Me pa - morda tudi zaradi tega zavedanja - pametni ljudje vedno znova fascinirajo. Pa ne tisti, ki se imajo za pametne. Takšni me pravzaprav delajo živčne. Ampak tisti, ki to dejansko so. Velika razlika. Ko srečam takšnega človeka (in pravzaprav se mi zadnje čase to zgodi zelo redko), me kar vleče v njegovo družbo. Ker je tako težko najti dobrega sogovornika, takšne primerke v svojem življenju res zelo cenim. Če k temu dodate še smisel za humor in skromnost, potem že skoraj padem. ;)
Prijateljice so mi že večkrat rekle, da imam čuden okus za moške. Niti ne bom tajila. Zato so tudi vsi moji bivši malo ... No, malo čudni. Verjetno bi bilo zdaj pravično in spodobno, da se jim za to izjavo opravičim, pa se jim ne bom. Ker ni bila mišljena negativno. Klasični lepotci me namreč nikoli niso privlačili. Oči so se mi že od nekdaj raje ustavile na kakšnem, ki ga večina deklet sploh ni opazila, jaz pa se kar nisem mogla odlepiti od njega. Po svoje je bilo fino: moje vrstnice so namreč vedno vzdihovale za istimi fanti (kakšnimi frajerskimi fuzbalerčki z geliš frizurco), jaz pa sem pogledovala v povsem drugo smer.
Zadnjič mi je dober prijatelj rekel, da so mu punce v kolesarskih hlačah seksi. Sva se nekaj hecala okoli tega, pa sem mu obljubila eno svojo fotko. Evo, Aco, tale, posneta po današnji turi, je zate. ;) Potem me je vprašal, kaj mene spravlja ob pamet. Ne bom zdaj kvasila o notranji lepoti pa teh puhlicah, ki jim nihče ne verjame. Kemija in medsebojna privlačnost morata biti! Ampak toliko se pa že poznam, da z gotovostjo lahko rečem, da se mi nič ne zdi bolj seksi, kot če me v pogovoru nekdo prekaša. Da ga nekaj vprašam, on pa ne samo, da pozna odgovor, ampak mi čisto spontano navrže še kakšno zanimivost o dotični temi. Ne zato, ker bi me hotel očarati. Zato, ker pač ve. Zato, ker je razgledan.Se mi zdi, da se to z leti samo še stopnjuje. Ah, ta emšo.
Do konca še: 276 dni, 276 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar