To, kako imam rada svojo službo, sem že povedala. In nadvse ponosna sem, ker sta se mi v zadnjih dneh oglasili kar dve bralki bloga in mi dali zgodbi. Težki zgodbi sicer, ki pa si vsekakor zaslužita priti v javnost. In z veseljem bom njun glasnik. Po drugi strani pa so me sprotne obveznosti spravljale ob pamet. Nekako ob štirih popoldan sem se vrgla v posteljo in se sesula. Padla v jok. Doživela zlom.
Zaradi tega, ker imam v službi naporno, iz sebe ne bom delala žrtev. Ker nisem. Sem samo ženska, ki je za povrhu vsega še impulzivna in jo prehitro kaj vrže iz tira. In ima trenutno preveč dela (ne samo sama s sabo, ampak tudi sicer). :) A očitno je do tega moralo priti. Jutri bo novo jutro, nov dan. In z novimi močmi bom šla novim izzivom naproti.
Okoli pol šeste me je poklicala Lidija. "Dovolj joka," sem si zabičala in se nekoliko kasneje kolikor toliko normalna usedla v njen avto. Skupaj s Saško smo jo mahnile na Primoža. Tam so se zgodile tri stvari (tej številki se ne reče zaman, da je pravljična), ki so vsaj toliko popravile današnji dan, da ne morem reči, da je bil popolna katastrofa:
1. Sonce na vrhu Primoža - ob sedmih zvečer!!! Do danes nisem opazila, kako dolgo nas že grejejo sončni žarki. In tokrat me niso pobožali samo po laseh, ampak so segali precej globlje. Bili so kot prijeten objem, ki sem ga še kako potrebovala.2. Majhen črno-beli pes, ki nam je pritekel naproti. V gobcu je imel tanko palico, dolgo vsaj tri metre, in je z njo tako rekoč zasedel celo pot. Morale smo se mu umakniti, kot bi se peljal šlepar, on pa je švignil mimo in nas ni niti opazil. To je bila edina stvar danes, ki sem se ji res iz srca nasmejala.
3. Lidija me je spomnila na tole pesem, ki sva jo lani poleti skupaj poslušali na Kamfestu. Že takrat se nama je zdela blazno smešna in obljubili sva si, da ko bo kakšna od naju imela "zajeban dan", jo bo druga spomnila na to skladbo. Lidy moja, hvala, nikoli ne razočaraš!* :)
Do konca še: 275 dni, 275 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar