Ko sem se danes zjutraj, recimo, peljala v službo, sem razmišljala o njem. "Današnji naslov bi lahko bil Zatišje pred viharjem. Kaj praviš?" sem se med potjo pogovarjala sama s sabo, kar je, mimogrede, pri meni pogost pojav. Zanimivo je, da so naslovi pri blogu ključnega pomena in jih vedno določim še preden se spravim k pisanju. Pri člankih je namreč ravno obratno, naslov se postavi na koncu.
Zakaj Zatišje pred viharjem? Ker se mi jutri začne šola teka, kar pomeni, da od zdaj naprej ne bo več heca! Oktobra me čaka polmaraton, to je 21 kilometrov, kar je cilj, ki sem ga obljubila vam, svojemu sponzorju, predvsem pa sebi. Treninga se bo torej treba lotiti resno in z vso odgovornostjo. Grozno tremo imam, priznam. Ampak pri Adidasu so mi obljubili, da mi bo, če se bom le držala njihovih navodil, zagotovo uspelo. S poudarkom: če se bom le držala njihovih navodil!
Po včerajšnjem kar precej napornem pohodu na Nanos (izbrali smo strmejšo pot) in zaradi jutrišnjega dneva D sem se danes tako odpravila le na malce daljši sprehod. To v zvezi s telovadbo pa je bilo tudi vse, kar se tiče današnjega zatišja. Vse ostalo je bil en velik kaos.
Če se vrnem na začetek: pričakovala sem miren ponedeljek. Jok brate, odpade! Včeraj, ko sem brezskrbno pohajkovala po lepi Primorski, se je na FB odvijala prava vojna proti meni. Grošljeva Špela se je obregnila ob neko mojo novičko, podrobnosti niti ne bi razlagala. Danes sva tako kar lep čas viseli na telefonu in diskutirali o tem. Na koncu sva ugotovili, da sva pač na različnih bregovih in da bi bili v nekem drugem življenju - če ne bi imeli obe svojih poklicev izjemno radi - morda še prijateljici. Skratka, zadevo sva rešili, je šlo pa meni in njej okoli tega kar precej živcev.
Poleg tega me je danes v smeh (v nervozen smeh, pravzaprav) spravljal še moj telefon. Moje punce me že lep čas hecajo, da če sem si že za tek našla sponzorja, naj si ga pa še za telefon. Ker crkuje sredi pogovora, včasih jaz ne slišim njih, včasih one ne slišijo mene, včasih nihče ne sliši nikogar. A danes je moj Samsung zagotovo podrl vse rekorde: sredi pogovora s kolegom ga je sam od sebe dal na čakanje in ga še enkrat poklical. "Okej, kako ti je pa zdaj to ratalo??? Vmes ko sem te imel na liniji, si me še enkrat poklicala?!" Ja, lej, ne vem, vprašaj moj "pametni" telefon.
Za piko na i se zdajle odpravljam še k prijatelju na rojstni dan. Toliko o "navadnem" ponedeljku. Aja, pa za kosilo sem si privoščila (z)mešano solato. Okej, tole sem bolj zato napisala, da se pohvalim, da sem imela zdravo kosilo, pa nisem vedela, kako naj to zapakiram, da bo pasalo v kontekst. ;)
Do konca še: 268 dni, 269 nalog. Se beremo jutri.
P. S. Naknadno dodajam fotko iz rojstnodnevnega piknika. V PONEDELJEK!
Ni komentarjev:
Objavite komentar