91. dan: "Dober" vtis

Malce sem razmišljala, če tole res želim objaviti. Ker mi je nerodno. Pa sem si rekla: če me niste nehali brati po tistem fiasku z garderobnim ključkom in/ali mojo vožnjo s kolesom, ki se je končala v stelaži s cunjami (pa še marsikaj bi se našlo), potem me tudi po telem ne boste. Vsaj upam. :)

Ker je danes točno tri mesece, od kar pišem blog, sem po kar dolgem času spet stopila na tehtnico. Da bi videla rezultat. Ki je ... ta-ra-ra-ram ... Minus deset! Okej, par dek manj, ampak če zaokrožim (navzgor), potem lahko rečem: točno minus deset kil. "Waw, pridna," sem pohvalila kar samo sebe. Nato me je prešinilo, da bi mi bile tiste temno modre kavbojke, ki že kar nekaj sezon tičijo v omari - ker so mi bile seveda pretesne! -, morda lahko že prav. In sem šla preverit. Babji firbec pač.

Čeprav sem že milijonkrat poudarila, da namen tega spletnega dnevnika v prvi vrsti ni zunanja, ampak predvsem notranja preobrazba (soočanje z mojimi strahovi, bolečino in stvarmi, ki me preganjajo že leta), je seveda dober občutek, ko se gumb na hlačah lepo in lahko zapne. Morda se sliši malce plehko, ampak je res.

No, in potem pride tisti del, zaradi katerega mi je nerodno. Ravno zadnjič sem brala, da so ameriški psihologi v javnost poslali uradno poročilo o tem, da je delanje selfiejev psihična motnja. Seveda poznamo več vrst selfiejev. Tiste brez make upa in v podporo ženskam, ki se borijo z rakom, recimo, še razumem. Ne vem sicer, kako naj bi to čemur koli oziroma komur koli pomagalo, ampak okej - to smo pač punce. Res pa nikoli nisem štekala najstnic, ki se slikajo v ogledalu in zraven naredijo še neko smešno šobo. Enako velja za tipe v fitnesu. Vsem, ki imate kaj takšnega na svojem facebooku, polagam na srce (kot ženska moškemu): če hočete najti normalno, dajte to stran. Res!

Ste prebrali zdaj to moje pametovanje? In zdaj poglejte tole fotografijo na levi in verjetno vam ni nič jasno. Ker prejle, ko sem ponosno zlezla v kavbojke, ki so za dve konfekcijski številki manjše kot tiste, ki sem jih imela danes oblečene v službi, sem naredila točno to. Slikala sem se v njih in to tako, da sem z mobilnim fotoaparatom merila v ogledalo. Pač hotela sem vam v dokaz pokazati fotko. Kaj je zdaj narobe?

Marsikaj! V tistem, ko se je sprožila bliskavica, sem v oknu (nasproti ogledala) opazila soseda, kako me opazuje pri tem mojem podvigu. Torej fotografiranju same sebe v rit. Seveda se je smehljal in si mislil svoje. Bilo me je tako sram, da sem kar zbežala iz sobe. Ker še nismo dolgo sosedje, si nisem upala iti ven in mu razložiti situacije. Sicer pa ... kaj pa naj bi mu razložila? Da pišem blog in sem to počela zaradi tega? No, meni se niti to ne sliši preveč normalno.

Sem se pa zaradi tega dogodka vsaj vprašala, kolikokrat sem jaz morda napačno koga sodila. Ker sem ga ujela v nekem trenutku, ko je kaj rekel ali naredil, kar se je meni zdelo čisto mimo. V resnici pa sploh nisem vedela, za kaj točno gre. Naslednjič bom razmislila dvakrat!

Pa še to: kar se tiče gibanja, danes nisem bila posebej pridna. Šla sem samo na sprehod, za povrhu vsega pa sem si prejle privoščila še sladoled. Ampak ej, danes proslavljam tri mesece in minus deset kil. Že jutri pa grem spet bolj resno v akcijo. Obljubim!

Do konca še: 274 dni, 274 nalog. Se beremo jutri.