92. dan: Zzzzz

Nikoli nisem bila posebej velika zaspanka. Saj se je zgodilo, predvsem v mojih najstniških letih, da sem se po kakšnem dobrem žuru jezila, ker mi niso pustili spati dlje kot do devetih, morda do desetih. Sicer pa se mi je to zdela potrata časa. Vedno sem imela blazno slabo vest, ko sem na morju (ali bilokje na dopustu) odprla oči, pogledala na uro in ugotovila, da sem prespala pol dneva. Dobesedno.

No, danes pa sem ugotovila, da sem spanje vendarle malo podcenjevala. In da ga človek kljub vsemu še kako potrebuje.

Včeraj zvečer nikakor nisem mogla umiriti misli. Preganjala me je služba, preganjali ste me moški. Eden še posebej. Razmišljala sem, kje sva in kaj hočeva. On je medtem, sem prepričana, že lep čas brezskrbno drnjohal. Ah, včasih si tako želim, da bi svoje ženske možgane za dan ali dva zamenjala s kakšnim res flegma tipom. Pa ne gre.

Kakorkoli, ura je bila skoraj tri ponoči, ko sem dejansko padla v sen. Spala sem na kavču, niti ne vem, zakaj se nisem spravila v posteljo. Že malo čez pol šesto sem se nemirna zbudila. In glava je šla spet takoj v pogon. "Džizs, Maja, a si lahko vsaj zobe umiješ, potem pa teži naprej, okej?!" sem se jezila sama nase in na svoje pobezljane misli, medtem ko sem - sicer utrujena, a niti slučajno več zaspana - blodila po stanovanju.

Delovnik je bil naporen, tako kot je bil včeraj in tako kot bo tudi jutri. Približno ob štirih sem se pripeljala domov in mama me je tako zgroženo pogledala - verjetno sem gledala na minus -, da mi je ob njenem izrazu prišlo na misel, kako mi je nekoč pred leti, ko sem bila še srednješolka, položila na srce: "Maja, sam ne mamilov jest." Ta njen stavek mi še vedno prikliče nasmeh na obraz.

Že včeraj sem se z Vidotom zmenila, da se tudi to sredo pridružim skupini pohodnikov, ki enkrat tedensko hodijo na Primoža. "Uf, do sedmih imam še čas, grem vsaj malo počit, taka tako ali tako nisem za nikamor," sem si rekla in padla v posteljo. Že v naslednji sekundi me je zmanjkalo. Ne spomnim se, kdaj sem si nazadnje privoščila popoldanski spanec. Če sem si ga že, pa zagotovo ni trajal več kot pol ure. Tokrat? Zbudila sem se pred parimi minutami.

Za Primoža sem bila seveda prepozna. Zdaj imam dvojno slabo vest: ker sem Vidotu obljubila, da pridem, in še, ker sem bila včeraj tukaj tako pametna, da bom danes res bolj pridno v akciji. Zafrknila sem dvojno. In posipam se s pepelom. Da bi se vsaj malo bolje počutila, sem iz omare potegnila svojo lila blazino, ki je že kar nekaj časa nisem imela v uporabi, in ob himni mojega bloga naredila par deset trebušnjakov.

Danes ne bom nič obljubljala. Se pa toliko poznam, da vem, da me jutri čaka zares (!) naporen dan.

Do konca še: 273 dni, 273 nalog. Se beremo jutri.