108. dan: Vse, kar vem, je, da živim!

Pakiranje je eno mojih najljubših opravil. Tudi če odpotujem samo za vikend, to sploh ni pomembno. Pomemben je občutek, ko veš, da nekam greš. In jaz ga obožujem.

Ko sem danes na kup metala tistih par majčk (ne, kar se tega tiče, nisem tipična ženska - s sabo ne tovorim petsto kufrov, ampak spakiram res le najnujnejše), sem imela seveda ob tem prižgano glasbo. Že nekaj dni se mi dogaja, da prav takrat, ko poslušam radio, zavrtijo kakšen komad, v katerem se tisti hip res najdem. Ne vem, ali je to usoda ali pa je človek preprosto bolj dovzeten za tisto, kar se mu dogaja, in zato v neki pesmi, ki to opisuje, takoj zazna. Najbrž bo kar to drugo. No, skratka: ko sem med pakiranjem zaslišala tole, sem se odločila - točno to bo moj moto tega vikenda: 
 
Odpri oči, poglej okol, ta svet je zate.
Pred tabo je izziv in vse, kar si želiš.
Ne moreš stran, ker zlezu je globoko vate.
Ne veš, zakaj želiš si še. 

Povej, kako se ti zdi, ko pred tabo stoji,
stoji ta svet in vase vabi te.
Želiš si noč, želiš si dan, želiš drugam.
In želja tvoja sploh ni daleč stran. 

Ni mi mar, kaj je prav in kaj je narobe,
vse, kar vem, je, da živim.
Lahko me ljubiš in lahko me sovražiš,
sebi verjamem in grem naprej.

Želim si še, želim vse, ker to je zame.
Želim povedat si vse zelo naglas!
In čist vredu je, ko vtikajo se vame.
Tko vem, da to ni moj problem.

Dej poglej me v oči in zamisl si -
mogoče mam vse, kar hočeš ti?
No, zdej je čas za pravi jaz, da probam vse
in ti v pravi luči vidiš me. 

Ni mi mar, kaj je prav in kaj je narobe,
vse, kar vem, je, da živim.
Lahko me ljubiš in lahko me sovražiš,
sebi verjamem in grem naprej.

Od nekod sem potegnila še dodatno dozo energije in poplesavala po sobi kot nora. In pri tem ugotovila, da je ples sam s sabo zelo prijetna vrsta telovadbe. Zato nisem odnehala. Pesem sem našla na youtubu in si jo zavrtela še enkrat. Nato sem odtipkala še nekaj znanih naslovov z razigrano poletno vsebino (Kingstoni, recimo, so carji). Tako sem si naredila čisto pravi žur, pa še odlično sem se zrekreirala zraven - ko sem končala, sem šla naravnost pod tuš! :) Seveda je ob tem skoraj nujno, da nikogar drugega ni doma in po možnosti, da ni niti sosedov. Ker če me je po tistem fotografiranju v kavbojkah danes zalotil še pri norem poplesavanju, se ne bi čudila, če bi me kam prijavil.

Ampak, veste kaj, briga me! Ker - vse, kar vem, je, da živim ... Pozdravček z obale, s puncami že nazdravljamo. Čin-čin. :)))

Do konca še: 257 dni, 258 nalog. Se beremo jutri.