V resnici pa je vse samo v glavi. V moji, recimo, se (še vedno) najde cel kup izgovorov, zakaj nečesa ne morem. Čeprav je današnji ponedeljek seveda nekoliko drugačen, ker je praznik (meni se to sicer ni kaj prida poznalo - dopoldan sem preživela na službenem mailu), sem bila po kosilu vsa lenobna. Nič kaj drugače niso bili razpoloženi ljudje okoli mene. "Ja saj, ko si pa frej, je pa takole zunaj. Jutri, ko bo pa šiht, bo pa sonce, a ne?!" smo po kosilu, ko smo ob kavi - še od včeraj siti vsega - odvijali pisana čokoladna jajčka, jamrali kar na počez.
Potem pa sem v nekem trenutku začela presedati sama sebi. Hvalabogu za Matevža in Saško, drug drugega smo namreč ravno toliko zbrcali v rit, da smo nekaj čez drugo parkirali pred Calcitom in se spravili na Primoža. Ja, kapljalo je, razgleda ni bilo, pa še močeradi so se nam nastavljali na pot, predihali smo se pa vseeno. In ko smo v kar dobrem tempu pirmaširali do vrha, nas je razveselil pogled na odphanjena vrata, koča je bila kljub slabemu vremenu odprta. Ob borovničkah in radlerju smo naredili nekaj novih planov za našo pohodniško skupinico, s katero se poleti odpravljamo na Triglav. In na koncu smo - kot že ničkolikokrat doslej - ugotovili: Samo spraviti se je težko, ko pa greš, je pa luštno.
Popoldan, preživet na svežem zraku (pa čeprav je vreme kislo), je zagotovo veliko boljša izbira kot pa svalkanje po kavču, zaradi katerega si - prav ironično - zvečer še bolj utrujen, kot če bi bil cel dan zares aktiven. Zato: čim manj izgovorov in čim več akcije. Preverjeno deluje!
Do konca še: 261 dni, 262 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar