Zadnja leta sem se, kar se tiče šopinga, povsem spremenila. Kot srednješolka sem blazno rada pohajkovala po nakupovalnih centrih, tam sem lahko zabila cele dneve, pa četudi sem na koncu domov odšla le z novim parom uhanov, ki jih (še vedno) obožujem. Spomnim se, da sva imeli s prijateljico Anjo, s katero sva bili v gimnazijskih letih kot rit in srajca, ob petkih velikokrat poseben obred: zvečer smo bili z družbo zmenjeni, da se dobimo v diskoteki, midve pa sva si popoldne prej privoščili kakšno novo majčko v enaki barvi: enkrat v roza, drugič v rumeni, tretjič v beli. Teh luštnih majic sem imela na koncu toliko, da me je mami včasih že pošteno okregala, naj si kdaj kupim še kaj drugega. Ah ja, dobri stari časi.
Zadnja lepa pa, kot pravim, sem popolnoma drugačna. Nakupovanje mi je postalo muka. Predvsem, kadar si moram iti kupit kaj zase. V otroške trgovine, od kar imam nečaka, še vedno rada zavijem, v tiste s tekstilom, kjer sem bila nekoč stalna stranka, pa vse redkeje. A se še vedno zgodi. In danes se je.
Če dobro pomislim, to najbrž sploh ni naključje. Zaradi vseh dogodkov zadnjih dni je moja samozavest, za katero sem še pred kratkim ugotavljala, da je seksi, malce načeta. In za to je šoping - preverjeno! - odlično zdravilo. No, odvisno, kako se izide: če ne najdeš nič, te še nekoliko bolj zamori, če pa si kupiš kaj res šik, je počutje zagotovo boljše. Tako da je iti v šoping za povprečno 26-letnico v občutljivem obdobju pravzaprav riskantno. Ampak danes sem imela srečo. Kupila sem si res hudo usnjeno jaknico v zlato-rjavi barvi in čevlje, ki sem jih že nekaj časa gledala, in zelo lepo pašejo zraven.
Dobre volje sem našla dovolj energije za tek, v svoji koži sem se počutila celo toliko bolje, da sem poklicala sodelavko, s katero greva "službeno" pokriti nek dogodek. A, roko na srce, grem bolj zaradi zabave, čeprav seveda nimam nič proti, da bom obenem združila prijetno s koristnim. Pa še skupina California bo po dolgih letih spet skupaj na odru, kar je najbrž recept za res dober večer. Jutri imam pa tako ali tako dopust, tako da bom lahko še za odtenek bolj sproščena.
Aja, da bi bila mera polna: fotografija v novih čevljih je nastala - z novim telefonom. Fotkati sicer res že znam, kako se odgovori na klic (torej najosnovnejše funkcije), pa še nisem osvojila. Zato: če komu vržem dol, ko me kliče, se opravičujem, nisem nalašč. :)
Do konca še: 253 dni, 254 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar