101. dan: Stop igra!

Čeprav sem že skoraj devet let - vsaj uradno - odrasla oseba, mislim, da mi je uspelo v sebi obdržati otroško dušo. Ja, zato se veselim jutrišnjega barvanja pirhov, za božič, recimo, vsako leto izdelujem okraske in zadnja leta me nič ne osrečuje bolj kot šoping v trgovinah za otroke, kjer nabavim kakšno malenkost za moja dva sončka, Gala in Evo. Skratka: mislim, da se je, če si po naravi igriv, lažje prebijati skozi življenje, zato je to lastnost, ki jo cenim tako pri sebi kot pri drugih.

Povsem druga zgodba pa je, ko se ta igrivost sprevrže v zoprno igro med odnosi. Izvzemam prvo zaljubljenost, ko smo, hočeš-nočeš, podobni otrokom v vrtcu. Saj veste, tisto, ko fantki iščejo pozornost tako, da punčke vlečejo za kitke, punčkam pa gre to (samo navidez!) blazno na živce. To še nekako razumem. Vse ostalo pa me (premo sorazmerno z mojim emšom?) vse bolj nervira.

Zakaj moram nekomu, do katerega gojim pozitivna čustva, to zamolčati, ker se bojim, da bom (spet) izgubila njegovo zanimanje? Zakaj se moram do nekoga, ki ga pogrešam, delati brezbrižno? Zakaj mi on, ko končno spregovoriva, namesto, da bi mi priznal, da me ima (še vedno) rad, na vsak način poskuša vzbujati občutek krivde, kot da se pri tem ne sprašuje, če ni nemara tudi sam storil kakšno napako? Zakaj ne moremo biti samo to, kar smo? Zakaj si tega, da nas je kdaj tudi strah, ker ne vemo, kako naprej, preprosto ne priznamo? Odkrito. Brez pretvarjanja.

Rada se igram, a ne na tak način. Lovljenje mačke in miške me je na začetku morda še zabavalo, potem me je na neki točki začelo jeziti, zdaj pa me že prav zoprno skeli. Naveličana sem ugibanj, naveličana sem branj med vrsticami. Pa čeprav fantje itak trdite, da tega ni. Da rečete tisto, kar mislite. Ampak jaz vas imam (upravičeno!) na sumu, da ni čisto tako.

Ali ni življenje čisto prekratko, da bi drug drugemu prikrivali svoja čustva? Ne razumem. V čem je smisel?

Do konca še: 264 dni, 265 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Ko smo že ravno pri tem: moje kolo se je danes odločilo za igro številk. Na 101. dan se je števec namreč ustavil pri - 101. kilometru. Ne, nisem jih danes naredila toliko, prejšnjič namreč nisem resetirala števca, tako da se jih je toliko nabralo v dveh turah. Pa sem vseeno pridna, a ne? :)