110. dan: Grenko-sladko

Z dobrim dopustom je tako: vesel si, ker se je sploh zgodil, a obenem žalosten, ker ga je konec. Zato se trenutno ravno ne morem odločiti, kako se počutim.

Dan se je začel podobno kot včeraj: namesto za sprehod sem se odločila za tek in ugotovila sem, da mi je trening ob obali pisan na kožo. Kar smehljala sem se, noge pa, se mi je zdelo, so tekle same od sebe. Še enkrat sem se čudila, kako morska klima vpliva name. Bilo je namreč že krepko čez polnoč, ko smo zaključile sobotni večer, ob pol osmih pa sem se (borovničkam navkljub) ;) počutila kot rožica. Neprecenljivo.

Tudi dan je bil zelo podoben včerajšnjemu: pozen zajtrk in vse zelo na izi. Z Uršo sva se celo opogumili in skočili v morje. Da sva zaradi svojega vreščanja v ledeno mrzli vodi ustavljali poglede mimoidočih, verjetno niti ne rabim razlagati. A bila je lepa izkušnja. "Na, školjkico. Za spomin na prvo plavanje v morju v letu 2014," mi je rekla po tem, ko sva odeti v tople pulovarje sedeli na morski brežini. In sva se stisnili. Ja, vem, kičasto. :)

Nekako se kar nismo hotele posloviti od prisrčnega istrskega mesteca, zato smo z odhodom zavlečevale vse do večera. A vendarle je napočil tisti čas. Po parih kilometrih vožnje smo na vetrobranskem steklu opazila pajka. "Joj, revček," je rekla Saška. Vse štiri smo ga kar nekaj minut opazovale. Ko ga je naposled le odpihnilo, smo se vprašale, kaj bi v primeru, da se ji na avto takole nalima žužek, naredila Jadranka Juras. In se ob tem, ko je vsaka povedala svoj pogled na to, smejale kot zmešane. Čisto za konec smo si privoščile še odlične polnjene lignje v portoroški Stari oljki ter kepico najnajnajboljšega sladoleda in belo kavo v Cacaotu.

Hm, če pomislim, zdaj v bistvu vem, kako se počutim po odličnem vikend oddihu v družbi mojih punc: grenko-sladko, kot je bil naš postanek v Cacaotu.

Do konca še: 255 dni, 256 nalog. Se beremo jutri.