Jutro je bilo takšno, kot sem pričakovala. Zaradi veliko dela, ki me je čakalo v službi, bi se najraje pokrila čez glavo in si vzela dopust. Ja, tako nekako, kot to storijo noji, ki, kadar jih je strah, zarijejo glavo v pesek. Seveda je zmagal razum in sem se - sicer nejevoljna in neprespana - skobacala iz postelje.
Ko sem prišla v naše uredništvo, je ta občutek vsaj uplahnel, če že ne izginil. Živčna vojna je v meni divjala le, dokler se nisem lotila dela. Nato pa sem spet spoznala, da imam rada svojo službo. Da v občutljivih trenutkih, ko se mi zdi, da je moj cel svet postavljen na glavo, najbolj pomaga prav to. "Delo krepi človeka," mi velikokrat reče mama. Res je.
Nekaj čez poldan sem dobila klic, ki sem ga potiho sicer pričakovala. Čeprav gre za zelo perečo temo in bolečo osebno izpoved, ki jo seveda jemljem z vso tankočutnostjo in spoštovanjem, sem bila vesela, da je dotična oseba poiskala prav mene. Ekskluzivo pa, kot je pojasnil glas na drugi strani telefona, mi je dal zaradi mojega dosedanjega dela. Pohvala, ki mi je res pobožala dušo.Adrenalin, ki se mi sproži ob takšnih klicih, je težko opisati. Prepričana pa sem, da se ti občutki prebudijo v meni samo zato, ker obožujem svoje delo. Marsikdo mi je že rekel, da nisem piska za Slovenske novice. Jasmina, recimo, ki me je danes neizmerno razveselila s telim zapisom, celo odkrito priznava, da je bila ob tem, ko sem dobila službo, skeptična, češ da imam za takšen nivo medija prevelik potencial.
Jessy, saj vem, da mi hočeš samo dobro in tega sploh ne jemljem za slabo, ampak vseeno se ne strinjam popolnoma. Sem preprosta, kmečka duša, zato so prav zgodbe malih ljudi tiste, ki si jih najbolj vzamem k srcu. Zato jih rada razkrivam, zato jih rada delim. Nič ne rečem, ob kakšnem svojem članku sem se tudi sama že lopnila po glavi in si rekla: "Pa kaj, hudiča, to delam?!" A kadar pride do mene zgodba, kot je bila današanja, sem ponosna, da sem del časopisa, ki mu je mar za ljudi, ki nosijo neverjetna bremena, a jih, ker na bančnih računih nimajo naloženih milijonov, nihče ne jemlje zares.
Po kolesarski turi, ki sem si jo privoščila pozno popoldne, sem se znova opomnila, da sem zadela na loteriji! In to kar dvakrat! Prvič: ker sem se rodila zdrava. In drugič: ker imam službo, ki me za povrhu vsega še izpopolnjuje in veseli. Na žalost se v teh časih le redkokdo še lahko pohvali s takšno dobitno kombinacijo.
Zato se bom poskušala manj obremenjevati s tem, kar nimam, in biti bolj hvaležna za to, kar imam.
Do konca še: 282 dni, 282 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar