to je dolg 94. dne (kar bom delala jutri, bi lahko naredila že včeraj popoldan), ki ga pač z vso odgovornostjo sprejemam. Itak pa nimam izbire. :)
Do konca še: 270 dni, 271 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar