Ko sem se usedla v avto in se odpeljala v službo, me je po radiu za dobro jutro pozdravil zgoraj pripeti komad. Še iz srednješolskih let sem velika fanica pevke Pink, s to skladbo mi pa sploh vedno polepša dan. Verjetno, ker se z njo vsakič znova poistovetim.
Ko sem tako prepevala in zraven narahlo tolkla po volanu (vedno, ko to počnem, se vprašam, kaj si misli tisti pred mano, če kdaj pa kdaj pokuka v vzratno ogledalo), me je prešinilo, da sem pravzaprav že 100 dni v razmerju - z blogom!
Saj vem, sliši se čudno, ampak je res: skupaj se zabavava, skupaj jočeva, skupaj se jeziva, včasih se ga naveličam, včasih me noro osreči, včasih v najini zvezi ne vidim smisla, včasih ga celo pustim na cedilu. Večino časa pa se imava rada. Meni se to sliši kot razmerje. In ne glede na to, da sem kdaj pa kdaj že na robu obupa, se toliko poznam, da ko mi nekdo (no, v tem primeru nekaj) toliko pomeni, se ne vdam zlahka.
Po službi sem jo odmaširala na Primoža. Tam se je vse začelo. Tam se bo tudi končalo. To sem se odločila že zdavnaj, pa tudi s šefom Petrom sva že dogovorjena. Današnji vzpon je bil tako po svoje simboličen. Sem se pa na začetku poti odločila, da si bom za spremembo merila čas (do zdaj ga nisem še nikoli, sem pa do GO, kot rečejo stalni pohodniki, ponavadi potrebovala od 50 do 60 minut). Danes? 37! Resda je to precej povprečen dosežek, ampak meni se je zdelo fino. S tem, da sem imela vmes še telefonski klic. Ki pa me je pravzaprav ravno toliko ujezil, da sem potem tisti čas, ki sem ga izgubila zaradi njega, tudi nadoknadila, ker sem z malce vročo glavo še nekoliko pritisnila na plin.
Končno sem se tudi opogumila in uporabila pohodniške palice. V resnici sem smešna, ker jih že nekaj tednov (oziroma, lahko bi rekla, kar mesecev) vozim v avtu, s seboj jih pa še nisem vzela. So mi prišle prav, ne vem, zakaj že prej nisem verjela Vidotu, ki mi je non-stop prigovarjal, naj jih začnem uporabljati. Na vrhu sem se fotografirala z njimi, da bi se mu lahko pohvalila kar prek bloga. No, na poti navzdol sva se pa srečala, družbo mu je delala žena Marjeta. Sem mu skoraj pritekla naproti, da bi ja opazil tiste palice, on se je pa samo nasmehnil: "Kaj imaš pa te štoflce gor, Maja?! To je za po asfaltu. Daj to dol, ko hodiš po takem terenu moraš imeti špičaste konice." No saj, čisto v mojem slogu, a ne? :)
Po poti navzdol mi je tudi kapnilo, da je Pink pravzaprav kopirala mojega najljubšega pesnika Toneta Pavčka. Pesmico Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca, ki je tako preprosta, a obenem tako globoka, sem se naučila že v osnovni šoli. Še danes jo znam na pamet. In ob stotki se spodobi, da jo pripnem v blog, da mi bo, če bom morda obupavala, vselej pri roki.
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi – do rdečice
čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi
vnovič
in zopet
in znova.
Do konca še: 265 dni, 266 nalog. Se beremo jutri.
P. S. Ker v življenju nikoli ni preveč priložnosti za lepe stvari, sem najbližje prijateljice povabila na pijačko, da nazdravimo ob okrogli številki. Zvečer pripnem fotko. :)
to se čuje tak kot bi bla oženjena stem blogom.!pa na zdravje.
OdgovoriIzbriši