87. dan: Vsa resnica o tem blogu

Tale zapis sem imela sicer namen objaviti na dan, ko bom imela vsega poln kufer. Danes ni takšen dan. Pravzaprav sem po službi komaj čakala, da odkolesarim do prijateljice, ki dela v lokalu, in si pri njej privoščim petkovo pivo, pa še vesela sem, ker s tistim dežjem, ki ga po malem napovedujejo že cel teden, ni bilo nič. Vsaj zaenkrat ne.

Tale zapis sem imela namreč namen objaviti, ko se bom počutila točno tako, kot se v enem od prizorov počuti glavna junakinja v filmu Julie & Julia. V histeričnem joku leži na kuhinjskih tleh z vsemi štirimi od sebe. Tudi ona vsak dan piše blog. Kuharski blog sicer, vsak dan pa skuha eno (ali celo več) jedi, ki so v knjigi njene najljubše kuharice. Seveda se ji ob vsem tem dogajajo tudi čisto vsakdanje nezgode in težave, o vsem tem pa vestno poroča v svojem spletnem dnevniku. In ja, potem pride do tistega kadra, ko se kronično utrujena (čustveno in telesno) zlomi. A naslednje jutro vstane, se pobere in gre dalje. Do cilja. Do zadnjega, 365. dne.

Film, v katerem blesti moja najljubša igralka Meryl Streep, je posnet po resnični zgodbi in je pravzaprav razlog (ali, bolje rečeno, povod), da danes sploh berete te vrstice. Ko sem prejle videla napovednik, da bo jutri zvečer predvajan na televiziji (ob 21.30 na POP TV), sem si rekla: "Nič ne bom čakala na zlom (morda potiho upam, da ga sploh ne bo!), bom kar takole, na čisto običajen dan - vsaj kar se mojega psihičnega stanja tiče ;) -, povedala resnico."

Tisti dan, ko sem odprla blog, 8. januarja letos, sem bila v bolniški. Neka viroza, ki sem jo staknila, me je za dan ali dva položila v posteljo. Dopoldne sem tako preživljala sama doma in seveda mi je bilo dolgčas. Zaradi službe imam zakupljen paket Voyo pa sem si šla v spletno videoteko pogledat, kaj (ne)pametnega ponujajo. Ker sem bila bolna in se mi ni ljubilo veliko misliti, sem odjadrala med komedije. Romantične, kajpak. Ja, priznam, včasih sem plehka ženska dušica. 

Tako sem se že skoraj odločila za film Zgodilo se je na Manhattnu (še enkrat: priznam, včasih sem plehka ženska dušica), potem pa se mi je pogled ustavil na Julie & Julia. "Okej, tole J. Lo sem gledala že milijonkrat, pri tem drugem pa igra Maryl Streep, kar je garant, da film porazno zanič ne more biti," sem se odločila, čeprav nad samim opisom komedije (vsaj na prvo žogo) sploh nisem bila posebej navdušena.

Ne morem reči, da še nikoli prej nisem gledala boljšega filma. Zagotovo pa lahko rečem, da še nikoli prej nisem gledala bolj prelomnega filma v mojem življenju. Ker ob koncu ogleda me je - še vedno s prehlajenimi očmi in zabasanim nosom - spreletelo: "To je to, Maja. Rabiš spremembe in na takšen način se jim ne boš mogla izogniti. Stori to danes, stori to takoj!" Nekaj ur kasneje je bil objavljen tale zapis.

Tako. Zdaj veste vso resnico o tem blogu. Ja, ideja ni v celoti zrasla na mojem zelniku. Ampak to je "plagiat", na katerega sem v bistvu zelo ponosna. Zato mi je za dejstvo, da sem navdih zanj našla v hollywoodski komediji, prav malo mar.

Do konca še: 278 dni, 278 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Moje veličanstvo, a Drama Queen, naznanjam, da sem si po skoraj enem tednu končno blagovoljila odpreti atijev SMS! Vsebina? Prijazno povabilo, naj prikolesarim na limonado. Samo lopnila sem se po glavi. :)