93. dan: Plusi in minusi

Ne spomnim se točno, v katerem filmu sem to že videla, vem pa, da mi je bilo všeč. Družina se je vsak večer zbrala ob mizi in vsi - oče, mama in oba otroka - so morali povedati svoj vrhunec (plus) in svoj flop (minus) dneva. Potem so se o tem pogovorili in se počutili bolje.

Ker je bil moj današnji dan poln nasprotij, sem se odločila za takšno strategijo. 

- Vstala sem pol ure kasneje, kot sem načrtovala, in še vedno sem bila utrujena. 

+ "No, naša mlada in perspektivna novinarka ..." me je nagovoril moj najljubši urednik, pri katerem že mesece upam na pohvalo, pa je še nisem dočakala. Nekaj se očitno vendarle premika. ;)

- Že od včeraj, ko je bil objavljen članek o narkomanu, ki je zabodel svojega kolega, mi grozijo in me žalijo. Tudi na zelo osebni ravni. Čeprav stojim za tem, kar sem napisala, in vem, da je članek korekten, se me je dotaknilo.

+ Celo v tej zgodbi se je našla pozitivna oseba, ki zelo dobro pozna razmere v ljubljanskem podzemlju. Njene bodrilne besede so bile pravi obliž.

- "Pogrešam te." Sem napisala, a tipke "Pošlji" nisem pritisnila. Ne smem. Ne morem.

+ Želja, da bi to naredila, je bila vsaj za odtenek manjša kot včeraj. Verjamem, da bo jutri še za malenkost lažje.

+ "Hej, a prideš? Te že pogrešava :)" sta mi poslali sodelavki, ki sta po napornem delavniku uživali na zasluženem pivu.

- Morala sem ju zavrniti, ker me je po dveh dneh manjšega blogerskega štrajka čakal nekoliko težji trening.

+ Rahel dež, ki me je ujel sredi teka. Bilo je, kot bi spiral z mene vse, kar tukaj nizam pod rubriko minus.

+ Za konec pa sem prihranila daleč najbolj izstopajoč plus dneva:

Družina iz Trzina. Štiriletna deklica Tija z izjemno redko srčno napako. "Kdaj ste izvedeli, da nekaj ni vredu?" sem začela naš intervju in se ob tem trudila, da bi imela zelo novinarsko (ali, če hočete, profesionalno) držo. Potem pa se je ta ljubka deklica meni nič, tebi nič priplazila v moje naročje. In v istem trenutku še v moje srce. Preostali intervju sem opravila s solzami v očeh. In z velikim spoštovanjem do njenih staršev. Ki vesta kaj je Ljubezen. Ki to dokazujeta iz dneva v dan. Zaradi takšnih ljudi človek upa. Zaradi takšnih ljudi se človek zave, kako malo je treba, da poiščeš srečo v tem, kar imaš. In kako si neumneži dovolimo, da nas iz tira spravljajo stvari, ki niti slučajno niso tega vredne. Vsi moji današnji minusi so v hipu zvodeneli v nič.

Tija, draga, tale je zate. Hvala, ker si me čisto mimogrede toliko naučila. Samo zato, ker si.

Njeno zgodbo si lahko preberete v sobotni številki Slovenskih novic. Tega ne pravim zato, da bi sebi delala reklamo, ampak ker bomo tudi prek časopisa zbirali denar za terapije, ki jih nujno potrebuje. Po pravici vam povem, da imam tremo, kako bom zgodbo napisala. Dotaknila se me je kot še nobena do zdaj. Držite pesti.

Do konca še: 272 dni, 272 nalog. Se beremo jutri.